5.11.2017
Po jesenskih pripravah je prišel čas, da začnemo s sistematičnim pregledom Brezna presenečenj. Alenka je še med tednom izbirala poseben zvezek, kamor se bodo napisale številke meritev in za risanje skice.
Tako smo odšli, da pričnemo s ponovnim merjenjem zelo velike in globoke jame na planoti Dobrovlje. Vhod je prvi omenjal že Egon Pretner. V notranjost pa je prvi splezal Darko, ko se je že videlo, da jama gre in gre v globino. Nato so jamarji iz Prebolda naredili veliko zahtevnih spustov in dosegli globino -470m. Jama jim je bila znana po ožinah, slapovih, ki so močili platnene kombinezone, karbidke, ki so se zatikale v ožinah, lojtrice, s katerimi so premagovali brezna. Tako je to bila najtežja jama, ki se je raziskovala in je še vedno težavna, kljub temu, da smo kar nekaj prehodov razširili, vrvi umaknili od slapov, nabili železne stopničke itd...
Radi poslušamo Borutovo zgodbo, ki nam je pravil, da se je med prehodom iz Bivaka na drugo stran, kjer je nizek prehod skozi potok, eden od Slovaških jamarjev s svojo malo bolj obilno ritjo zataknil. Problem je nastal, ker je zamašil potoku pot in je voda začela naraščati in je bila nuja, da se je potegnil čez. Nato zgodba, kako je Rok že mislil, da mu je ugasnila karbidka, nato je šele videl, da je od izčrpanosti zaspal. Ja, veliko zgodb je iz preteklosti in sedaj z drugim delom raziskovanj te jame se rojevajo nove zgodbe.
Takšen je bil tudi ta dan, ko smo se lotili ponovno izrisati jamo in dodati vse stranske rove. Za nekatere rove vemo, saj predhodni raziskovalci še vedo povedat, kje naj bi bili, a nekateri pa so zbledeli iz spomina. Tako sva še z Alenko sedela na vhodu in se iz T0 začela spuščati v vhodni del z imenom Vodnjak. Če ne pada dež nekaj časa, je ta prehod suh, sicer pa teče voda in se je potrebno povaljati v blatu in malo zmočiti. Nato sva šla do Izvorne kamrice, pa potok priteče v jamo in je tam tudi Izvir, kot so ga poimenovali predhodniki. Pri merjenju smo posebno pozornost polagali na suhi del jame in vodni del, ki smo ga poimenovali Prvi potok, saj kasneje pride v jamo kar nekaj različnih dotokov vode. Malo nižje sledi križišče, ki je podobno Dobroveljskim cestam, ki so močno razpredene. Tu je Lea zlezla v manjši prehod in se začela sprehajati v večjem prostoru. Poimenovala ga je po njenih sanjah to noč – Električni prelom. Res zanimiv prelom, ki se nadaljuje v drugo smer, kot vodni rov, po katerim gremo globlje v jamo. Ampak na koncu je ožina s prepihom. Ker je bilo veliko smeri levo in desno, gor in dol, smo z merjenjem počasi napredovali.
Zato smo kmalu slišali Gregija, Grega in Simona, ki so se vračali iz Usranega klanca, kjer so dokončali sanacijo melišča, nabili še eno stopničko in zamenjali vrv v Veliki dvorani. Skupaj smo imeli malico, nato pa sta Simon in Grega odšla počasi na površje, mi pa smo nadaljevali. Zatem gre pot večina časa po potoku. Le pri Malem vijoličnem slapu narediš mali krog. Ta slap je dobil ime, ker teče po vijoličnem tufu, to je vulkanska kamnina, ki nas spremlja ves čas do Bivaka. Od tu prideš do Poševne dvorane in kar kmalu si spet na zanimivem križišču. Če ne poznaš poti, lahko zaviješ po vodi naprej, kjer kmalu prideš do brezna. Ker se to dogaja še sedaj, je Alenka poimenovala ta del Vodna pot večne zmote. Tu so včasih tudi res hodili, sedaj gremo po Suhi poti do Velike dvorane. Po tem rovu se nam kmalu odpre zelo velik prostor, kjer se spustimo po Karamelnih slapovih v Veliko dvorano.
Tu smo z merjenjem za ta dan končali. Nato smo se lotili najboljšega opravila, to je hranjenje. Tako smo s cmokotanjem prežvečene hrane delali plane za prihodnost in razmišljali, koliko smo izmerili. Ja, ta dan smo izmerili 380 metrov poligona, 300 metrov smo od vhoda in 80 metrov globoko. Vsi veseli smo pokukali ven v temo in gledali v smer severa, kamor nam trenutno gre jama.
Raziskovali smo: Grega, Gregi, Simon, Lea, Alenka in jaz.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Grega
Ni komentarjev:
Objavite komentar