Jesenske priprave v Breznu presenečenj

Slovenščina | English
31.10.2017, torek.

Naredil se je lep jesenski dan, ki smo ga izkoristili, da gremo v Brezno presenečenj. Plan je bil, da gremo že teden dni prej, ampak je prišlo veliko stvari ekipi vmes. Pri enih so sodniki nehali stavkati in sedaj lahko imajo košarkaške tekme, drugemu pa je oče rekel, da bo huda zima, saj v Podgradu Indijanci vsaki dan drva napravljajo, zato mora pomagati pri spravilu drv, če noče biti pozimi na mrzlem. In ostal sem tisti dan sam na suhem s tolažbo Leje. Ni mi preostalo drugega, kot da sem cepil drva, meditiral in našel naslednji možni termin. Tako se je se našel ta datum in tudi ista ekipa. Zanimivo, da smo na isti dan kot lani našli čas za isto jamo. Na žalost je lanska ekipa, Filip in Lea, trenutno na bolniški. Lani smo nabijali stopnice na isti datum in če ne bi bila na rezervni klopi, bi 100% bila zraven. Tako smo se zbrali trije, ki smo se spuščali v globino jame. Najprej smo preopremili Usrani klanec, kjer je Rok poskusil olajšati pot, ampak se je izkazalo, da je naredil le še večji izziv. Marsikdo je na tem mestu tudi doživel izliv jeze med prečkanjem, kajti če nisi vedel, kako bi šel skozi, si se lahko grdo zaštrikal. Zato smo rajši dali nazaj, kot je bilo. Malo smo še očistili kamenje spodaj v Usranem klancu, ki se vedno kotali po jarku navzdol in maši spodnjo ožino, po kateri se nadaljuje pot. Pred prehodom Trikotnik smo videli, da se nabirajo že netopirji. Tu smo nato gledali v eno razpoko, ki je zelo velika in se nadaljuje. Smo rekli, da sedaj gremo kar proti Novemu bivaku, kjer bomo imeli močno malico. Tam nas so počakali še smokiji in čips od spomladanske akcije. Tako smo se tu zamudili skoraj eno uro in pol. Pred ožino iz Bivaka smo opazili, da se je naša drenažna cev spet čisto premaknila, saj smo jo nazadnje vsi z nogami zahaklali in dvignili. Zato smo sedaj prinesli veliko orodja, da to popravimo. Ampak najprej smo rekli, da gremo še naprej preopremljati stara sidrišča, ki so še ostala. Najprej smo se lotili pri Prvi prhi. Sedaj sem vzel WD40 sprej, da smo lahko odtegnili močno oksidirane karabine, ki so se po nekaj letih čisto pokvarili. Jaz sem se lotil dvojne osmice na vrhu brezna in se nato spustil nižje, Gregi pa je še preopremil sidrišče v sredini brezna. Tako sem nehote dobesedno namočil Gregija, ki je visel sredi prhe in se trudil,da ga zamenja. Najprej se mu je matica umazala z blatom in se je moral nihati pod slap, da jo je umil, nato je videl, da je navoj uničen in ne bo prijela. Tako je požemaril nazaj gor in vzel drugo matico, jo dal na sidrišče in se umaknil, da sem jaz zaključil, kajti pošteno ga je že prejezilo. Potem smo še odvili svedrovec, ki služi, da se potegneš iz Prve prhe v rov in nato varuješ, da prideš v meander. Izgledal je zelo bleščeč, ko pa smo vijak potegnili ven, smo pa videli, da je od znotraj zgnil. Zelo veseli, da smo ga sneli, saj ni bil več funkcionalen. Je pa res, da je v jami že kar nekaj let in je pač odslužil. Ker smo na tem mestu ostali brez dveh sidrišč, smo rekli, da do Velikega prepada ne moremo, kar je sicer bil naš prvotni plan, in da se vrnemo nazaj. Žiga, ki je spremljal potek časa, je že itak javljal, da smo tu se zamudili več kot uro. Nato sem predlagal, da pogledamo še stranski rov. Ker je naklon blaten, sem pomagal Žigu in Gregiju, da se dvigneta in zlezeta notri. Nato ju dolgo ni bilo, poslušal sem le odmeve, ki so prihajali čisto iz druge strani. Nato sta se počasi vrnila in povedala, da se notri vidijo že sledi, tako, da rov je bil obiskan. Gregi je rekel, da je šel do konca te razpoke, kjer je rov nastal. Tam je naletel na manjši podor, ki bi ga bilo mogoče odkopati in zadaj se rov še nadaljuje. Potem smo se lotili drenažne cevi v Bivaku, skopali globlji jarek in jo položili vanj. Pred njo smo naložili kamne, da se ne bi zamašila, na njo pa smo nadevali večje kamne in nato še manjše. In sedaj je prehod zopet suh, kar je super. Potem smo pojedli vse, kar smo imeli in odšli na površje. Ker smo močno jedli, nismo bili nič utrujeni, ko smo ven pokukali ob 23:00. Sedaj pa samo, da pride Martinovo, za kar planiramo, da gremo na dno pogledati desni krak, ki je še ostal neraziskan.

Vmes med obiskom je fotoaparat umrl, zato so slike zelo slabe, meni so gojzerji razpadli, Žigu pa je mrknila luč.
Jamarili: Žiga Solar, Gregor Jelen in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski