09. februar 2016

Filipovi krofi

Dne 4.2.2016 me Maks pokliče, če se bi mu pridružil pri kopanju dihalnika Keramika. Odgovorim mu, da preverim stanje doma, potem pa pridrvim. Mine petanjst minut in spet me kliče Maks. "Kaj pa zdaj hoče? Saj sva se ja dogovorila." Oglasim se in me prosi, če utegnem, da bi skočil še po Filipa. "Ni problema seveda bom šel."
Tako se odpeljem po Filipa v Nazarje na njegov dom. Ko prispem k njemu na dom pozvonim in čakam. Odprejo se vrata in iz za vrat pokuka Filip, ter me ogovori: "Sam mal še počak, neki še vzamem, takoj pridem!". In res se hitro vrne, z velikim, svežim, z mletim sladkorjem posutim krofom v ustah. V kotih ust se mu nabira marmelada, nato pa odtrese krof kot bi imel cigaret. Z velikimi očmi začudeno strmim v njega, nato pa se odvije naslednji pogovor:

Jaz: Filip!? A je krof svež?
Filip: Je ja.
Jaz: Filip!? A je polnjen z marmelado?
Filip: Je ja.
Jaz: Filip!? A je dober?
Filip: Je ja.
Jaz: Filip! Veš, sej ni treba, sej jes ga nebom.
Filip: OK!

Medtem ko strmim v njega, on hladnokrvno naloži prtljago v prtljažnik, me pogleda in reče "A grema?" Žalostno sklonim glavo in mu odvrnem "No, pa pejdma.". Kako dobre krofe peče Filipova mama bom izvedel samo, če se našemim in oglasim pri njih. Hja, pa še tam se lahko zalomi.


Rok Kvas

Ni komentarjev:

Objavite komentar