21.10.2018, nedelja.
Končno se je našel čas, da gremo v Brezno presenečenj, ki je trenutno naša največja jama, ki jo raziskujemo. Dva avta sta se proti vrhu Dobrovelj peljala iz Vranskega in en iz nazarske strani. Zjutraj je bil dež in malo je že bilo skrbi, ampak se nismo dali. Jutro je bilo turobno in peljali smo se mimo koče na Farbanci, po cesti polni listja. Zaradi listja se ni videlo, kje teče cesta, ali se še peljemo po njej ali že izven nje. Ni se videlo ne luknje, ne kamenja in to je bistvo, da vidiš, če imaš nizek avto. Tako smo se počasi premikali in megla se je valila mimo dreves. Potem smo bili že malo v skrbeh, če še sledimo pravi cesti. Tilen je podoživljal v svoji domišljiji strašne prizore iz kakšnega groznega filma. Ko pa smo prišli na znani ovinek, smo si oddahnili, da gremo prav in kmalu smo prispeli na »parkirišče« pred Breznom presenečenj. Dežja ni bilo, le mraz nas je silil, da se hitro pripravimo za jamo.
Prva sta bila pripravljena Žiga in Gregi, ki sta se namenila na dno. Vzela sta vsak svoj bojni obrok, opremila vhodno brezno in izginila globoko pod zemljo. Za njima sta šla Filip K. in Lea, ki sta bila opremljevalna ekipa. Zadaj smo bili merilna ekipa: Alenka, Tilen in jaz. Tilen se je sedaj že četrtič podal v jamo, kjer je vrv in prvič je cel dan preživel v jami. Zato je imel malo treme, pa tudi zgodbe prej v avtu, da jama ni mačji kašelj, so mu spodbudile še večje spoštovanje do sveta, v katerega odhaja njegov korak. In še mini transportko je dobil za nosit in je bil kar ponosen, dokler se mu ni začela zatikati in je iz ponosa dobil dolg nos. Vode v jami ni bilo, zato je bilo zelo suho in posledično tudi topleje.
Počasi smo se premikali do Velike dvorane, kjer smo dohiteli opremljevalno ekipo, saj je Filip prinesel v jamo fotoaparat in je malo slikal. Tilen je začel vpletati zavoro in nato se je zelooo počasi z ritjo obračal v smer vrvi. Bilo je zelo počasen in ker mi je že dvakrat pomagal v ožini, ko me je vlekel ven, sem mu tudi jaz ponudil pomoč in ga pritisnil z nogo čez rob, da se je hitreje obesil na zavoro. Se je ujezil ko mali cvitarski petelin, kaj ga strašim. Ko pa je prišel na dno Velike dvorane, pa je že vse pozabil – na zatikanje mini transportke, na tremo, spuščanje in že je pričel na kup nositi odlomljene primerke sige, da jih bo odnesel domov za svojo zbirko. Smo mu jih pobrali stran in rekli, da se je raziskovanje šele pričelo in naj počaka na konec raziskovanja, da vidi, kakšne volje bo kasneje za prenašanje teh težkih kamnov. Za Veliko dvorano pa smo že vstopili v Usran klanec, kjer je bila naša prva postojanka.
Tam smo nazadnje priplezali v Meander zelenih netopirjev in nismo ga še izmerili. Filip in Lea sta na začetku vstopa v ta meander začela plezati navzgor, da preverita možnost priti še višje. Tilen je s prstom kazal na valove vrvi in da prečke še ni jemal, naj greva z Alenko kar sama tja. Tako sva poiskala staro točko in začela z merjenjem. Namerila sva 40 metrov. Meander se ves čas dviguje in se dvigne za kar 18 metrov. V njem najdemo nekaj gvana in suhe zemlje. To je en od starih pritokov v tej jami. Na koncu na stropu opazimo tudi vodne kotlice. Ko sva končala z merjenjem, sva se vrnila in smo nadaljevali v drug pritočni meander, ki je na sredini Usranega klanca. Stojimo na začetku in Tilen naju gleda, kam sedaj. Pokaževa mu vstop v meander dva metra visoko. Samo zavil je z očmi in že je vedel, da bo nekaj spet za plezati. Nastavim mu hrbet, Alenka mu pomaga držati ravnotežje in že se skobaca v meander. Nato mu sledi še Alenka in pričnemo meriti meander, ki smo ga poimenovali »Kam greš Filip?«. Ime je dobil, ko smo raziskovali Filipov tunel in je Gregi naletel med opravljanjem manjše potrebe na to luknjo. Ker smo se že v Filipovem tunelu vrteli iz ene etaže meandra v drugo, širili navzgor in naleteli na krožno pot med etažami itd. smo rekli, pa kam greš Filip, da se kar ne končajo ti meandri. Drugače je bila ta meander že znan prvim raziskovalcem, in sicer Tone Vedenik nam je veliko pripovedoval o vhodu v nek rov sredi Usranega klanca, ampak nikoli prej nismo naleteli na vhod v ta del. Sedaj smo ga našli in izmerili. Na začetku lahko vidimo še en manjši pritok v ta del, ki je bogat s sigo. Tudi tukaj gre za star pritočni del.
V tem delu jame smo naleteli že na 5 identičnih pritočnih kanalov, ki se glavnemu kanalu priključijo iz iste smeri, pod istim kotom, se dvigujejo v istem naklonu... Prvi je v Veliki dvorani – Flaco meander in en se še vidi pod vrhom stropa, do katerega bomo plezali naslednjič, da preverimo, kaj je sploh ta luknja. Drugi je na novo odkrit Meander zelenih netopirjev. Lani smo raziskovali Filipov tunel in Gregi je našel prehod v Predor Trojane, ki je 50 metrov dolg meander, ki se konča z ožino, s katero ne bi bilo veliko dela in prišli bi še naprej, saj se čuti prepih. Potem pa je ta meander Kam greš Filip?. Vsi so obrnjeni proti severu in so zelo suhi. Vsi se tudi dvigujejo za okoli 30°. V delu Kam greš Filip? smo namerili 46 metrov in dvigne se za 21 metrov. Na koncu najdemo stare papirčke iz starega hotela Merx, kar potrjuje Tonetovo prisotnost prvopristopnika, saj je nekdaj delal v tem hotelu. Tudi tu je ožina, iz katere piha in je tudi možnost, da gre naprej na površje, od koder je v preteklosti tekla voda.
Med zaključevanjem merjenja pa smo že slišali Filipa in Leo, da sta končala. Tako smo se dobili v Usranem klancu in si privoščili kosilo. Iz velike rdeče transportke smo na plan potegnili vsak svoj bojni obrok in pričeli po njem brskati, kot kure. Obroki se skuhajo tako, da grelnike preliješ z vodo in ta bi naj zavrela. A grelniki se v jamsko hladni vodi ne aktivirajo in ta ključni podatek ne piše na pripravi obroka. Sedaj eni že vemo to, da daš vrečko pod kombinezon in čakaš, da začne se valiti ven para. Problem je bil, ker pa Žiga in Gregi, ki sta šla na dno, nista vedela tega in samo vprašanje je bilo, kako se bosta znašla.
Med kuhanjem, odpiranjem energijskih tablic, čokolad, jogurtov v prahu se je na vrhu Usranega klanca slišal ropot. V jamo je prišel Simon, ki je testiral svoje nove pripomočke za kuho in nam skuhal čaj. Med žvečenjem hrane z veliko E-ji in šumenjem, brskanjem po vrečkah je Lea poročala o rezultatih plezanja. Nad pričetkom Meandra zelenih netopirjev sta prilezla na poličko cca. 4 metre visoko in nato še malo višje, kjer je nemogoče plezati višje zaradi preozkega meandra. Po njeni oceni je ožine še vsaj 8 metrov in na vrhu, kolikor sta svetila, nič ne kaže, da bi se širilo. Tako sta odnehala in do polovice razopremila dostop do Meandra zelenih netopirjev. Eno sidrišče v prečki je bilo preveč oddaljeno in ni bilo v njeni moči, da bi jo dobila dol.
