15 avgust 2020

Več, kot bi si upali sanjati – tabor Korošica 2020

5.-9. avgust 2020

Teja med spustom v Tri vhode
Sobota - del tovora
Sobota - oddih na Korošici

Naš visokogorski tabor v prečudovitih Kamniško-Savinjskih Alpah se je približeval. Tako smo že v soboto na prvi avgustovski dan odšli na Korošico z namenom, da nekaj opreme že vnaprej spravimo na planino in da v sredo, ko se tabor uradno začne, ne bodo kolena klecala pod težo nahrbtnikov.

Sobota - nabiranje barve
Sobota - pot pod Lastovcem
Sobota - del tovora

Zbrala se je 6-članska ekipa in na prelep sobotni dopoldan smo se zapeljali do planine Podvežak. Sonce pa je zbezalo v hribe tudi mnoge pohodnike, tako smo komaj še našli luknjo za parkiranje in smo zagrizli vsak s svojim nahrbtnikom v hrib. Prehude teže v nahrbtnikih ni bilo, zato smo lahko uživali v lepih razgledih. Žiga je bil skoraj prelahek in je tako hitro prispel do koče, da je imel čas, da je skočil še do vhoda v brezno Šubidu, ki jo je na lanskem taboru našel Simon, prvi pa se je v njo spustil Žiga.

Sobota
Sreda - pot do Korošice
Sreda

Na Korošici nam je oskrbnik Matjaž pomagal, da smo lahko opremo zložili na suho in varno, za kar smo mu zelo hvaležni. Potem smo se odločili, da se vrnemo do Podvežaka mimo Grofovega štanta, saj smo šli nazaj čisto prazni. Na Vodotočniku sta nas ustavila dva naključna pohodnika, ki sta spraševala za pravo pot do Podvežaka. Smo rekli, da smo tudi mi namenjeni tja in da gremo po eni od poti, ki ni markirana in ni preveč pretežka ter če želita, se nam lahko pridružita in jo bosta z nami lahko videla. Seveda sta bila za to. Tako smo zavili proti Lastovcu in že takoj začeli sestopati po strmih meliščih. Nato smo se ozirali za luknjami in kazali s prstom na vsako črnino ter tiščali nosove vanje. Kar kmalu sta se pohodnika zavedla, da sta se znašala v manjšem krdelu jamarjev in nista vedela ali sanjata ali je vse resnično. Ko smo zavili pod stene, jima je postalo malo nelagodno in dobivala sta občutek, da sta na nekakšni hudi ekspediciji.

V objemu megle

Ko smo premagali ozko pot ob stenah in smo morali malo poplezati navzgor, nas je sredi vročega popoldneva objel hladen jamski zrak. Gledali smo, od kod piha in nad sabo smo opazili vhod v jamo. Risto in jaz sva bila kar kmalu tam. Tudi Jožica je prišla pogledati ta res močan prepih, ki je premetaval pajčevino na vhodu. Risto se ni mogel upreti in že je zlezel v notranjost. Navdušenje, da smo opazili jamo s tako močnim prepihom, je ogrevalo naša jamarska srca. Priključena pohodnika pa sta si želela, da gremo naprej in malo zatisnemo oči, da ne bi videli vseh lukenj. Na poti do planine Podvežak smo naredili že cel program, kako se bomo v jesenskem času vrnili in izmerili najdbo. Pohodnika sta se nam na koncu zahvalila, da sta lahko z nami spoznala delček planin več in verjetno bosta naslednjič bolj previdna pri tem, komu sledita in slepo zaupata.

Oskrbnik Matjaž

Na poti nazaj je Žiga predlagal, da imajo v Lampi v Lučah res dobre pice in da bi lahko tam zaključili lep dan. Moram priznati, da me je Žiga doslej že ene 5x peljal gledati parkirišče pri Lampi, saj sva vedno imela to smolo, da je bila picerija zaprta. Res si nisem želel še šestič videti zgolj parkirišča in tokrat je bilo več sreče. Tako smo napolnili lačne trebuščke in večer zaključili v veselem pričakovanju tabora, ki se bo pričel čez nekaj dni.

Letuško brezno na Dedcu

Nato so doma sledile priprave za glavnino tabora. Vreme se je skisalo in postajalo je čedalje bolj klavrno. Prišla je sreda, dan odhoda. Najprej smo mislili, da bomo že ob 06:00 štartali, da se izognemo vročini. To ni bilo potrebno, kajti jutro je bilo deževno. Tako smo v Lučah pili kavo in gledali skozi okno, kdaj se bodo padavine umirile. Ko je samo še rosilo, smo se odpeljali do planine Podvežak poskusit srečo. Za razliko od sobote je bilo parkirišče čisto prazno. Zagrizli smo v megleno planino s pravo mero težkih nahrbtnikov. Kolikor se je telo ogrelo pri hoji, nas je hladil mrzel zrak in megla. Počasi smo prisopihali do Korošice brez, da nas bi dobil dež, le veter je pihal. Pri oskrbniku Matjažu smo se v njegovi kuhinji greli in čakali, da se vsaj malo razjasni, da gremo malo na sprehod. Vmes nam je uspelo postaviti šotor kljub temu, da je pihalo. Ob 18:00 smo le imeli srečo. Kolikor toliko se je megla odmaknila, da smo šli locirati vhod Letuškega brezna na Dedcu. Nato smo priplezali do brezna Šubidu, kajti zanimalo nas je, koliko sta vhoda oddaljena. Potem smo si pogledali še jamo, ki jo je lani našel Gregi in počasi odšli nazaj na kočo, saj je zopet megla začela zakrivati poglede. Ponoči smo poslušali žvižganje vetra, ki se je na čase kar lepo uprl v šotor in sanjali, kako s šotorom plujemo po zraku kot hišica v Čarovniku iz Oza.

Lisko
Lisica je obmolknila in dolgo zrla v Malega princa. Nato reče: Prosim te, … udomači me!
Ker pa ne obstajajo trgovci, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. Če želiš prijatelja, me udomači!

Zjutraj se nam ni preveč mudilo iz šotora, saj je bila zunaj megla in škrabljanje dežja se je slišalo po ponjavi. Tako smo lahko prespali lepi kos jutra. Potem smo si privoščili obilni zajtrk. Ko pa se je le toliko razjasnilo, da lahko gremo na teren, smo odšli proti Vršičem. Tam smo želeli locirati jamo 1-33 (Korošica) in nato še 1-32 (Korošica). Še nekaj jam smo želeli locirati, ampak ko smo prišli do tja, nam je padel v oči vhod v neznano brezno. Ko smo prišli do njega, smo videli, da je kar lep vhod, iz katerega prihaja tudi hladen zrak. Gregi je pričel z opremljanjem, ostali smo šli še malo naokrog. Opazili smo, da je nad tem breznom v enakem prelomu še eno brezno, ki je najverjetneje povezano s tem, le da je povezava zasuta. Risto je prehodil kar lep del in lociral dve luknji, ki bi bile za pregledat, kajti ne vidi se dobro, kaj se skriva v notranjosti. Med tem se je Gregi že spustil v jamo in sledili smo mu eden za drugim. »Vau, velika jama«, se je slišalo, ko smo prispeli notri. Najprej smo odšli v levi krak, kjer smo stali v prelepem vodoravnem prelomu. Ob straneh je bil ledeni slap z lepim ledenim jezikom. Gregi je nato odšel opremljat desni krak, kjer je kamen padel v globoko brezno.

Pogledala te bom od strani in ti ne boš rekel ničesar. Kajti besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko sedel malo bližje
Brezno dveh sonc
Večer ob ognju

Mi smo šli do konca levega kraka in si pripravili merilno opremo. Na koncu rova je bila ožina, za katero se je slutilo, da še ni konec jame. Tako sem se potisnil čez ožino in prispel do kamrice, kjer gre meander naprej v spodnjih delih v ožjih dimenzijah, v zgornjem delu pa v malo večjih, le en buhtelj bi bilo potrebno odbiti. Sledili sta mi Lea in Teja in smo pričeli z merjenjem. Ko smo zapustili ta meander in se zopet znašli v prostornem prelomu te jame, je prišel Gregi povedat, da mu je zmanjkalo vrvi za zadnjih 5 metrov. Da gre ven po prusik in malo bo prestavil sidrišča, da bo dobil zadosti vrvi. Še bolj radovedni, kaj se skriva na drugem kraku, smo nadaljevali z merjenjem in smo prišli do mesta, kjer se vhodno brezno prevesi v notranje dele jame.

Nad vhodom v Brezno dveh sonc
Gregi med opremljanjem

Tukaj je namreč tako, kot bi se dva preloma združila in ustvarila pravokotno križišče v štiri smeri. En prelom se deli v levi krak, ki smo ga že izmerili in desni krak, ki vodi v brezno, ki ga je Gregi pravkar opremljal podaljševanjem vrvi. Drugi prelom iz tega križišča vodi v dve smeri, od katerih ena predstavlja vhodno brezno. Nasproti pa je zasigan rov, ki se počasi dviguje. Po tleh je polno nalomljene sige. Zaradi tega smo ga poimenovali Prepereli rov. Verjetno bi na vrhu Preperelega rova, ki se konča s podorom, pogledali ven skozi brezno, ki smo ga opazovali nad to jamo. Z Leo sva izmerila še Prepereli rov in ko sva se vrnila, se je Teja že spuščala v 30-metrsko brezno, ki ga je Gregi opremil. Na mestu, kjer je bil vozel na vrvi, pa se je obrnila in šla rajši ven. V brezno je namreč tekel pravi tuš in ni prijetno se v njem preveč obirati. Ko sem le prišel dol do Gregija, ga je že kar močno treslo od mraza. Spodaj je večja zaplata snega in na koncu še veliko ledu, ki je hladilo brezno. Da pa je še bolj hladilo naša telesa, je v tem 30-metrskem breznu tuš, ki te je namočil, če si se prepočasi spravljal čez vozel.

Med tem ko sem čakal, da Gregi zapusti jamo in pride dol Lea, sem že tudi sam skusil mraz. Pogrevalo me je le padajoče kamenje, ki je zaradi zgornjega sipkega melišča, ki ga nismo uspeli dodobra očistiti, padalo v brezno. Zaradi mraza in kamnov smo to dvorano poimenovali Dvorana jeznega štajerskega jetija. Na koncu te dvorane je še 5-metrska poledenela stopnja, ki jo bomo podrobneje pregledali naslednjič, ko pridemo z več vrvi.

Led v Breznu dveh sonc
Zasneženo pobočje v Breznu dveh sonc

Izmerila sva hitro, saj je tudi Leo pričelo gugati od hlada. Naslednjič upamo, da bo manj mokro in bomo bolj suhi raziskali do konca. Sam sem počakal, da Lea zapusti jamo in ko je prišla na melišče, so me zopet pogrevali kamni, ki so kot granate padale okoli mene. Imel sem že tako trde prste, da sem komaj odpiral žemarje. Ko pa sem prišel ven, nas je pozdravil sonček in lahko smo si zapeli »Čau sonček, kod si hodil do zdaj?«. Gregi je jamo poimenoval Brezno dveh sonc, malo ironično poimenovanje za tako hladno jamo. Namerili smo 130 metrov poligona in 50 metrov globine. Naslednji tabor bomo jamo zopet obiskali, jo raziskali do konca in preverjali taljenje snega in ledu.

Merilna ekipa

Nato smo odšli še do vrhnjega brezna, ki je zaradi oblike vhoda dobil ime Srčno brezno. Če ne bi bilo na koncu zasuto, bi se najverjetneje združilo z Breznom dveh sonc v Preperelem rovu. Namerili smo 18 metrov poligona in 12 metrov globine.

Naložene plasti sige pred vhodom v Prepereli rov

Večer pri Korošici je minil ob ognju, kjer se nam je pridružil Lisko. Lisko je lisjak, ki vsak večer prosi za koščke klobas. Prav z užitkom je bilo opazovati zver s košatim repom in oranžnimi očmi, ki se je zvito prismukala čisto do nas po košček salame.

Naslednji dan se nismo prebudili v meglo in tudi veter je počasi zgubljal moč. Da ne bi izgubljali dragocenega dneva, smo po zajtrku odšli na Lučkega dedca. Tam smo se želeli tudi zadrževati, saj smo bili dogovorjeni, da na planino prihajata Žiga in Filip K. Žiga je želel čimprej v brezno Šubidu, kajti od lani še ni pozabil zvoka padca kamna v globoko brezno. Tako smo do njunega prihoda locirali jami Brezno Plaža in Brezno Plaža 1. Nato smo se lotili merjenja jame, ki jo je lani našel Gregi. Gre za dve vzporedni brezni, ki se na koncu združita z rovom. Po teh breznih smo jamo poimenovali Dedčeve oči. Namerili smo 17 metrov in 6 metrov globine.

konec Dvorane jeznega štajerskega jetija
Srčno brezno

Risto je predlagal, da gremo do večjega vhoda, ki se je lepo videl spodaj v kanalu. Malo sem okleval, ker sem vedel, da je tam polno jam in še kar nekaj starih za locirati in nas lahko v to območje posrka kot tornado. Ampak smo se kljub temu podali v kanal. Zgoraj je ostal Gregi, ki je šel nabiti tablico na Tri vhode in Jamo Pa ne no, nato pa je počakal na Žiga in Filipa, da so skupaj šli v Šubidu.

Srčno brezno
Brezno plaža 1

Ko smo se jaz, Lea, Teja in Risto spuščali v kanal, smo kar kmalu naleteli na jamo 1-30 (Korošica). Vzeli smo koordinate in jamo ponovno izmerili, da posodobimo obstoječi načrt. Jama se razvija v prelomu, po katerem lahko prosto priplezamo na dno jame, kjer nato še sledimo prelomu 10 metrov. Na koncu se razpoka preveč zoži za napredovanje, se pa vidi nadaljevanje. Večina brezna je lepo obraščena z zelenim mahom. Namerili smo 14 metrov in 8 metrov globine. Zraven je bila še ena jama z oznako 1-31, kjer pa gre za prekratko jamo, zato tudi ni v katastru.

Dedčeve oči
Dedčeve oči

Potem smo se spustili do velikega vhoda, ki smo ga opazovali od zgoraj in ugotovili, da gre že za registrirano jamo 1-29 (Korošica). Ker s sabo nismo imeli opremljevalne transportke, ki smo jo pustili Gregiju, smo rekli, da jamo obiščemo na naslednjem taboru. Bo pa jo potrebno ponovno izmeriti, saj snega na dnu ni več videti, kot je označeno na obstoječem načrtu.

1-30 (Korošica)
1-31 (Korošica) je prekratka
1-29 (Korošica)

Poleg te jame je bila jama 1-28 (Korošica), ki smo jo ponovno izmerili. Gre za podorno votlino. Že na začetku večji podorni blok razdeli vhod v dva dela, na koncu je še rov, ki pa se čisto zatrpa s kamni. Namerili smo 20 metrov poligona in 6 metrov globine. Potem sem šel malo naokrog in gledal vhode, ki prihajajo v jamo 1-29 (Korošica), saj ima še kar nekaj vhodov poleg tistega večjega. Malo višje od teh vhodov pa sem pod robom udornice opazil lep vodoraven vhod. Poklical sem Leo in Tejo, da gremo raziskati še to jamo.

Roženburc

Ker je šlo za vodoraven vhod in ker nam je pastir včeraj zvečer govoril o 3-letnem mladem medvedu, ki se potika tod naokrog, smo preventivno v jamo zatulili. Odgovoril ni nihče, tako da smo lahko vstopili. Med tem se je vrnil Risto, ki je poročal, da je lociral 6 vhodov in da ga je že kar precej posrkalo v ta prečudoviti kraški svet. Z Leo pa sva že bila v jami. Res lep vodoravni vhodni rov na sredini prehaja v ozko 6-metrsko brezno.

Ozko brezno v Roženburcu, spodaj Lea
Spodmol pod borovci

Najprej sem poskusil spraviti notri svoje telo, pa me je zaskrbelo, kako bom prišel ven. Zato je notri zlezla Lea in na dnu brezna se je jama nadaljevala v manjših stopnjah in različnih razpokah. Ko je sama izmerila, sem ji s prusikom pomagal zlesti skozi ozko brezno nazaj gor. Nato sva izmerila do konca zgornjega vodoravnega rova, ki se za breznom začne dvigovati in skozi podorno kamenje se vidi svetloba. Tako da jama ima dva vhoda, le da je ta drugi posut in je bolje pustiti kamenje pri miru. Kljub temu sem šel na drugo stran od zunaj pogledati, kako izgleda drugi vhod. Jamo smo poimenovali Roženburc po zelo zdravilni roži. Namerili smo 32 metrov in 14 metrov globine.

Spodmol pod borovci

Potem smo se najedli in se obrnili smo se navzgor proti Breznu pod gamsovo čeljustjo. Nismo prišli daleč, ko smo opazili vhod, ki ga je zapirala skala. Smo rekli, da samo to še pogledamo preden nadaljujemo pot, saj ne izgleda preveč obetavno, mogoče pa le bo kaj. Nekako mi je uspelo se stlačiti preko kamna, nakar sem prišel do vodoravnega rova, kjer so po tleh ležali večji kosi sige. Notri sem poklical Leo in ji rekel, če se ji ljubi naj pogleda ta rov, saj verjetno se na koncu zapre.

Trije vhodi
V brezno Jurski zobki

Po nekaj odmaknjenih kosih sige je Lea izginila naprej v prostorno kamrico. Notri sem poklical še Tejo in tudi sam se pomikal po ozkem rovu naprej v kamrico. Tam je Lea že nos tiščala v brezno, kjer pa je bil vhod preozek. Teji sem zakričal, naj preden se zarine v rov, prinese s sabo macolo. Ko sem gledal v brezno, mi je prej padel oči rov, za katerim se je videla dvorana in dnevna svetloba. Lea je odšla ven iskat vhod, po katerem bo prišla v to dvorano. Med tem pa sva s Tejo pričela s kopanjem. Uspešno sva odstranila kar nekaj kamnov. Nato sem se prerinil skozi, sledila mi je Teja in že sva bila v večjem prostoru in do naju je plezala Lea. Ven smo pokukali v večjem breznu, ki se skriva sredi borovcev. Ime je dobila Skozenjc pod borovci. Tukaj sva pričela z merjenjem in nadaljevala nazaj čez vse ožine. Ko sva zopet pokukala ven pri vhodu, ki je od začetka obetal zelo malo, sva namerila 62 metrov in 11 metrov globine.

Kosilo v Thorinovi dvorani
V Thorinovi dvorani

Lep izkupiček in glava je bila res polna jam. Vrnili smo se po poti, ki vodi pod Lučkim dedcem, da čimprej pridemo nazaj in slišimo, kaj se je dogajalo v breznu Šubidu. Prva novica je bila: 50 metrov vrvi je bilo premalo, jama gre naprej. Povedali so, da so se po spustu skozi ozek vhod spustili v večji prostor. Gre za večji prelom, ki je na zgornji strani zasut in nadaljuje se v večje brezno, v katerega se niso spustili. Ob ognju smo premlevali vsa naša odkritja do sedaj in o prihodnjih planih.

Brezno Šubidu
Brezno Šubidu

V soboto zjutraj se nam je pridružil Simon in razdelili smo se kar v štiri ekipe. Eni so se spustili v sistem Brezno pod gamsovo čeljustjo – Trije vhodi. Namen je bil, da v spodnji večji Thorinovi dvorani poskusijo najti nadaljevanje. Gregi, Risto in Lea so bili tisti trije, ki so pregledali dvorano. Lea je prišla malo kasneje, saj je Tejo spremljala do konca Jurskih zobkov in nazaj. Midva s Filipom K. sva nadaljevala z merjenjem od Visokogorskega skalnjaka naprej. Simon in Žiga sta šla v Šubidu opremljati nadaljevanje. Teja je nato sestavljala zunanjo ekipo, ki se ji je pridružil še Beni, ki je prišel iz Kamnika, Mateja, Sebastjan in kuža Jack in tudi Simon po koncu raziskav v Šubiduju.

Midva s Filipom sva z meritvami prišla do Thorinove dvorane. Do tja se spustimo po kar 92 metrov globokem breznu. Če pa upoštevamo še višino do stropa, je dvorana visoka vsega 110 metrov. Namerila sva 175 metrov poligona in sedaj je vse pripravljeno, da se lotimo merjenja spodnje dvorane. Skupno dolžino ima jama 674 metrov in 200 metrov globine.

Dvorana Dubišu

Preden sva končala z merjenjem zadnjega brezna v dvorano, sem zaslišal strašne krike. Sem že mislil, da je kaj narobe. A notri sta prišla Žiga in Simon in oznanjala veselo novico, da Šubiduuu gre naprej in je že drugič zmanjkalo vrvi. Žiga se je nato spustil v Thorinovo dvorano, Simon pa se je pridružil zunanji ekipi. V dvorani sem zvedel, da Lea koplje na doslej edinem potencialnem mestu za nadaljevanje. Komaj smo jo priklicali iz luknje, da naj pride na kosilo in na novice iz brezna Šubidu in še kako je šlo v Thorinovi dvorani.

Med kuhanjem konzervirane hrane smo premlevali, da v Thorinovi dvorani ni nadaljevanja, ki smo si ga želeli in se trudili z raziskavami od leta 2015, ko smo se prvič srečali s to jamo. Gregi je ocenil, da je vode pod zadnjim breznom precej manj, zato je zlezel še tja notri in opazil, da se voda nabira v lužah in ponika v drobnem pesku. Tako tudi ta »mokri« del ni pokazal kakšnega potencialnega nadaljevanja. Z močno lučko smo presvetlili celo dvorano in nismo opazili nobenega okna.

Dvorana Bušidu
Zavetje pred dežjem na vhodu v Šubidu

Po kosilu je Gregi prek svojega mobilnika priredil mini koncert z več različnimi hiti od juga do severa, da smo se na kulturni način poslovili od raziskav v tej jami. Potrebno bo še zgolj zmeriti Thorinovo dvorano, nato pa bomo jamo razopremili. Žiga se je že zavzel, da bomo vrvi tako ali tako porabili v Šubiduju. Povedal je, da sta s Simonom očistila večje melišče, kjer sta v spodnje brezno skotalila za dva kamiona kamnov. Da je ob čiščenju jama bila vroča ko pekoči feferon. Po koncu čiščenja sta za meliščem lahko pogledala v večjo dvorano, nista pa imela zadosti vrvi da bi se spustila vanjo.

Brezno dveh sonc
Brezno Plaža

Nato so fantje začeli žemariti proti površju, midva z Leo pa sva odšla še pogledati luknjo, kjer je kopala. Čutiti je bilo prepih, ampak v teh podornih zadevah nikoli ne veš, kje zavrtinči zrak. Mesto kjer je kopala, je bilo dokaj nevarno. Zato sva poskusila prekopat malo višje in uspelo je zrušiti kar nekaj kamnov, za katerimi sva prišla v podorno kamrico, kjer pa je bilo nadaljevanje zasuto s tono kamenja. Tako sva res iztisnila zadnje upanje, da bi še kje kaj bilo.

Večer ob ognju

V breznu zgoraj so bile jamarske lučke videti kot kresničke iz te res prečudovite Thorinove dvorane. Kar hitro sva se odpravila še midva proti površju in sledila ostalim. V zgornjih delih sem dohitel Ristota, kjer sem mu pokazal silhueto violončela in prodnike v meandru, ki jih je voda prinesla v jamo. Od kod so prišli, pa je za nas še skrivnost. Zunaj smo hitro smuknili iz jamarskih pajacev in se pogovarjali še o eni skrivnosti, in sicer da je Filip videl lučko v jami in ko je zakričal, kdo je tam je ta z lučko že izginil. Prava misterija. Tako smo krenili proti Korošici, saj sonce je že zahajalo in po želodcih je krulilo.

1-30 (Korošica)

Teja je skuhala goro makaronov, da vseh nismo mogli spraviti v želodce, čeprav je bilo res okusno izpod rok dobrih kuharic. Potem smo se prestavili do šotora od Mateje in Sebastjana, kjer je že gorel večerni ogenj. Tam smo zvedeli, da je Teja našla brezno sredi borovcev, ki smo ga poimenovali Šmarčanovo brezno in locirala je že registrirano jamo 1-25 (Korošica).

1-30 (Korošica)

Beni se je spustil v prvi del Brezna pod gamsovo čeljustjo in tako smo rešili misterijo, kdo je strašil Filipa z lučko. Beni je sicer nekajkrat zaklical navzdol, ampak v jami se zvoki hitro zmešajo in zgubljajo. Filipovi kriki so se tudi izgubili in tako sta se zgrešila za en las. Slišali smo tudi, da ko se je zunanja ekipa nabrala, so skupaj krenili po poti pod Lučkega dedca. Preden so zavili, so šli še pod stene in naleteli na Petkovo jamo. Čutiti je bilo močan prepih. Ta jama nas tudi čaka za raziskat, saj je za vodoravnim rovom cca. 20 metrsko brezno, ki še ni raziskano. Veliko nas čaka za pregledat in po tako uspešnem dnevu smo bili tudi prijetno utrujeni in smuknili v spalne vreče.

