29. junij 2020

Aramova jama očiščena



20.06.2020, sobota
Ker smo v Šaleškem jamarskem klubu Podlasica Topolšica mladi, polni upanja in optimizma v ta naš svet, še imamo toliko motivacije, da se vsako leto lotimo ene večje čistilne akcije, v kateri očistimo eno onesnaženo jamo. Pri tem ne govorim o pobiranju posameznih kosov papirčkov, pločevink, plastenk, ki jih iz jam odnesemo sproti mimogrede, temveč je govora o konkretni količini odpadkov, ki se meri v kubičnih metrih.
Lani smo očistili Pasjo jamo na Tešovi, kjer smo iz brezna potegnili kar 4,5 m3 odpadkov. Po tem smo imeli zares prijeten občutek, da smo naredili nekaj dobrega za naše okolje. A žal ta občutek ni trajal dolgo. Le dober teden za te smo pregledovali jame občini Šoštanj in se spustili v Aramovo jamo, ki se nahaja na Visočkem vrhu. Lea se je spuščala prva in se spustila na mehke plastične vreče, polne svinjarije. Zadaj sva sledila Žiga in jaz. Ravno ta trojica je stala dober teden nazaj v Pasji jami in podajala vreče odpadkov zgornji, zunanji ekipi, ki jih je nalagala na traktorsko prikolico. V nosu je še vedno bil prisoten spomin na razkrajajočo crkovino, v ušesih pa zvok pokajočih kosti. In ravno mi smo zopet stali na kupu svežih smeti v drugi jami.
Po smradu smo vedeli, da gre za kadavre, ki jo očitno tako radi zavežejo v vreče, ki ostanejo od umetnega gnojila. Bili smo razočarani, da so ljudje taki packi. In ravno tako kot je imela Pasja jama na Tešovi v neposredni bližini vodno zajetje, se tudi iz Aramove jame voda – z barvanjem dokazano – steka v vodno zajetje za nižje ležeče kmetije.
Je pa med Pasjo jamo in Aramovo jamo ena precejšna tehnična razlika. Medtem, ko gre pri Pasji jami za enostavno, 6-metrsko brezno z večjim vhodom, pa Aramova jama tvori 40-metrsko brezno, ki je stopničasto in spiralasto zavija. Vhod v Aramovo jamo pa predstavlja ožina, pri kateri si je moral pacek pomagati z nogami, da je vrečke smeti lahko potisnil v jamo. Zaradi tega je bil izvlek vreč s smetmi tehnično zapleten in fizično naporen.
Po odkritju smo poklicali na občino Šoštanj in ga. Tjaša Rehar je urgentno uredila sestanek, kjer smo dorekli okviren plan za izvedbo čistilne akcije, ki je sicer bila načrtovana to pomlad, ampak zaradi danih situacij smo jo prestavili na začetek poletja. Zagnanost Tjaše, ki v občini Šoštanj skrbi za odnose z javnostjo, poleg tega pa je gonilna sila za številne aktivnosti, in odličen odziv članov našega kluba je botroval, da se je nabrala močna ekipa.
Naš član Zlatko, tudi sicer odličen poznavalec lokalnega okolja, nas je usmeril, da smo se s prikolico pripeljali čisto blizu jame. Imeli smo tudi to srečo, da je v bližini - v Hudi luknji - potekal trening Jamarske reševalne službe, ki so se ga udeležili tudi nekateri reševalci iz našega kluba. To pomeni, da – v kolikor bi šlo kaj narobe – bi jamarski reševalci zelo hitro bili pri nas.
Najprej je Lea brezno opremila z vrvjo in zavrtala sidrišča, sledila sta ji Žiga in Tilen. Janko je na dnu nadziral, če bi naleteli na morebitna eksplozivna sredstva iz vojnih časov, saj se jama nahaja tik ob pešpoti. Filip Kuntu, specializant medicine, nam s svojo prisotnostjo vedno daje občutek varnosti.
Nato smo se razporedili po jami, da sta Janko in Žiga na dnu brezna odpadke nalagala v transportno vrečo in jo pripela na vlečno vrv, na spodnjem sidrišču pa je bil Filip, ki je vrečo preusmeril preko ovinka v poševno stopnjo. Sredi klančine je bil na pomožno sidrišče vpet Tilen, ki je vrečo izpel iz odmika in nato vrv vpel nazaj v odmik, da se vreča med izvlekom ni zatikala in vrv drgnila ob skale.
Na naslednjem ovinku na dnu vhodnega brezna sem bil jaz, ki sem predstavljal živi odmik, na zgornjem sidrišču pa je Lea na vrhu vhodnega brezna transportno vrečo usmerjala skozi vhodno ožino in jo potiskala, da je lažje šla ven, medtem ko je zunaj bila zunanja ekipa: Valerija, Alenka in Mateja, ki se jim je kasneje pridružil še Simon. Naloga zunanje ekipe je bila, da izvleče transportno vrečo s pomočjo vlečne vrvi in škripca, odpadke preloži v 100-litrske vreče za smeti, jih zaveže in naloži na prikolico ter nato prazno transportno vrečo pošlje nazaj v jamo.
Del zunanje ekipe je bil tudi Podlasičji podmladek, kjer se je 9-letnemu Kaiu in 7-letnemu Teu pridružila tudi 6-letna Pia. Podmladek je užival v igri v gozdu, zgradili so si bunker, si napravili blatno drčo in se igrali jamarske reševalce in jamarje.
Najtežji del je bilo dobiti vrečo čez vhodno ožino, kjer so velikokrat pokale kosti od kadavrov, pa tudi šivi na transportki so popokali. Zunaj se nam je pridružil tudi domačin in lastnik zemljišča, na katerem leži jama, g. Pavle Ovčjak, ki je ves čas neutrudno pomagal dekletom iz zunanje ekipe. Tako smo kmalu postali usklajeni in hitri kot delavci za Gorenjevim tekočim trakom. Ravno, ko bi prišli že na profesionalno raven, je pa zmanjkalo smeti. Nadvse veseli, da smo jamo očistili, predvsem pa, da se poslovimo od neštetih muh, ki so nam letale okoli naglavnih svetilk in če ne bi imeli protismradnih mask, bi nam zlezle še v usta in nos.
Zunaj je žena od Pavla pripravila odlično malico iz domačih dobrot. Da pa ne bi nosili težkih vreč s smetmi do prikolice, je prišel Simon s štirikolesnikom in tako smo jih odpeljali do prikolice. Nabralo se je za cca. 1,5 m3 oziroma 17 100-litrskih vreč smeti. Sam lastnik Pavle se je začudil, koliko je bilo smeti v jami in kakšni ljudje mu hodijo mimo in onesnažujejo jamo. Sedaj bo bolj previden, da do onesnaženja ne bo več prišlo.
Spodnje hiše pod Visočkim vrhom pa bodo imele še naprej čisto vodo, v katero si jim ne bo stekala voda od kadavrov, zavitih v vreče od umetnega gnoja. Pri piceriji Kajuh pa smo s polnimi trebuhi že gledali v prihodnost, ki nas čaka. Upamo, da predvsem raziskovanje jam, ki je za jamarje prvobitna dejavnost in nas razveseljuje mnogo bolj od čiščenja odpadkov.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Valerija, Alenka in Zlatko

Ni komentarjev:

Objava komentarja