Po končanem basanju z raznovrstno hrano sta Lea in Filip odšla ven, ostali pa smo se leno odkotalili naprej. Odšli smo do Minotavrovega peskovnika. Simon je splezal naprej v Plac za podlasice, kjer je manjši kamin opremil z vrvjo, da bomo lahko merili. Tilen je dremal in ko je malo omenil mraz, sva ga z Alenko že zaposlila, da je nosil označevalne kartončke na svoje mesta. Preverili smo tudi drugo povezavo iz Minotavrovega peskovnika v Plac za podlasice, a nam zaradi preveč podornega vstopa ni bila všeč. Ta del je zelo podoren in na vrhu Placa za podlasice in še v nekaterih delih lahko vidiš lepo drsanje levo –desno ploskev. Vidi se kar nekaj prelomov. Plac za podlasice je večji prostor in v višino meri 20 metrov. Na nekaterih delih so založeni veliki kosi podornih blokov, ki grozljivo visijo nad glavo, ko hodiš pod njimi. Na koncu zlezeš v meander, poln suhe zemlje, ki je včasih tudi navlažena. Na koncu meandra pa ni čutiti prepiha, le ozka razpoka se nadaljuje v globino. Na drugi strani tega dela pa je zopet podor, iz katerega lahko splezaš nazaj v začetek Minotavrovega peskovnika.
V Placu za podlasice smo namerili 78 metrov poligona, kar nas je zelo razveselilo, da smo še v zgornjih delih lahko izmerili toliko novih metrov in v takih velikih prostorih, ki nikoli prej niso bili omenjeni. Nato je utrujenost in koncentracija padala in za ta dan smo končali. Pobrali smo stvari in počasi plezali na površje. Če smo pospešili, smo takoj zakuhali. Jama je bila ta dan še posebej vroča. Take toplote se res ne spomnimo v našem času, kar jamo raziskujemo. Med vračanjem so nas v večjem številu tudi obletavali netopirji. Tik pod vhodnim breznom smo prišli do malo svežega zraka, v jami je bilo res brez pravega prepiha. Zunaj pa so bile 4 stopinje in ura je kazala 21:00. Tako smo zmetali opremo iz sebe v avto in se odpeljali vsak v svojo smer v dolino. Z Alenko sva zavila v Vilo Veternico, našo kočo, ki služi kot nekakšen bivak raziskovanja Dobrovske planote. Tam sva nakurila in dala kuhati čaj, Alenka pa še je vrgla na vročo plato nekaj kostanja. Tako sva lahko klepetala in čakala še na zadnja dva od današnje raziskovalne ekipe. Nisva pričakovala, da bosta kmalu zunaj, saj dna Brezna presenečenj ni lahko obiskati.
Ko je minilo že 13 ur, kar sta bila v jami, sva že bila nestrpna in ko je ura kazala 15 minut čez polnoč, se je oglasil Žiga, da sta živa in utrujena prišla iz jame. Skuhala sva golaž, čaj in čakala na novice njunega 13-urnega potikanja po BP. Najprej sta povedala, da so grelniki zanič in da je Gregi pojedel kar hladni obrok, ki je bil daleč od prestiža. Žiga je imel pomisleke in takega pogumnega dejanja ni naredil, rajši je pojedel vse drugo. Do dna sta se spustila dokaj hitro. Sedaj smo končno dobili tudi sliko Sifona presenečenj, ki ga je lani dosegla trojica Lea, Rok P. in Matjaž B. Potem sta bila na dnu še Feri in Bor, ki sta raziskovala obvoze. Sedaj pa sta spodaj bila Žiga in Gregi, ki sta preverila stanje in tudi poslikala ta sifon, ki je BP pripeljal do neke globine, ki jo še moramo izmeriti, ocenjujemo pa nekje blizu -600 metrov. Zanimiva fotografija je tudi bila iz obvoza do sifona, kjer je na stropu visela kolonija netopirjev. Sifon mora biti blizu površja, to nam je znano in nestrpno čakamo, da pridemo z meritvami v spodnji del jame in vidimo, kje je to. V povratku je Žiga videl, da je kar nekaj brezen, prej se mu je zdelo, da je notri samo ena vrv. Kot vsem, ki gredo v spodnje dele, se utrujenost začne poznati od bivaka naprej, kjer se vleče in vleče in nikakor ne konča. Žigu so čevlji totalno razpadli, tako da ven je prišel skoraj bos. Izmerila sta tudi temperaturo: v bivaku je kazalo 10 stopinj in pri sifonu je kazalo 11 stopinj. Vode, kot po celi jami, je bilo zelo malo. Tako smo končali raziskovalni dan v BP in zopet spoznal veliko novih dognanj v tej zapleteni jami. Sedaj smo že izmerili 895 metrov poligona, dolžino rovov 846 metrov in globino 137 metrov.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip Kuntu, Gregi
Ni komentarjev:
Objavite komentar