23.09.2018, nedelja.
Čeprav je bila sobota deževna, smo se naslednji dan optimistično odpravili v Sodnek. Sodnek je izvirna jama, katero smo si ogledali že leta 2015 in ugotovili, da gre naprej. Naslednje leto 2016 ni bilo časa, tako smo šele lani v začetku leta šli na ogled in kasneje v poletju imeli dve akciji, v katerih smo se prebili 15 metrov v jamo, kjer nas je ustavil kamniti buhtelj. Sedaj pa smo rekli, da kar bo, pa bo, čeprav lahko je vodostaj visok.
Takoj, ko sem vstopil v jamo, sem slišal prelivanje vode, kar je dalo vedeti, da je voda visoka. To je pomenilo, da se vodi v razpoki ne bo dalo izogniti, brez da bo polovica telesa v vodi. Na začetku ni bilo mrzlo, ko sem čepel do pasu v vodi in širil. Simon je pomagal transportirati vrtalnik in zelo pazil, da ne bi padel v vodo. Tako sva počasi lomila kamniti buhtelj in se namakala v hladu, ki je čedalje bolj hladil život. Kmalu so se naredile razpoke, ki sem jih vztrajno večal z macolo in dletom. Malo truda in odlepila se je velika skala, ki je čofnila v vodo.
Lotil sem še ene razpoke, pa je padlo še dleto, ki sem ga poskušal še uloviti, ampak se je potopilo v globine. Jaz pa sem bil posledično moker do vratu, ker sem ga poskušal uloviti. Nato mi je uspelo še odmakniti drugo večjo skalo in odprl se mi je pogled v nadaljevanje. Naprej nisem mogel, ker nisem čutil nog. Tako sem se raje modro umaknil ven loviti sončne žarke in iskati topla oblačila. Še Simon je pogledal rezultat našega dela, ampak tudi njega je mraz utrudil. Kar nekaj časa brez neoprena v mrzli vodi je naredilo svoje. Za nama pa je že bil pripravljen Gregi, ki je se vrnil iz zgornje, manjše jame z imenom Jezerce nad Sodnekom. Gregi je prišel do drugega buhteljna, se obrnil in dal prostor Žigu, ki je modro oblekel neopren. Žiga se je pogumno potopil do nosa v razpoko in kljub svojemu dolgemu telesu ni prišel do dna. Malo mu je zmanjkalo, da bi se prerinil skozi mimo buhtlja, ampak ožina je pač naredila svoje in še visok vodostaj. Zataknil se je s hrbtom v rogelj in se počasi vrnil nazaj. Spodbuden podatek je, da jama gre za to ožino naprej.
Ko smo bili vsi zunaj, smo se ogrevali na sončku in še počakali Alenko in Tilna, ki sta šla naokrog pogledati teren. Najprej sta se sprehodila do Pekla in nato počasi proti Boksitnemu breznu. Tam je Alenka učila Tilna o posebnih oblikah te rude. Nekaj vzorcev te okrogle rude je spravil v žep. Je pa nabral tudi nekaj gob. Na koncu sta si pogledala še Palčkovo jamo in se odpravila nazaj. Sedaj že vsi nestrpno čakamo naslednji obisk Sodneka.
Raziskovali in sodelovali so: Simon Araus, Žiga Solar, Gregor - Gregi Jelen, Filip Solar, Mateja Solar, Alenka Jelen, Tilen Podkrižnik, Veles Pavrič, Lea Pavrič in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Alenka in Maks Jamski
Ni komentarjev:
Objavite komentar