13 oktober 2018

Razopremljanje B2L in kupi peciva



6.10.2018, sobota.

Lep jesenski dan se je delal, ko sva se peljala v Zaloko proti Breznu dveh lobanj. Filip Kuntu je bil prvič tu in sem mu pokazal požiralnike v Zaloki ter povedal še malo o zgodovini raziskav našega kluba na tem območju.
Brezno dveh lobanj (B2L) je ena od pomembnejših jam našega kluba, saj je s 150 metri globine ni bilo lahko doseči. Takrat so se starejši člani ubadali predvsem z izvirom rečice Ljubija in njenim vodnim zajetjem, ki ga sestavljajo pobočne grape in doline manjših potokov in se zbirajo v širši, ploski osrednji dolini Zaloki. Od Zaloke do izvira Ljubije se vleče strma in navzdol vedno ožja suha dolina, ki se takoj pod izvirom stisne v pravo sotesko, deloma vintgar, do sotočja s Kramarico. Ta dolina je »vrezana« med Smrekovcem na severni in Golti na južni strani. Zgornji del doline Zaloka leži cca. 1000 m.n.v., pobočja nad Zaloko pa so še višja. Na severni strani je najvišji vrh Smrekovec (1577 m), na južni pa Boskovec (1588 m). Suha dolina pod Zaloko se spušča za 200 metrov, tako da je izvir Ljubije na 720 m.n.v. Preko Zaloke poteka Smrekovški prelom, ki po nekaterih virih v geološko-tektonskem smislu razmejuje Karavanke od Savinjskih alp. V vznožju Boskovca se od Smrekovškega odcepi Šoštanjski prelom. Smrekovški prelom je tudi petrografska meja: severno ležeče ozemlje sestavljajo vulkanske kamnine (andeziti in tuliti), ozemlje južno od preloma pa sestavljajo triadni apnenci.
To ozemlje so jamarji takrat raziskovali zelo sistematično. Našli so cel kup vodnih požiralnikov, ki se pojavijo takoj, ko površinske vode zapustijo neprepustni andezit. Te vode so precej kisle in močno zajedajo apnenčeve sklade, kamor tudi poniknejo. Od šestih doslej znanih vodnih ponikalnic so uspeli prodreti v dve. Prva je dolga 80 in globoka 40 m, druga pa je manjša, dolga 40 in globoka 10 m. Obe jami sta v temno sivem, črnem drobno plastovitem do ploščatem apnencu z mnogimi žilicami kristaliziranega kalcita. Na stenah jam je moč opaziti vodne mline — draslje, to je kotliče, ki jih ustvarja vrtinčasta voda in tudi razne vrste sedimentov. Vse to kaže na veliko korozijsko in erozijsko moč vode, ki se steka vanje in priteče zopet na dan pri izviru Ljubije. Med ponikalnicami in izvirom je bila tudi dokazana vodna zveza, in sicer z barvanjem, ki ga je opravil IZRK Postojna leta 1978.
Pri tem naj omenim še veliko nesorazmerje med količino ponikajoče vode v Zaloki (v eno ponikalnica teče ob normalnem vodostaju približno 1 do 5 litrov vode na sekundo) in izvirom Ljubije z izdatnostjo nekaj 100 litrov na sekundo. To pomeni, da se izvir napaja z vodo še drugje, najverjetneje na južni strani Zaloke na kraških pobočjih Golt. Takšno vodno zajetje je največkrat idealen kraj za nastanek globokih brezen in nasploh večjih kraških jam. Zato so jamarji v preteklosti usmerili raziskave predvsem v ta predel, ki se razprostira na okoli 1200 do 1300 metrov nadmorske višine. Tu se lahko pojavljajo jame, globoke do 600 metrov.
Ena takih jam je gotovo Brezno dveh lobanj, ki je do nedavnega veljala kot jama brez prihodnosti. Na dnu 15-metrske stopnje se je namreč zagozdilo truplo poginjenega goveda, ki je najverjetneje zašlo s paše nekoliko v gozd, pri tavanju pa naletelo na brezno in padlo vanj. Ker je v času razkroja goveda v breznu močno zaudarjalo, ni nihče med jamarji niti pomislil, da bi se spustil v jamo in pogledal, če se nemara kje brezno nadaljuje. Šele po razpadu kadavra so se lahko trije jamarji spustili v brezno. Pri tem so odkrili na mestu, kjer je sicer ležalo govedo, ozko špranjo, v kateri so čutili rahel prepih. Brez obotavljanja so se vsi trije prerinili skozi ožino in se po dveh poševnih stopnjah znašli v manjši dvorani, kakšnih 35 do 40 metrov pod površjem. V dvorani so znova naleteli na podolgovato špranjo, ki je vodila vertikalno navzdol. Z metanjem kamenja so ocenili globino jaška na 100 metrov. V klubu je bilo le pet plezalnih kompletov, zato se je v brezno spustilo pet jamarjev, da pregledajo predvsem kamine in nekatere stranske rove. Pri premagovanju 80-metrske vertikale so morali biti zelo previdni, ker se stene jaška močno krušijo. Že ob najmanjšem udarcu noge ob steno se je od nje odkrušil kamen ali pa kar cela kamnita gmota, ki je ob peklenskem trušču zgrmela v globino. To je seveda predstavljalo smrtno nevarnost za preostale jamarje, čakajoče na dnu brezna na povratek, saj niso bili nikjer varni pred padajočim kamenjem. Kljub izredni pazljivosti pri plezanju so jo nekateri odnesli z manjšimi podplutbami in odrgninami, kar pa ni vplivalo na dobro razpoloženje, ki se jih je polotilo, ko so prispeli na površje. Ni lepšega za utrujenega in mokrega jamarja, ki pride iz jame na plan, kot toplo sonce. Njihovo dotlej najuspešnejšo akcijo so topolški jamarji končali z družabnim večerom ob tabornem ognju, kjer so preživeli skoraj celo noč in se imenitno zabavali. Domov so se vrnili polni vtisov in trdno prepričani, da se kmalu spet vrnejo v ta zanimiv in skrivnostni svet v osrčju Golt; v katerega pred njimi še ni stopila človeška noga.
Popoldanski del se je odvijal v družabnem duhu, saj je bil že čas za naš tradicionalni jesenski klubski piknik. Ponavadi smo imeli z vremenom smolo in smo se stiskali pod nadstreškom. Tokrat pa nas je sonce razvajalo za vsa leta nazaj. Bilo je tako prijetno toplo, da smo se nabirali skupaj kot mravljice, ki prilezejo na plano ob sončnem dnevu in na koncu se nas je nabralo kar 19! Valerija je že dopoldne skuhala ogrooomen pisker bograča v mesni in vegetarijanski različici. Za vegi različico lahko povem, da je bila odlična, za prste polizat! Pecivo pa, kot je v navadi, s sabo prinesejo člani kluba. No, tokrat so nas tudi obiski počastili s pecivom, Miša se je namreč zelo potrudila in napekla velik pladenj okusnega peciva, ki smo ga z veseljem mazali! Matevž je prišel malo kasneje in v strahu, da nam bi sonce pobegnilo, ga je prinesel kar s sabo. Njegova mama je namreč ekspert v peki odličnega sončnega kruha, ki je paša za oči in brbončice. In da povem še za totalno presenečenje dneva: naš najmlajši član Tilen je tako dolgo poslušal o tem, kako se dolžnost tečajnikov in moških jamarjev, da imajo na zalogi vedno kaj sladkega, da se je za piknik dogovoril z babico in je napekla peciva kot za tapravo ohcet! Skoraj nam je zmanjkalo prostora na mizi za okusne breskvice, čupavce, raffaelote, skutno pecivo, čoko lunice in vse ostalo. Tilen, bravo, kar se mene tiče, si opravil sprejemni izpit :)

Skratka druženje je potekalo ob čvekanju o jamah, raziskovanju, snovanju možnih teorij in hipotez o nastanku jam okoli nekdanjega šaleškega bazena. Morda netipično za jamarje, vsekakor netipično zame, a igrali smo se celo z žogo. Do bolj sofisticirane oblike žoganja, ki se ji reče odbojka, nismo prišli. Tilen je vestno skrbel za ravno pravšnjo zapečenost jesenskih plodov, sladkih kostanjev, ki sta jih nabrala Jelenova. Med vsem tem se nam je pridružil tudi slavljenec dneva in gonilna sila raziskav kluba v tem letu, Simon, ki je prišel v zlata 30-ta! V tem letu bo okroglo praznovala tudi Katarina in smo se predčasno poveselili tudi na ta račun. Obdarili pa smo tudi dve članici, Valerijo in Katjo, ki že pet let ponosno nosita ime Podlasic v širni svet, leta 2013 sta se namreč pridružili klubu, ki je takrat bil precej zaspan. Z njuno pomočjo je klub pričel rasti, Valerija je dolga leta opravljala funkcijo tajnika, Katja pa funkcijo blagajnika. Katjin bogat prispevek se kaže v obliki odličnih pedagoških sposobnostih, prenosu znanja na nove člane kluba, svetovanju, dobrih pecivih in občutku varnosti, ki nam ga daje kot jamarska reševalka. Brez Valerije pa bi na večini občnih zborov in piknikov ostali lačni, v njeni domeni so predstavitve jamarstva v vrtcih in šolah ter skrbi za prepoznavnost kluba na lokalnem območju. Punci, ostanita tako kul še naprej!
Zapisal: Slavko Hostnik (priredil Maks Jamsski), Lea Pavrič ; Foto: Filip, Tilen, Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar