08. julij 2020

Pozor: v Bovcu so se na podstrešje naselile Podlasice!


29.06. – 05.07.2020

Že v začetku leta smo se pripravljali na Bolgarijo, kjer naj bi to leto potekalo Balkansko jamarsko srečanje, ampak je zaradi izrednih razmer padla ta odprava v vodo. Da ne bi rezerviranih dopustnih terminov vrgli preč, smo se odločili, da ostanemo znotraj meja naše Slovenije in raziščemo Bovec z okolico. Za nas je to tako daleč, da si skoraj lahko štejemo, da smo šli v tujino.
V ponedeljek se zbral prvi del ekipe, ki smo se iz Vranskega peljali do Kranjske gore, kjer smo si pri naravnem rezervatu Zelenci pretegnili noge. Sprehodili smo se po potki in si ogledali smaragdno zeleno jezero. Ko smo si oči spočili na edinstveni naravni lepoti Slovenije, nas je začel priganjati temni oblak. Ko so pričele padati prve kaplje. smo se odpeljal čez Predel do trdnjave Kluže. Dež, ki nas je spremljal po poti, je prenehal. Ustavili smo se, da pogledamo vhod v jamo pod mostom nad reko Koritnico. Vhod sem opazoval lani na JRS vaji.
Najprej smo se sprehodili na drugo stran mostu in si pogledali tunel, ki ga prečkaš, če greš po peš poti do zgornje trdnjave. Nato smo skupaj gledali v večjo črno luknjo sredi sten na nasprotni strani. Sklenili smo, da poizkusimo priti do spodmola.
Gregi je začel opremljati in nabralo se je kar nekaj turistov, ki so opazovali, kaj počnemo. Spuščali smo se en za drugim in lovili besedo »fraj«, ki se je izgubljala v bučanju Koritnice. Spustili smo se 70 metrov globoko in stali smo v večjem spodmolu. Sam spust je bil posebno doživetje. Pogled na divjo vodo, ki se je z vso silo prebijala skozi ozko sotesko in meglica, ki se je dvigala nad vodo, je dajalo poseben čar.
Gre za večji spodmol, po tleh je polno mivke, kot bi bili na plaži. Namerili smo 10 metrov. Jaz in Gregi sva se spustila do vode in si pogledala še od spodaj sotesko Koritnice. Nato sem čez balvan zlezel na drugo stran reke in prosto preplezal ven iz soteske ter na poti srečal Žiga, ki si je tudi prišel pogledat sotesko od blizu še po tej strani.
Zopet so nad nas prišli sivi oblaki in ko smo zadnje metre 100-metrce tlačili v transportko, je začelo deževati. Odpeljali smo se do Bovca, kjer smo se nastanili in večer prebili ob pripovedovanju jamarskih dogodivščin, ki jih je že kar nekaj za nami.
V torek smo se odpeljali v Kobarid, kjer smo si ogledali muzej prve svetovne vojne. Ogled se je pričel s kratkim filmom, nato smo si pogledali še stalno razstavo. Ko smo vse pogledali, smo se odpeljali v kamp Gaberje.
Tam smo pri Zokiju napolnili lačne trebuščke in se ohladili v bližnji Soči. Nekateri so z neopreni plavali in čofotali po Soči, iskali zaklade iz I. svetovne vojne... Za najmlajšega člana smo našli ujeto vodo med prodniki, ki se je že prav prijetno segrela.
Namazali smo se z mastno ilovico, ki smo jo našli na dnu reke, da smo kožo zaščitili pred močnim soncem. Pravi počitek utrujenih jamarskih kosti.
Zvečer sta prišla še Valerija in Janko. Na dvorišču pred našim začasnim domom smo modro ugotavljali, da pogrešamo hladilnik, ki ga v našem začasnem domu v prostorih JZS ni. Simon je sedel v avto in se vrnil z novim hladilnikom, ki smo ga veselo napolnili in odtlej pili mrzel sok!
Hladilnik Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica podarja Jamarski zvezi Slovenije za uporabo v prostorih v Bovcu. Naj nam dobro služi vsem in lepo skrbimo zanj!
V sredo nas je v Tolminu pričakal Andrej Fratnik. Skupaj smo se zapeljali do Tolminskih korit in od parkirišča smo nadaljevali peš mimo tunela in že smo stali na Hudičevem mostu. Ko smo se napasli na prelepem razgledu, smo nadaljevali do Dantejeve jame. To jamo naj bi obiskal Dante Alighieri in po tem je jama dobila tudi svoje drugo ime. Prvo ime je Zadlaška jama, po vasi Zadlaz.
V jamo smo vstopili po lepem rovu, ki se je počasi vzpenjal. Nato so nas čakale vklesane stopničke in kar kmalu smo bili v dvorani. Prelepa dvorana, ki premore kar nekaj jamskega okrasja. Tam se je naš najmlajši fant z mamo Leo obrnil nazaj in zapustil jamo, saj je nadaljevanje jame zanj še prezahtevno.
Ostali smo nadaljevali naprej in se na koncu rova spustili v luknjo, ki se ji reče Tank. Tam smo videli tudi nekaj starih napisov. Nadaljevali smo do Bohinjskega rova, od koder smo se vrnili nazaj v prvo dvorano. Jama nas je zaradi labirintaste zasnove spominjala na našo Veternico na Vranskem, le da v dosti večji obliki.
V dvorani nas je Fratnik presenetil z igranjem na flavto, ki je v jamski temi delovala hipnotično.
Čez Tolminska korita smo vrnili nazaj do avtov, kjer smo zavili do prve gostilne pogasiti žejo, saj je bila vročina ta dan res neznosna. Potem smo dobili idejo, da bi lahko šli skakati iz mosta. Imeli smo v mislih most v Kanalu ob Soči, ampak smo pomešali mostove in kraje in se odpeljali v Most na Soči. Kar niti ni tako slabo, saj je most v Mostu na Soči visok 8 metrov, medtem ko je most v Kanalu ob Soči visok kar 17 metrov.
Ko smo se navadili vode pod sabo, sva z Žigom skočila iz mosta. Da pa ne bi samo zganjali norčije, smo iz avta vzeli vrv in naredili sidrišče. Tako je naša aktivnost pridobila izobraževalni nadih. Ponazorili smo situacijo, kjer se je pozabilo narediti vozel na koncu vrvi, opremljevalec pa tudi ni preveril, če je vozel na vrvi. Vrv je bila po našem scenariju tudi prekratka in ni segala do dna brezna (oz. vode v našem primeru), temveč se je končala nekaj metrov nad dnom. Nad vodo je bilo to fino preizkušati, saj razen padca v prijetno hladno vodo ni bilo hujšega. Verjetno bomo po tem poskusu še bolj previdni pri opremljanju. Je pa bilo kar zabavno, ko je po jezeru pred mostom kar nekaj časa krožila ladja s turisti. Gregi je visel na vrvi z zablokirano zavoro, z Žigom pa sva se pripravljala na sočasni skok v vodo. Ravno sva odskočila, ko je ladjica krenila proti mostu in pričela trobiti, turisti so pa z aplavzom pospremili najin skok v vodo. Nato je še Gregi čofnil v vodo, Tilen pa je na drugi strani nabrežja s svetlobno hitrostjo tekel na most, da je še pravočasno potegnil vrv gor, da se ni zapletla v kolesje ladjice. Dogodivščino si poglejte na spodnjem posnetku:
Popoldne je v Bovec prišla še dodatna ekipa. Tako nas je bilo 13. Čakali smo, da gremo na Kanin. Obeti so bili slabi. S spletne strani Kanina, kjer je pisalo »pomembno obvestilo«, da začne žičnica redno voziti že v četrtek, je to obvestilo izginilo. V petek pa je bila ekstra slaba vremenska napoved.
V četrtek smo kljub temu pripravili nahrbtnike, da smo bili v pripravljenosti. Jaz sem se zapeljal do postaje, kjer sem izvedel le to, da danes ne bo nič. Razen, če bi imeli terensko vozilo, bi lahko prišli do C postaje. Ker pa Uroša s Hiluxom še ni bilo med nami, to ni bilo izvedljivo.
Ko sem prenesel novico ostalim, smo se v trenutku porazgubili v vsak na svoj konec. Risto, Filip K. in Simon so odšli iz Bavščice na Preval. Midva z Žigom sva šla na ferato, večji del ekipe pa na kolo. Z Žigom sva po preplezani ferati še šla pogledati slap Boka. Kolesarski del ekipe je štel kar 8 članov, tako smo iz ene agencije pobrali skoraj vsa kolesa, kar so jih še imeli na voljo za izposojo. Najprej so se mimo cerkve odpravili po makadamu v hrib in mimo kmetij po južnem vznožju Rombona in se čez slikovite travnike vrnili v Bovec.
To je bil le uvod v daljšo pot, ki je sledila. Iz centra Bovca zopet mimo cerkve in tokrat levo proti Plužni ter mimo jezera, ki so ga zgradili za potrebe hidroelektrarne. Sledil je en del prave downhill proge, kjer so se čez korenine in kamenje spustili do potoka Gljun, tam pa se je moški del ekipe odcepil proti slapu Boka, ženski del pa je nadaljeval preko golf igrišča do prve gostilne, saj so se že pričeli oglašati lačni želodčki. Ko so jih napolnile, so nadaljevale z idilično vožnjo ob Soči do Čezsoče, od tam pa počasi nazaj proti letališču in našemu začasnemu domu. Prekolesarile so preko 30 kilometrov, kar je za jamarje nenavadno veliko. Ko se je vreme skisalo, smo bili že vsi nazaj. Gregi in Tilen sta deževni večer rešila z nekaj litri sladoleda, ki smo si ga na koncu že z muko tlačili v usta.
V petek smo se prebudili v deževno jutro. Jaz sem šel preveriti na postajo, ali nam bo le uspelo priti na Kanin. Obeti so bili slabi. Kljub temu smo se odločili, da spakiramo in gremo na A postajo čakati, če se vreme toliko uredi, da vsaj pridemo do koče Petra Skalarja. Nekako se je na Bovškem naredil otok, kjer ni bilo padavin. Tako so fantje zagnali žičnico.
Ko smo prispeli na vrh, je samo še pihalo in krenili smo na pot. Snežišče na začetku Velikega grabna me je najbolj skrbelo. Risto in Žiga sta utirala pot skozi sneg, da smo ga premagali brez težav in že smo nadaljevali pot. Kar na začetku sta še bili dve zaplati snega, ki pa se jima je dalo izogniti. Vreme se je popravljalo in smo lahko uživali v lepih razgledih.
Ko smo prispeli do koče, se je napoved spremenila do te mere, da ne bo nič več dežja. Tako se je del ekipe odločil, da gremo do jamarskega bivaka. Pot je po našem mnenju najbolje markirana v Sloveniji. Brez kakršnih koli ugibanj smo prišli do bivaka. Ko smo se najedli, smo se lotili montiranja žlebov in pranja sodov. Ker smo imeli s sabo vodovodarja Jankota, je bilo delo toliko lažje, le veter je malo nagajal.
Vodo smo dobili iz snega, ki smo ga talili, da smo z vročo vodo temeljito sprali sode in cisterno. Ker smo to delo delali prvič, smo se kar malo lovili, ampak ko smo naštudirali sistem, smo kar hitro sestavili in sode povezali skupaj. Vse smo z vrvjo tesno povezali.
Janko in Risto sta se pod večer vrnila nazaj na kočo, saj se jima je tožilo po družbi njunih žena, ki sta ostali na koči. Tako smo v bivaku ostali še Simon, Filip K., Gregi, Žiga in jaz. Imeli smo plan še iti v Rakek Roll, brezno izmeriti in pregledati.
Na vhodu v jamo smo videli, da je brezno opremljeno in tako smo se spustili v prvo in nato naprej v drugo brezno, nato pa je bil preostanek vrvi spravljen v transportki. Jama se tukaj nadaljuje v ožino. Jaz sem predvideval, da gre le za manjši skok in nato bo zopet sledilo opremljeno brezno.
Ko sem z nogami zabingljal v prazno - v 14 metrov globoko brezno, mi je ušlo za enko malo kavno žličko. Hitro sem smuknil nazaj skozi ožino in Filipa, ki je bil najvišje, poslal po opremo za opremljanje, medtem ko smo preostali sedeli v hladilniku in čakali, da se vrne.