Planina v cvetju
Skozenjc pod borovci

Zadnji dan našega tabora smo se ločili v dve ekipi. Večina je šla v Šubidu, Filip K. in Risto pa sta šla pogledat jamo, ki smo jo našli v soboto, ko smo se vračal iz nošnje opreme na Korošico.

1-29 (Korošica)

Do Šubiduja smo kar hitro prišli in se opremili. Najprej je v njo šla opremljevalna ekipa, zadaj sta sledila tečajnika in nato še midva z Leo, ki sva bila merilna ekipa. Po zavitem vhodnem delu se spustiš v prostorno dvorano z imenom Dubišu. Tam je že čakal Gregi, da gre preurediti zgornji del vrvi, ki je bil v navdušenju, da jama leti, na hitro opremljen. Simon je postavil po melišču vrvno ograjo in že opremljal brezno v drugo dvorano z imenom Bušidu.

v Thorinovi dvorani

Teja in Beni sta jamo zapustila, midva z Leo pa sva sledila Žigu in Simonu, ki sta ugotavljala, da se dvorana Bušidu preveč posuto konča. Potem je Žiga, rekel naj Gregi, ki je bil še zgoraj na melišču, le prinese macolo, da mogoče pa je le nekaj videti. Tako sta Gregi in Žiga že izginila v luknjo in širila nadaljevanje. Simon je poskusil še kopati na koncu dvorane, ampak je bilo preveč posuto.

Letuško brezno na Dedcu

Nato pa je Žiga zopet začel peti: »Šubiduuuu gre naprej!«. Odprl se jima je pogled v 5-metrsko stopnjo in zadaj se vidi brezno. Ostali smo šli ven, saj jama je bila hladna, čeprav je Žiga govoril, da je jama vroča. Če ne bi vedel, da ga je grelo čiščenje melišča, bi v jamo šel samo v spodnjih hlačah. Zunaj smo videli, da sta Teja in Beni preživela ploho, si iz astrofolije uredila zavetje in zložila vso opremo pod streho. Potem smo počakali Žiga in Gregija, ki sta prekopala nadaljevanje, le še nekaj kirurških popravkov in šlo se bo naprej.

Thorinova dvorana

Že tretji dan je bilo »vrvi je zmanjkalo, Šubiduuu gre naprej«. Glede na to, da je jama na nadmorski višini 1990 m, saj leži čisto blizu vrha Lučkega dedca, bomo še večkrat rekli »vrvi je zmanjkalo, Šubiduuuu gre naprej!«. Trenutno smo zmerili 150 metrov poligona in ustavili smo se na 70 metrih globine.

Egejska jama
Naše bivališče in Lučki dedec v ozadju
Egejska jama
Egejska jama

Ko smo prišli do Korošice v večernih urah, smo poklicali Ristota in Filipa, da še zvemo informacije o njunih uspehih. Poročala sta, da sta tudi onadva ravnokar prispela iz jame do parkirišča na Podvežaku. Zlezla sta cca. 70 metrov po jami in se ustavila pred 15 metrskim breznom. Risto je jamo poimenoval Egejska jama po spominu na svojega očeta. Tako smo z Egejsko jamo v soboto pričeli tabor in ga tudi končali z veselo novico, da jama gre naprej.

Naš del ekipe je do avtov prišel pozno zvečer in utrujeni smo se vrnili nazaj v ta nori svet, kjer nam bodo jame kar bliskale po glavah in odmevali tisti veseli vzkliki prijateljev »jama gre naprej«, do naslednjič, saj se že kar kmalu vrnemo jeseni za kratek čas.

Raziskovali smo: Gregi Jelen, Teja Šmarčan, Risto Sovčev, Žiga, Jack, Mateja in Sebastjan Solar, Lea Pavrič, Filip Kuntu, Simon Araus, Benjamin Lap in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: vsi udeleženci tabora

1 komentar: