19.10.2018, petek.
Tokrat je akcijo organiziral Tilen. Namreč blizu njegovega doma je zraven hiše vhod v jamo. V tej jami sta že bila njegov stric in oče. Nato je lastnik zaradi varovanja preprečil vstop v jamo in tako se z njo nikdar več niso ukvarjali niti jamarji. Ampak Tilnu to ni dalo miru in pripovedi starejših so mu burile domišljijo in zbujale radovednost. Sreča pa je bila na njegovi strani, saj se je v hišo vselil novi lastnik. Takoj je šel do njih in jih vprašal, če sme z jamarsko klapo pokukati v jamo. Odgovoril je bil »da« in da tudi njih zanima, kaj imajo v bližini in da ni problema. Odmaknili so kramo, ki se je nabrala pred vhodom v jamo in čakalo je na prihod nas, jamarjev.
Pred hišo je že bil Simon in opremljal svojega sina Erika, ki ima 4 leta, da z njim prvič pokuka v svet podzemlja. Mene je zmotil samo velik črni pes, ki je branil dvorišče in kazal pasje zobe. Pred kratkim je strgal poštarju uniformo in prav nič mi ni bilo do tega, da bi na naju s Tilnom testiral moč tkanine popolnoma novih novih kombinezonov.
Tako smo se zmenili s sosedom, če lahko dostopamo do jame po njihovem varnem teritoriju. Odkorakali smo do jame in prvi je notri smuknil Simon ter se kmalu vrnil z odlično novico, da jama le ni tako mala in da je zelo bogata z kapniki. Tako se nam je pridružil še Erik in že smo v osrčju te jame opazovali delo vode.
Po tleh so bile suhe ponvice, iz stropov so viseli stalaktiti, s tal pa se je dvigal tudi kakšen stalagmit. Jama se je končala z neprehodno ožino, ki je bila tudi bogata z jamskim okrasjem. Ko smo si napasli oči, smo šli ven in vzeli v roke merilni komplet. S Tilnom sva namerila 12 metrov poligona in 3 metre globine.
Med tem pa se je pri nas ustavila še Valerija, da pokuka v novo jamo v občini Šoštanj. Čim je oblekla moj kombinezon, sta že s Tilnom smuknila v notranjost. Jamo je Tilen poimenoval Onatova jama, saj tako se reče po domače domačiji, kjer živi njegova babika (stara mama), ki so lastniki zemlje malo višje od jame. Po koncu raziskovanja te jame smo se zahvalili lastnici, ki je navdušeno gledala slike od te lepe jame, ki je sedaj v njihovi oskrbi. Mislim, da dokler bo ta velik črni pes, je vsa moč v njegovih čekanih, da jama ostane lepa, kot je sedaj.
Miru pa še vedno nismo imeli in smo se zapodili še pod stene v začetek Hude soteske. Valerija je stala na cesti in naju usmerjala do vsake zajede v steni, ki jo je videla. Našli nismo nič jamskega, počasi smo se vrnili do avtov in zaključili akcijo z novo jamo v žepu.
Raziskovali in merili: Tilen Pdkrižnik, Simon in Erik Araus, Valerija Petrič in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Tilen in Maks Jamski
Ni komentarjev:
Objavite komentar