Velika nedelja raziskav

19.07.2020, nedelja

Kamin močnih rok

V nedeljo smo na našem terenu postorili več, kot bi lahko sanjali.

Zbrali smo se pri trgovini Jager na Vranskem, kjer se je iz vseh vetrov nabrala pisana druščina jamarjev. Bor in Boštjan sta se pripeljala iz Ljubljane, pridružila sta se jima brata Solar - Filip in Žiga. Prevzeli so opremo in se odpravili v Brezno presenečenj. Tam sva z Žigom 27.6.2020 pričela s plezanjem kamina za Bivakom, ki se dviga precej visoko.

Ker smo do sedaj zgornje dele dodobra raziskali in se pomikamo v spodnje dele, je napočil čas tudi za plezanje tega kamina. Kolikokrat smo ga opazovali in razmišljali, kako in kdaj se ga bomo lotili. Z Žigom nisva kaj preveč razmišljala, vzela sva opremo in šla v akcijo. Odločila sva se, da bova začela s plezanjem v suhem kaminu, kajti poleg je še tretji, večji pritok vode v B.P., ampak v tistem kaminu piha in voda škropi na vse strani. Zato sva se odločila, da bomo raje plezali po suhem in nato višje s prečkami prečili v mokri del.

Skala je bila gladka, sva počasi napredovala. Ker nisva toliko vešča v tehniki premagovanja kaminov, sva plezala nekaj časa, kar precej bolj na žgance kot po pameti. Ko so roke počasi odpovedale, pa sva natuhtala tehniko, ki je zelo olajšala plezanje. Tako sva kamin poimenovala Kamin močnih rok. Tisti dan sva preplezala cca. 30 metrov in ker imamo tako zanič luči, nad sabo nisva videla ničesar drugega kot temo.

Jama jaz sem bil

Tako se je na to nedeljo zbrala ekipa, odločena, da zadevi pride do dna – pardon, do vrha. Veliko je bilo vredno že, da je bil zraven Bor, ki ima močno lučko. Uspelo jim je nadaljevati in priplezali so do rova, ki se po 6 metrih nadaljuje ozko naprej. Sicer je Bor govoril o prepihu, ampak zadeva ni toliko potencialna, da bi za vsako ceno lezli navzgor. Nad tem rovom so videli še cca. 20 metrov navzgor, ampak kakšnega okna ni bilo videti. Vse kaže, da se zapira. Kamin močnih rok pa nas, kot tudi manjši kamini v zgornjih delih, ni pripeljal naprej. Sedaj čaka na merilce in ko izmerimo, bomo začeli napeljevati prečko do aktivnih delov in videli, kakšno presenečenje nas čaka tam.

Druga, večja ekipa 10 jamarjev pa smo se odpeljali na prelaz Lipe in nato zavili v stene, ki so na zahodni strani hriba Predkovica. Gre za dokaj nov jamarski teren, kjer sva z Leo že spomladi izmerila eno jamo, sam teren pa smo prvič opazili lani z našim prijateljem Zlatkom iz Jeronima.

Sedaj se je nabrala večja ekipa z namenom, da pregledamo teren in potreniramo opremljanje. Ko smo smuknili v kombinezone, smo se razdelili. Večina se je namenila v izvidniško ekipo, ki je pregledovala teren. Jaz in Filip Kuntu sva odpešačila na vrh sten, da se Filip preizkusi v opremljanju in se spotoma še spustiva do večjih lukenj, ki se vidijo v steni. Med samim vzponom sva pregledovala teren.

Presenetil naju je ta teren, ki je tako odmaknjen, da vidiš njegovo veličino šele, ko se znajdeš v njem. Počasi sva napredovala in lovila vhode. Tako sem opazil vhod in že sem si od daleč mislil, da ne izgleda kaj preveč veliko. Kljub temu sem šel do njega in z Distom preveril dolžino. Pokazalo je 10 metrov. Super, vrnil sem se po stvari in počakal, da se je Filip vrnil iz izvidnice, nato pa sva nato izmerila jamo.

Filip je vzel prej pod steno koordinate, tako sva se lažje orientirala, kje se bo začel najin spust. Prispela sva na prelepo malo jasico, kjer bova pričela spust. Filip je prvič opremljal in izbira 70 metrov visoke stene je bil malo večji izziv. Ko sva navezala vsak svojo vrv na drevo, počasi napredovala čez previs in naredila prvo sidrišče, sva ugotovila, da sem pozabil 13 ključ in ga pripravil samo ekipi, ki je šla v Brezno presenečenj.

Še sreča, da sva imela s sabo tudi ploščice in sva lahko uporabila ključ na kladivu. Nadaljevala sva počasi čez nekaj skokov in že sva bingljala v ravni steni s prelepim razgledom. Tukaj je Filipa malo načela trema, mene pa je zaskrbelo, če sem izbral pravi poligon za učenje opremljanja, saj stena je šele sedaj pokazala pravi obraz, kako je velika. Ampak ker ima Filip že kar nekaj izkušenj pri jamarjih, je šlo brez problemov.

Lea in Veles, ki sta stala na cesti, da bi naju usmerjala na pravo stran stene do luknje, sta naju videla kot mali pikici. Veles se je trudil mahati, ampak majhne ročice je bilo nemogoče videti. Počasi sva napredovala, stena je bila gladka, nič krušljiva. Čez polovico stene sva naletela na drevo na polički, ki sva ga uporabila za sidrišče. Od tam so naju že videli ostali, ki so bili v bližini in naju usmerili do vhodov. Tako zelo veliki vhodi, ampak vsi prekratki.

