4.2.2016. Ker mi je kazalo, da bom imel prazen dan, ker sem prišel v Savinjsko dolino, sem se odločil, da bi lahko skočil v jamo. Za obisk sem si zbral Dihalnik keramiko. Nisem želel iti sam, zato sem poklical najprej Roka. Takoj je bil za akcijo. Potem sem še vprašal Filipa in ja ekipa je bila zadnji trenutek sestavljena.
Začeli smo z prebijanjem čez ovinek, kjer smo na zadnji akciji končali. Zadaj se je že v prejšni akciji videl manjši prostor približno dimenzij 50 x 50. Do tega prostora nas je ovirala stena, ki smo jo zrušili in kamenje znosili iz jame. Sedaj se je pokazalo, da smo prišli v meander, ki preseka to razpoko po kateri smo se prebili iz površja. Zgleda zelo lep meander, ki seveda ni prehoden za človeka.
Vse tu notri je majhnih dimenzij, ki jih vztrajno premagujemo. Prepih se je čutil ni pa bil zelo močan, ker zato je krivo včerajšno deževje, ki dvigne sifone v Marotlovi jami in ustavi intenzivnost prepiha. Na prejšni akciji, ko ni bilo veliko dežja je pihalo bolj močno. Ja sedaj smo pred tem meandru, ki se lepo vidi na slikah njegova oblika. Kako se nadaljuje menader ni videti, kaže pa da zavija navzdol, več bomo videli na nasklednji akciji.
Počasi in vztrajno rinemo proti Zlatim prehodom, ki nas bo popeljal v Marotlovo jamo. Na posnetku se vidi, kako se vstopi v Dihalnik keramika. Za tiste, ki veste, kakšna majhna je luknja je posnetek zanimiv.
Sedaj je že potrebno, da sta dva v luknji, za prenos kamenja po rovu. Počasi rinemo naprej. Se slišimo na naslednji akciji velikih uspehov Štajerskih jamarjev, ki jim je mar za raziskovalno zabavo.
Ps: Med časom, ko je Rok delal sva mučila plišasto igračo in nevem točno, zakaj ta ideja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar