13. julij 2020

Adrenalinsko dostopanje do Tilnovega meandra



18.06.2020, četrtek
Za nagrado ob uspešnem zaključku šolskega leta ni boljšega, kot da se gre zmeriti novo jamo. Tako sva se s Tilnom dobila pri Mornovi zijalki kljub temu, da se je ta dan že tretjič vlil dež in so zopet grozili temni oblaki, da se še četrtič vlije. Nič, sva rekla, čimprej v jamo. Tako sva zagrizla v hrib, kjer sva lani z Leo opazila vhod v jamo, kjer naju je ustavil ozek meander.
Z Leo sva takrat dostopala z vrha. Midva sva s Tilnom šla rajši od spodaj, da ne bo treba hoditi toliko naokrog in z vrha napeljati vrvi, ker nisva bila prepričana, da bo vreme zdržalo. Tako sem jaz prvi vstopil v ozki graben. Bilo je huje, kot sem mislil. Skale so bile mokre in spolzke. Tako sem počasi priplezal do 2-metrskega skoka, kjer sem se stegnil do najbližjega drevesa in zavezal vrv. Počakal sem Tilna, da je prišel do mene. Potem sva gledala v ta dvometrski skok in se odločala, kako ga bova premagala. Tilen se je dobro zavaroval, mi pomagal, da sem splezal višje in me varoval, če bi zdrsnil.
Ko sem prilezel gor, sem ugotovil, da sem pozabil vzeti vrv. Tilen je našel večjo palico in mi po več poskusih podal vrv v roke. Nato sem odšel do vhoda v jamo, kjer raste drevo in sem lahko naredil drugo sidrišče. Zlezel sem v jamo in čakal.
Ko je Tilen hitel od doma, je pozabil vzeti gojzarje, tako je imel obute najlepše allstarke. Kar nekaj časa je trajalo, da je prižemaril do mene. Upal sem, da bo Tilen brez problema premagal meander, ampak se je v enem letu poredil (»oprasetil«) in zrasel. Tako sva se odločila za plan B. Vzela sva ta veliko macolo in malo odbila buhtlje. Tako sva še malo delala in nato mi je odletela špica za ovinek. Seveda je jaz nisem poskusil dobiti ven, saj sem upal, da bi se Tilen že zmogel stlačiti skozi. Ni šlo. Ni drugega preostalo, kot da grem po špico, saj delati itak nisem mogel. Ko sem potegnil rit skozi in ležal pri ovinku, sem ugotovil, da če se prav zložim, se bom le potegnil skozi meander v kamrico. Z malo truda mi je uspelo. Sledil mi je Tilen, ki je lahko videl, da včasih izkušnje tudi nekaj štejejo, ne samo suha rit. Bila sva v kamrici, ki se je končala z ozkim rovom. Upala sva, da se skriva kaj večjega, ampak je že to bila lepo, da sva uspela se prebiti v kamrico in premagati meander.
Ko sva jamo izmerila, je sledil spust. Tilen je prvič varoval sojamarja na zavoro. Ker še ni bil čisto prepričan, se je na koncu grape zagozdil med drevo, da ga nebi potegnilo nazaj gor. Mogoče se preveč gledajo filmi in potem se dobijo takšni pomisleki. Bil je pa to nanj tako močen vtis, da je doma še v spanju kričal »pazi Maks – Maks pazi«. Njegova mama mi je rekla naslednjič, ko smo se videli, da vse ve, kaj sva počela, saj je ponoči vse slišala, ko je govoril v spanju. Tako sva otvorila šolske počitnice z novo jamo v občini Šoštanj. Sedaj pa že gledamo in vohamo za novimi jamami.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objava komentarja