Dimna kamra

Jaz sem se spustil do konca in šel z merilno opremo do jame, ki jo je našla izvidniška ekipa najprej, Filip pa je razopremil steno. Jama, ki so jo našli, je bila že na prvi pogled zanimiva. Velik širok vhod, ki se previsi v kamine. Prvi kamin, v katerega zlezeš, ima vmes kamen, ki preprečuje, da bi zlezel naprej. Zato moraš iti ven iz tega kamina in poleg najdeš drugi kamin.

Skozi njega je prvi šel Teo. Seveda, da so njega potisnili skozi, saj je najmanjši. Ko je videl, da je šlo, se je opogumil še Tilen, ki mu je sledila naša nova članica Tea. Skozi zgornje okno so kukali na plano in sporočali, kakšno je stanje v jami, da je nad tem še eno okno, majhno brezno, ki se poveže s prvim kaminom spodaj pri vhodu, zgoraj pa se vse skupaj nadaljuje v visok, lep kamin, ki se ga da z nekaj drznosti prosto preplezati.

Zijalka Fajfa

Kar nekaj časa so ostali v jami, nato pa so se odpravili dalje na teren iskati nove jame. Tako sta bila pri jami samo Lea in Veles, ko sem prišel do nje. Kmalu je prišla še Mateja, ki se je javila za varuško, da sva z Leo lahko pričela z merjenjem. Lea je imela kar nekaj težav, da je zlezla skozi kamin v zgornjo kamro. Jaz sem bil skeptičen, da ji bom lahko sledil in moje ugotovitve so bile prave, saj nisem mogel preriniti svojega života skozi ožino.

Ker so »tasuhi« bili na terenu, ni bilo drugega kot čakati. Tako sem šel do avta po kranjske klobase, kruh in sir in ko sem prišel nazaj, je že bila Lea v jami in nazaj iz terena vsa ekipa razen Filipa, ki je zgoraj zlagal vrv. Beni je imel s sabo nekaj vrvi, katero je Lea navezala na rogelj in skozi okno sem lahko prišel tudi jaz v zgornjo kamro.

Zijalka na Predkovici

Med vsem tem podvigom je uspelo Tilnu in Teotu zakuriti. Takrat je Lea doživela poučno lekcijo, kako kamini srkajo zrak in ta zrak nato kroži skozi luknje. Ko sem prilezel gor, sem jo našel kot salamo v postopku dimljenja. S solznimi očmi v dimu. Res poučno lekcijo kroženja prepiha v jami sem doživel tudi sam, ko sva merila v dimu. Tudi Uroš se ni mogel upreti tej lekciji kroženja zraka, da se je prerinil skozi ožino v kamin in skoraj načel moj ego, kako da meni ni uspelo, da sem se moral zateči k bolj tehnični rešitvi.

Skupaj smo nato uživali v dimu, ki ga je začinil vonj klobas, ki so jih spodaj pekli. Merjenje se je malo zavleklo, ker smo morali vsake toliko časa iti do okna si obrisati solzne oči. Merilna knjiga ima še danes vonj po dimu. Po tej demonstraciji je jama dobila ime Dimna kamra. Nato smo se vrnili in dim se je nabral še v vhodnem delu. Sedaj razumemo, da jamski ljudje niso imeli bolh, če so se sproti dimili. Ker mi nimamo bolh, smo po koncu peke dim pogasili in raje uživali v svežem zraku s piki komarjev. Nato smo z Benijem in Urošem odšli do še dveh jam, ki so jih prej našli na terenu. Beni je pokazal jamo, ki jo je najprej opazil. Najprej vidiš vhod v zijalko, ki se strmo dviguje. Če greš okoli sten, lahko prideš do zgornjega vhoda. Zgornji vhod se odpira v obliki brezna, v katerega kar težko zlezeš prosto, saj je kar prostorno. Meni je pomagal Beni z vrvjo. Gre za 11 metrov dolg skozenjc, ki ima obliko fajfe, od tod tudi ime Zijalka Fajfa. V sami notranjosti ni kakšnih posebnosti.

Potem smo odšli do zijalke, ki jo je našel Uroš. Uroš je odličen pri iskanju zijalk, saj mu pomagajo pri odkritju živali, katerih sledem sledi in najde njihovo zavetje, ki ga poiščejo v slabem vremenu. Zato najde največ zijalk v našem klubu. Zijalka je dolga 10 metrov in ima še en 4 metre dolg stranski rov. Lahko bi bila arheološko zanimiva, saj gre za vodoravno jamo z res dobro lego. Skrita je in šele ko si pri njej, opaziš velik vhod. Mogoče bi bil vhod viden s sosednjih kmetij, ki jih vidiš izpred vhoda. Poimenovali smo jo Zijalka na Predkovici. Uspešen dan smo zaključili na sladoledu. 4 jame, preplezan kamin in med sladkanjem smo dobili še klic, da sta se Alenka in Gregi vrnila iz geološke ekskurzije na območju Stavešinskih izvirov in vulkanizma na Goričkem. Tam Alenka pregleduje teren, če bi se slučajno našel kakšen jamski objekt. To pomeni, da smo bili na treh koncih in raziskovali. Uspešna velika raziskovalna nedelja je za nami.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip Solar, Maks Jamski, Benjamin Lap