24.-29.7.2020
Pretekli teden smo pridno obdelovali naš jamarski vrt. Na njem smo kopali, sadili, se učili in prenašali znanje.
V petek, 24.7.2020 je nazarski odsek Podlasic javil, da so gasilci pri gašenju travniškega požara naleteli na tri brezna. Novica nam je pognala kri po žilah in kljub črnim oblakom, ki so se zbirali v Zgornji Savinjski, sva z Maksom šla po Tejo in se ustavila še pri Solarjih, da sta Žiga in Filip pokazala natančno lokacijo.
Blago pršenje je prehajalo v vedno močnejši dež, ko smo tiščali nosove v luknje – pravzaprav gre za tri požiralnike, ki potekajo v ravni liniji. Na dnu prvega in zadnjega se kaže možnost nadaljevanja, potem, ko bomo na kateri od naslednjih akcij odkopali nekaj zemlje. Žiga in Teja sta na kratkem ogledu terena v neposredni bližini našla še četrti požiralnik. Ker je dež prehajal že v pravi naliv, smo se predali in zasedli Solarjevo hišo, kjer smo v jamarskem vzdušju preživeli večer ob slastnih picah.
V nedeljo, 26.7.2020 je na našem, zdaj že stalnem mestu na podstrešju marofa na Vranskem, potekal trening vrvne tehnike. Filip K. je treniral snemanje ponesrečenca, Teja se je v Žigovem varstvu podala v svoje prve korake po jamarskem štriku, Tilen je ponavljal poligon in se navduševal nad novim Pantinom, Teo pa je poplezal do sidrišča in nazaj, nato pa z Velesom užival v igri.
Nato je Filip še demonstriral uporabo Beal Escaper-ja, Dynema, ki prekriža vrv in ko je pod obremenitvijo, jo drži na mestu, nato pa potreseš in zanka se zrahlja toliko, da lahko vrv potegneš dol, zgoraj ostane samo sidrišče. Zadeva je uporabna v primeru, da nimaš dvojne dolžine vrvi pri plezanju kamina. Moram priznat, da kljub temu, da mi je mehanizem delovanja logičen, še ne zaupam zadevi tako zelo. Sicer pa je tudi mišljena bolj za »emergency«, torej v sili, ko ni druge rešitve in ne za takrat, ko se nam preprosto »ne ljubi« nositi še tistih 40 metrov štrika….
V sredo, 29.7.2020 smo se v objemu Lubijskega grabna dobili Simon, Maks in jaz in se podali na vznožje Svetega Križa v upanju, da najdemo Zasuto jamo. Po kar nekaj premaganih višinskih metrih na strmem terenu in po kar nekaj ogledanih varljivih prekratkih luknjah se je le zaslišal tisti zmagoslavni Simonov vzklik: »Prid'ta sem, jama je! Pa to hitro, ker je vl'lka!«.
Ker me je Maks ravno tiščal v eno prekratko luknjo, je Simon moral kar nekaj minut stati ob svoji najdbi. Radovednost ga je gnala v notranjost in kar oči so se mu zasvetile, ko je uzrl lepote Zasute jame. Ko sva z Maksom naposled le prihitela do njega, je z navdušenjem pripovedoval o veliki, lepo zasigani dvorani v notranjosti. Z merilnim kompletom in fotoaparatom sva se tudi midva podala notri, Simon pa je na vhod nabil še tablico.
Po nekaj-metrskem vhodnem rovu se res odpre čudovita dvorana, takšnih lepot ne najdemo nikjer drugje v bližini. Strop in stene so na debelo obložene z jamskim mlekom, ki tvori masivne kijaste kapnike. Gosto posejane zlate in srebrne aktinomicete okoli kaminov se bleščijo v soju luči. Nežne ponvice iz jamskega mleka po tleh in bele karfijolice, ki te prepričajo, da raje pojdi previdno vse naokoli, da le ne boš potacal katere izmed njih. Jama se zaključuje v rovu na dnu, kjer je nasuto podorno kamenje, po čemer je tudi dobila ime, Zasuta jama. Verjetno je ravno zaradi imena, ki se ne sliši ravno privlačno in vabljivo, še vedno tako nedotaknjena, kar nas zelo veseli in želimo, da taka tudi ostane. V kolikor se v končnem rovu ozremo v strop, vidimo mnogo velikih, tudi pol metra in več širokih stropnih kotlic, ki so izredno lepo izdolbene in zglajene. Tako smo vrtičkali v preteklih dneh po Savinjskem, sedaj smo že globoko v pripravah na prihajajoči teden, ko odrinemo visoko v naše Kamniško-Savinjske Alpe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar