V nedeljo, ko sem se vrnil domov iz JRS vaje, sva se slišala s Simonom in po nekaj klicih naokrog se nas je že zbral mali bataljon, ki v ponedeljek popoldne gre v akcijo. Namen smo imeli, da gremo poiskat jame, ki so jih člani našega kluba v preteklosti popisali blizu Rumelnove jame, ampak jih še niso registrirali. Natančnih lokacij nismo preverili, čeprav so imele koordinate, saj smo bili prepričani, da jih bomo tako ali tako našli, saj nas je bilo zbranih 9 jamarjev.
Najprej smo se razdelili v dve skupini. Žiga, Lea in Gregi so odšli na spodnjo stran. Po videu, ki sem ga videl, jih je pri iskanju jam zmotila plava vrvica na suhem drevesu, ki jo je začel Žiga vleči.
Da se ne bi trudil sam, pa je še poprijela Lea za pomoč. In en je moral snemati in to je bil Gregi. Drevo je padlo in lahko so iskali naprej. Za malo so zgrešili jame, ki so jih označili naši predniki in se prehitro obrnili nazaj proti nam. Mi smo namreč zavili proti Partizanski jami.
Ko smo se dvignili po strmem hribu do prvih sten, smo že prišli do prvih dveh jam. S Filipom sva se lotila merjenja, med tem pa sta v drugem delu jame kopala Tilen in Aljaž, da bi se prebila še naprej, ampak zemlje je bilo preveč. Aljaž je jamo poimenoval Sirova luknja, ker ima 3 vhode in je precej prepredena z meandri. Ko sta obupala nad kopanjem, sta odšla za Simonom in Matevžem, ki sta hodila proti Partizanski jami. Tako sva s Filipom ostala sama in merila. Jama je vodoravna in povsem suha. V njej najdemo res lepe meandre, ki pa se nekateri kar končajo. Tako sva se premikala, plazila in merila. Ko sva prišla do konca jame, kjer sta prej kopala, je postalo bolj ozko.
Moramo se zavedati, da tista dva, ki sta kopala, sta veliko manjša in bolj suha od mene, ampak vseeno sem sledil in se stlačil čez ozek prehod, zadaj pa je bilo malo prostora. Ta prostor mi ni dopuščal, da bi se obrnil. Tako da sem stegnil roko kolikor sem mogel, še zmeril za ovinek in se splazil nazaj. Šlo je cca. 10 cm in že sem obstal. Prej sem se notri pritisnil z nogami, nazaj pa te možnosti ni bilo. Z rokami se nisem mogel odriniti in kmalu mi je že kapljal znoj iz roba čelade. Na pomoč sem poklical Filipa, da me potegne ven. Poskusi in ker kot ni bil pravi, je bilo preveč boleče za moje telo. Tako sem predlagal, da malo pregledava situacijo. Tako zadaj strokovno opravi pregled, kje so tisti deli, kjer se moj život zatakne. In poskusim spet in nič, samo še več kapljic izpod čelade. Malo se mi je smešno zdelo, da sem se zataknil kot plutasti zamašek v mali jami. Potem sva naredila plan, da se me potegne kljub vsemu kar na silo. Itak ni panike, saj Filip je medicinec. Potem me je prijel za noge in vlekel na vso moč. Jaz, kolikor sem lahko, sem se odrival z rokami. In je uspelo, da sem odmašil luknjo. Bil je pravi podvig in res smešna stvar, kako hitro se lahko zatakneš. V tej jami sva namerila 24 metrov poligona in samo 1 meter globine.
Nato sva splezala malo nad jamo na poličko, kjer se je odprl prelep vodoraven zaviti meander. Meandru sva sledila do manjše kamrice. Na vstopu v kamrico sta visela dva netopirja. Čez celo jamo pa se je vila lepa debela korenina, po kateri je jama dobila ime. Nadaljevanje je bil majhen rov, katerega eden del je zavil navzdol in se končal v neprehodni ožini. Drugi del pa se je nadaljeval in se kasneje odprl v manjšo kamrico. V njo nisem mogel zlesti zaradi svoje širine. Pretiraval pa rajši nisem na silo, da se ne bi zopet zataknil. Izvidnikov ni bilo, tako da sva tam naredila vprašaj in končala z merjenjem. Namerila sva 12 metrov poligona in 2 metra globine. Tista dva netopirja pa sta med tem, ko se je Filip umikal iz rova, poletela mimo njegove glave in zavila v spodnji rov, kar se nama je zdelo zanimivo, da sta izbrala to pot. Mogoče se še spodaj skriva kakšen prostor ali izhod, ker malo se je čutilo tam svežega zraka.
Nato sva previdno splezala iz poličke. Gor je šlo, dol plezati pa je vedno težavno. Vse ostale sva našla v Partizanski jami. Partizanska jama ima dva vhoda. Spodnji vhod je vodoraven in ne preveč širok, zgornji pa je 7-metrsko brezno. Spodnji vhod se nato prevesi v križišče, od katerega je možno iti v en rov in narediti krožno pot, lahko pa greš naravnost in rahlo navzgor, da prideš v kamrico, ki predstavlja tudi spodnji del brezna zgornjega vhoda. Jama je izrazito suha, ime pa je dobila seveda po tem, da so jo v času 2. svetovne vojne uporabljali za skrivanje. Tam jih je Aljaž naučil izdelave improviziranega pasa iz vrvi. Nato še skupinska slika in že nas je lovila tema. Spuščanje po tako strmem bregu je kar izziv. Vsi smo prišli varno do ceste in se še enkrat ozrli levo in desno po hribih, kjer nas še čakajo jame.
Zapisal: Maks Jamski, Lea Pavrič; Foto: Filip Kuntu in Gregi
Ni komentarjev:
Objavite komentar