Z prijatelji iz Madžarske raziskovali Brezno presenečenj

Slovenščina | English
11-12.11.2017

Ko mi je Grega sporočil, da zopet prihajajo Madžari, sem se zelo razveselil, saj je to pomenilo, da gremo en dan tudi v Brezno presenečenj. Sedaj, ko smo začeli z merjenjem, je zadeva še toliko bolj napeta in polna pričakovanj. Nekajtedensko sušo je prekinil dež, kar pomeni za nekatere dele v tej jami lahko nemogoče pogoje za obisk. Ampak je dež ponehal in pustil, da se je voda čez drugo polovico tedna odtekala. Pozno zvečer v petek je prišla ekipa iz Madžarske, nekateri že stari znanci, nekaj pa je bilo novih. Tako smo se razdelili v skupine.

Grega je pripravil opremo za plezanje kamina in Tege je bil določen, da se loti plezanja. Najprej mu je Grega dal kratka navodila, saj se je tega loteval prvič. Iz Ljubljane je prišel Bor, ki je s Ferijem kljub vodi odšel na dno. Jaz pa sem vzel nekaj izvidnikov in zapisnikarja in ekipe smo bile pripravljene za v jamo.

V jamo smo se spravili, ko je bilo sonce že visoko nad obzorjem. Najprej sta smuknila notri Feri in Bor, ki sta poleg nekaj čokoladic in lahkega vrtalnika bila zelo malo otovorjena. Plan sta imela preveriti desni krak, ki je nazadnje ostal še pod vprašajem. Jaz, Valerija in Lea smo odšli meriti. Za nami so bili še Tege, Zsofi, Imre, Tomi in Simon, ki so se zagnali v kamin nad Karamelnimi slapovi. Kata pa je se sprehodila zraven z nami do Velike dvorane, nato pa jamo zapustila in se sprehajala po okolici. Mi smo nadaljevali z merjejem v Veliki dvorani, kjer smo nazadnje končali, in se spustili proti Usranemu klancu.

Tu nismo pričakovali stranskih rovov, le trudili smo se zajeti vodni rov, kar pa tudi ni bilo preveč težko. Filipov tunel smo spustili, saj Lea v 6 mesečni nosečnosti ni najbolj oblikovana za prosto plezanje do ozkih meandrov. Samo jaz sem splezal v njega, odmaknil eno skalo in prišel še višje v meandru, kjer sem lahko videl malo večje prostore. Ko smo zapustili Usrani klanec, pa sem slutil, da nas čakajo stranski rovi. Valerija, ki je bila izvidnik, je kmalu splezala iz vodnega rova v dvorano nad potjo.

Zelo lepa dvorana, ki je v večini iz tufa. Barve so tu zelo pestre: rumena, vijolična, rdeča, zelena itd… Tako je dobila ime Mavrična dvorana. Ko smo začeli z merjenjem, smo začutili, da je čas za malico. Tako smo se lotili hranjenja, ko smo slišali, da se nam nekdo približuje. Bil je Simon. Povedal je, da so kamin splezali naokoli čez stranski rov, kjer je umaknil nekaj kamnov in prišel je zelo visoko v zasigane kamrice. Nato je Tege naredil nekaj prečk in se spustil v drugo zasigano kamrico, kjer pa je na vrhu našel stari klin. Res mojster, kdor je plezal tam gor.

Ko sem še jedel, je Valerija že začela pregledovati naprej. Kmalu se je slišal glas, da je tam vse prepleteno, da naj pridem gledat. Hitro sem dal Simonu lekcije za merjenje in odšel gledati. Pot naju je peljala po podorni klančini, malo gor in dol in prišla sva do velike prelomne stene. Po njej sva sledila do kamina, zgoraj pa se je slišal in videl velik prostor. Na steni so bile napisane črke predhodnikov tukaj, ampak, da bi gor plezali, pa nisem prepričan.

Valerija je rekla, da ne bo plezala, zato sva šla nazaj. Tako po poročanju, kaj sva videla, sta z merjenjem Simon in Lea končala in odhiteli smo do kamina. Tu smo splezali po podornih kamnih cca. 15 m in kmalu smo prišli v zelo velike prostore. Kdor pozna jamo: bili so tako veliki prostori, kot so za Bivakom. Z našimi lučkami smo komaj obsvetili strop. Tu ni več sledov tufa, samo apnenec. Kot bi se naenkrat znašel v visokogorski jami. Če upoštevam Alenkino znanje, da Dobrovlje še spadajo pod Kamniško-Savinjske Alpe, potem je to visokogorski del jame. Tako smo samo zevali, hodili sem in tja in občudovali, kaj nas vse preseneča v tej jami. Ta del smo poimenovali »Plac za podlasice«, saj smo ga raziskali štirje člani Podlasic.

Nato smo previdno splezali dol, pobrali stvari in se pričeli vračati proti izhodu, saj nas so zunaj čakali Monja, Grega in Drejc s toplim čajem. V Veliki dvorani so medtem kamin razopremili in opremili stranski rov v Veliki dvorani. Zsofi in Tomi sta pokukala ven in sporočila, da gre za suhi meander, ki se nato konča z ožino. Tako smo zaključili z raziskovanjem in odšli na površje.

Jaz sem počakal, da so se vsi počasi spravili skozi vhodno brezno. Ko sem začel žemariti po vrvi, pa sem slišal za sabo glas Bora. Res ju nisem pričakoval tako kmalu zunaj. Novička je prišla, da se desni rov poveže z levim in tako pride do sifona. Pri sifonu ju je samo strašil zvok, ki je vsake toliko časa zamolklo zadonelo »bum bum«. Sta pa čutila sveži zrak iz majhne razpoke. Zvečer smo se dobro najedli in se zvalili vsak v svojo posteljo.

Že naslednje jutro smo jaz, Alenka in Gregi odšli nazaj v Brezno presenečenj. Najprej smo šli izmeriti suhi rov, ki ga nam je opremila Zsofi. Alenka ga je poimenovala Flaco menader, ker je suh. Gregi je splezal do vrha meandra in videl, da bi z malo širjenja lahko prišel do vrha, kjer se odpre. Tu smo namerili 20 metrov.

Nato smo odšli do Filipovega tunela. Ker sem prejšnji dan videl večje prostore, sem rekel, da bom malo razširil. Tako sem se lotil dela. Kmalu sem odmaknil buhtelj, ampak se mi je pojavil še eden, ki ga nisem pričakoval. Ko sem se lotil še njega, mi je zmanjkalo baterije, kar sem pričakoval. Ko sem se lotil s kladivom in se na hitro dvignil v ozki meander, sem se pošteno udaril v steno z ličnico, da se mi je kar posvetilo. Tako sem imel počasi dovolj in sem splezal dol in sva z Alenko začela meriti.

Gregi je pregledoval teren, našel je en manjši by pass in nato je izginil. Ker ga nisva razumela, kako splezati čez by pass, se je Alenka kmalu zataknila. Ko je prisopihala nazaj, je še bolj podkrepila svoj rek: če ni treba, se ne trudi, tako sva šla naokoli po večji poti.

Gregi se je medtem že vrnil in rekel, da je našel prehod skozi meander, kjer je prišel v večji rov, ki je kar šel in šel. Alenka je najprej vprašala, kako je šel - pokončno, kot človek ali s trudom. Je rekel, da za tremi ožinami lahko hodiš. Samo prva ožina je najhujša. Ja, je bila najhujša, posebej za mene, ki se skupaj z Leo večam v širino. Nato res hodiš in hodiš in rov se vleče in vleče. Res lepo za videti. Na koncu je podor, iz katerega lepo prijetno piha. Ko sva se vračala, sem se jaz v predzadnji ožini zataknil. Ne vem, gor mi je šlo, dol pa sem imel probleme. Smešno, ampak sem se le spravil na silo skozi. Zadnja najhujša ožina pa ni bila tako huda, malo sem se popravljal, dobil od gledalcev nasvet, ki so spremljali, kako se bo najdebelejši v naši trojici spravil skozi.

No, je šlo, tako smo se že spuščali v Mavrično dvorano. Tu smo si privoščili malico. Nato pa nadaljevanje merjenja. Sem rekel, da morata po pobočju gor, da tam je najbolj barvito. Tako se je Gregi vzpel do konca in našel kobilice, ki so se nam prejšnjič skrile. Prevzelo nas je navdušenje, da smo nekje blizu površja. Pred malo kamrico, kjer je Valerija rekla, da je polno netopirjevih kakcev, pa je Gregi ugotovil, da to niso kakci, ampak gozdna zemlja.

Tako smo vsi vonjali zemljo, jo tipali. Bili smo, kot da nas bi Američani zaprli v klet za svoje čudne sociološke poizkuse in bi po nekaj letih tavanj našli nekaj, kar ima stik s površjem. Tako smo bili navdušeni. Za tisto kamrico pa se je izkazalo, da je pomembna, saj iz nje se čuti prepih. Malo sva z Gregijem poskusila povečati dimenzije kamrice, kar je delno uspelo, ampak Gregi je lahko notri samo stal, nič več. Tako smo pustili za drugič in odšli naprej. Tam smo se lotili Minotavrovega peskovnika, ki se pa trenutno ni igral toliko, ampak je bil še vedno nekje pri Sifonu presenečenj in tolkel po skalah, da se je slišalo »bum bum«.

Sedaj je že 650 metrov izmerjenega poligona. Od vhoda smo oddaljeni 500 metrov in globoko že na 130 metrih. Jama pa se še nadaljuje in nadaljuje.

Drugi pa so bili v nedeljo v Kamniti hiši ali nam bolj znano Bezgičevi jami. Tam so uživali in se sprostili po naporni soboti.

Udeleženci: Bor, Ferenc, Tege, Zsofi, Kata, Tomi, Imre, Uroš, Simon, Lea, Valerija, Grega, Drejc, Monja, Alenka, Gregi, Rok in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon Araus, Alenka Jelen, Zsofi Kalotai