Nato smo opremili brezno za ožino, ki mu je sledilo še drugo brezno. Spustili smo se za 30 metrov. Zadnje brezno je bilo prav lepo, z mnogimi fosilnimi školjkami in pasom helektitov. Ustavili smo se pred meandrom, iz katerega je močno pihalo. Najdlje je vanj zlezel Gregi, ki pa je kmalu naletel na preveč oster zavoj, mimo katerega ni mogel. Meander smo poimenovali Podlasičji rep, ki pa bo počakal na nadaljnje raziskave.
Povratek je bil zelo zanimiv, saj je zgornja ožina, skozi katero na poti navzdol ni bilo težav, sedaj prestavljala kar velik izziv. Z nekaj truda smo se zbasali skozi. Med povratkom smo brezno tudi merili. Namerili smo 60 metrov globine in 100 metrov poligona. V poznih večernih urah smo se vrnili do bivaka. Po večerji pa oči niso več delovale. Tako smo se spravili vsak na svoje ležišče in zaspali.
(Nadaljevanje piše Alenka): Še zadnja dva člana Alenka in Uroš sva prispela v Bovec v petek. Izbrala sva bolj panoramsko vožnjo skozi Železnike in Baško grapo. V Kobaridu sva naprej peljala mimo slapa Kozjak, kjer sva se še želela ustaviti. Nato pa obrnila in se mimo mlekarne Planika pripeljala do slapu. Debata s Cenclom naju je tako zamotila, da sva prišla že po zaključenem času pobiranja vstopnine.
Slap Kozjak je pa res čudovit, vreden ogleda. Še bolj pa soteskanja po njegovem kanjonu.
V soboto se je Uroš odpravil k ostalim na Kanin, jaz pa sem krenila s kolesom v Trento. Namen je bil prekolesariti to alpsko dolino. Vmes pa me je zamikalo še preizkušanje električnega kolesa v klanec. Tako sem se odpravila še v dolino Zadnjice, od koder je dostop do Triglava. Kolega, ki je magistriral iz Rapalske meje, mi je enkrat rekel, da se je tod v času italijanske okupacije vozil italijanski oficir z motorjem vse do Koče na Doliču. Kako je to možno?
Italijani so zgradili muljatere, ozke poti, kjer so tovorili z mulami do stražarnic in drugih vojaških objektov. Takšna je tudi v Zadnjici.
Ker se z motorji ni dovoljeno prevažati v narodnem parku, sem to izvedla s kolesom. Prišla sem nekje do polovice sicer 4 urne hoje do Doliča. Morala sem obrniti, kajti čakalo me je še kartiranje skalnega podora v Trenti.
Nato sem se odpravila nazaj proti Bovcu. Ostali so mi že javili, da se kopajo v Soči. Tako sem se odpeljala še do Čezsoče, kjer sem jih našla v bazenčku in neopreni. Najpogumnejši pa so se celo namakali v hladni vodi in okušali slad krioterapije.
(Nadaljevanje piše Lea): Potem, ko so nas v petek popoldne moški zapustili in se odpravili proti jamarskemu bivaku, smo na koči Petra Skalarja ostale ženske in otroci. Najmlajši Veles je omagal v postelji, Valerija in Jožica sta zakurili, da se je koča pričela ogrevati, Mateja pa je prevzela vlogo vodnarja in pridno nabirala sneg, ki smo ga talili, da smo imeli vodo za potrebe hranjenja in higiene.
S Tilnom sva se odpravila ven, da sva zmontirala žlebe pod streho in uredila nekaj manjših popravil. Počasi so se nama pridružila še ostala dekleta, iz bivaka pa sta se vrnila tudi Risto in Janko.
Uživali smo v čudovitem razgledu, saj se je nebo vedno bolj jasnilo. Oko je uzrlo lepote vse do Tržaškega zaliva, kjer se je v večernem soncu svetlikalo morje. Sedaj razumem, zakaj se naši jamarji zaljubijo v Kanin.
Ko smo se vrnili v kočo, je bila kuhinja že prijetno topla in v njej je dišalo po juhi z dodatkom svežih kopriv. Zaposlili smo se s treniranjem vozlov, ki sta jih bodoča pripravnika pridno štrikala.
Vroč čaj, poln trebušček, topla kuhinja, mehki udje od gorskega zraka in intenzivnega sprehoda do koče ter seveda tema, ki se je zgrinjala v prostore, kjer se nismo ukvarjali z obstojem elektrike, pa so nas zazibali v prijeten spanec pod štirimi mehkimi odejami, kjer je bilo ravno prav toplo.
V soboto zjutraj nas je očaral pogled na vzhod, kjer je kraljeval Triglav, ob njem pa so se ponosno bohotili ostali vrhovi. Dosegla nas je novica, da je z gondolo na vrh prispel Uroš in Janko se mu je odpravil naproti.
Tilen je medtem v bližini koče našel jamo, ki jo je lahko prosto preplezal in pregledal, z Maksom, ki se je zjutraj vrnil iz bivaka, pa sta jo nato še izmerila.
Ko sta se Janko in Uroš vrnila, nam je Maks priporočil, naj se sprehodimo do bivaka, če želimo. Takoj smo bili za stvar Jožica, Uroš in jaz in po odlično markirani poti smo hitro prispeli do jamarskega bivaka, kjer smo naše fante ujeli ravno, ko so ga zapuščali.
Skupaj smo se nato vrnili do koče, kjer smo snedli kosilo, spakirali nahrbtnike, pospravili in počistili kuhinjo in se odpravili proti zgornji postaji, kjer smo ravno prav ulovili vožnjo nazaj v dolino.
Ker je vročina v dolini bušnila v nas, se je intenziviral smrad naših prepotenih teles. To nas je privedlo do nabrežja Soče, kjer smo se generalno očistili in trenirali svojo psiho in naša telesa, da bodo odslej sposobna bolje prenašati hladno vodo.
Nedelja je bila zadnji dan naših jamarskih počitnic. Že kar takoj naj povem, da smo zaključili v stilu.
Pri Črni ovci smo se dobili z jamarjem, reševalcem in soteskarjem Žigo Humarjem, ki nam je razdelil opremo in v samih gatah smo odhlačali navkreber proti soteski Fratarice.
Tam nam je Žiga predstavil, kaj nas čaka, podal nekaj navodil za varnejši spust in priporočil o obnašanju v soteski, s katerim čimbolj zmanjšamo vpliv na okolje.
Užili smo lahko vse radosti in sladkosti spuščanja po soteski, se vozili po naravnih toboganih, skakali v globoke tolmune in tolmunčke, se sproščali v naravnem masažnem bazenu pod slapovi, se abzajlali čez slapove….
Res je bilo enkratno, še posebej spust čez 45-metrski slap Parabola! Tudi Uroš, ki sicer z višino ni najboljši prijatelj in se je raje izogne, je pogumno zgrabil bika za roge in premagal vse ovire.
V neoprenih je bilo prijetno čofotati po sicer hladni vodi, ki je imela prav pomlajevalni učinek. Še posebej na Ristota, saj je bil najstarejši udeleženec, kar jih je Žiga kdaj peljal po soteski! Dokazal je, da leta niso ovira za nič, če človek skrbi tako za svoje telo kot tudi za svojega duha.
V drugem delu soteske je bilo manj vrvi in več skokov ter tobogančkov, na koncu pa še vrvni zip-line. V kratkem videu spodaj je zajetih nekaj najbolj zanimivih trenutkov:
Hvala Žiga, ker si nas sprejel in vabljen, da se oglasiš tudi v naše konce na vzhodno stran KSA!
Tako se je naše druženje po prelepem tednu bližalo h koncu. Bilo je super, seveda v takšni prijetni družbi je težko kakorkoli drugače. Podlasice so se zaredile na podstrešje gasilskega doma v Bovcu in ker jim tam tako zelo ugaja, se bodo še vrnile!
Udeleženci: Simon Araus, Žiga in Mateja Solar, Tilen Podkrižnik, Gregi in Alenka Jelen, Valerija in Janko Stropnik, Veles in Lea Pavrič, Filip Kuntu, Jožica in Risto Sovčev, Uroš Cestnik in jaz.
Zapisali: Maks Jamski, Alenka in Lea; Foto: udeleženci odprave

Ni komentarjev:

Objava komentarja