17 oktober 2018

Jesen vabi v Dihalnik Keramika



12.10.2018 – 17.10.2018

Zopet se je našel čas za naš ljubi dihalnik, ki od nas zahteva veliko potrpežljivosti, še več pa trme. Zaradi dostopnosti, ko so poti do bolj oddaljenih jam težje dostopne in zaradi obilice komarjev poleti Keramiko raje obiščemo jeseni, pozimi in zgodaj spomladi. Tako smo v petek po dolgem poletju končno spet našli čas za delovno akcijo.
Veles in Valerija sta bila sicer zunanja ekipa, ampak že to pride prav, kajti komarji se tako razporedijo in ne pijejo kri kopačem, ki jim že itak kri pije ozek rov. Midva z Leo pa sva pričela in počasi kopala na mestu, ki nam je pobralo v preteklosti kar nekaj akcij. Sedaj sva ga razširila toliko, da si lahko notri na vseh štirih, kar pride zelo prav za polnjenje borše in delo. Počasi sedaj zapuščamo ta del, kjer je bilo res ozko. Na ovinku, kjer se vhodni meander poveže s tem rovom, je nastala nekakšna stopnička. Ta stopnička in hkrati še ovinek zelo lomita telo, posebej če si večje rasti.
Prepih je v petek vlekel notri, tak da je bilo prijetno, ko je prišel notri svež zrak. Tik pod vhodom pa naju je vsakič, ko sva šla ven, pozdravila žaba, ki je bila kot varnostnik na delovnem mestu. Tokrat sva se uspešno lotila predvsem stropa, kjer se je pokazalo, da je na stropu tanjša enovita plast, nad njo pa so naloženi kamni in nad njimi verjetno zemlja. Ker jama gre v notranjost hriba, niti ni tako zelo blizu površja. Na žalost pa je časa zmanjkalo in odšli smo še pred nočjo domov. Zahvala gre tudi lastniku, ki je vhod zavaroval. To daje nam še večjo motivacijo, ker ima lastnik velik posluh za naše raziskovanje.
Naslednjič sva si vzela čas v sredo in znova zagrizla, tokrat naprej po rovu. Na vhodnem delu naju je zopet čakala žaba, ki sva jo tokrat dala ven, da si malo počije od varovanja. Šlo nama je odlično in napredovala sva kakšen meter naprej. Prepih je najprej stal, nato pa je pihalo iz jame ven. Tokrat sva lahko pokukala tudi v nadaljevanje rova. Za enkrat se vidi, da o kakšnih širinah še ne moremo govoriti. Rov gre cca. 3 metre v istih dimenzijah naprej, nato je ovinek. Je pa spodbudno, da še ena ali dve akciji in na začetku tega rova bo nastal prostor, kjer se bo dalo vsaj malo bolj razširiti, da bo malo bolj udobno. Trenutno je delo zaradi malo prostora zelo oteženo in naporno. Počasi se premikamo proti Maroltovi jami, samo še en ovinek in bomo v njej, si pravimo.
Zapisal: Lea in Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar