26.02.2022, sobota
Teja
Lea
Kakšno jamotožje je že sedlo v srce po Breznu presenečenj. Ko me je Filip Solar klical, da je že nekajkrat obiskal vhod v zimskih razmerah in da se mu dozdeva, da je vhod zaprt z ledom, me je kar malo stiskalo z mislijo, le kdaj bo čas za obisk. Ampak ko so se temperature začele dvigovati čez dan čez 10 stopinj, smo se le opogumili, da jamo obiščemo. Zbrala se je prijetna ekipa, Bor je prihajal iz smeri Ljubljane, mi pa smo ubirali pot iz nazarske smeri. Naš del poti je bil obrnjen na osojno stran hriba in cesta je kar kmalu postala zasnežena in neprevožena. Tako smo počasi prodirali, imeli smo srečo, da mraz še ni zategnil. Parkirali smo višje kot ponavadi, saj se nismo upali spustiti po zadnjem hribu, kajti zvečer, ko se vrnemo iz jame, bi lahko cesta že zmrznila. Hitro smo se opremili in odhiteli do jame. Šli smo mimo jame Pacal barlang, gre za dihalnik, ki najverjetneje vodi v Brezno presenečenj. Je pa zanimivo, da v poletnem času se vhod težko vidi, sedaj pa kopnina okrog vhoda že od daleč naznanja svojo lokacijo. Vrv za vhodno 3-metrsko stopnjo smo pozabili, tako sem namestil Lejin prusik. Ko se pripnem, želim prižgati luč in zatipam samo svojo glavo. Ojoj, od navdušenja sem pozabil čelado v avtu. Hitro sem se vrnil ponjo in že hitel nazaj v jamo.
Vrh Kamina močnih rok
V Solatni meander
Del vhodnega brezna je bil po stenah obdan z ledom, ampak sam vhod je bil odprt. V Poševni dvorani smo tiho šli mimo večjega števila malih podkovnjakov, ki so med to dvorano in Veliko dvorano najbolj številčni. Vmes je dremal tudi kakšen velik podkovnjak. Bor je malo pokukal v del z imenom Vodna pot večne zmote. Kajti tam prideš do 7-metrske stopnje, kjer spoznaš svojo zmoto in se vrneš na pravo pot. Marsikdo le stopi na vhod v rov in nato izreče besede spoznanja: »Aja.« ter izbere pravo pot do Velike dvorane. Voda je še komaj tekla po skalah. Le pri drugem pritoku, ki priteka iz meandra Spomin na Irsko, se je malo povečal pretok. Teja je od drugega pritoka dalje prvič stopala po nadaljevanju Brezna presenečenj. Po 2 mesecih študijske pavze je bila zanjo odlična odločitev, da gre zraven, saj se bo zopet naužila jamskega sveta. Takoj jo je čakal meander, ki je filter za globlji obisk jame. Ampak tako, kot sem rekel Beniju: jamo obiščeš večkrat in ti je že vsa domača. V bivaku nas je čakala zaloga hrane. Razen datljev je vse srečno preživelo. In še pri dateljnih smo imeli srečo, da smo ravno pravi čas prišli v jamo, saj so na robovih dobivali beli posip. Po malici smo smuknili čez ožino v starem bivaku, ki vodi v drugi del jame. Od tam smo se zagnali v Kamin močnih rok. Bor ga je kot zadnji razopremil, saj smo imeli plan, da vrv prestavimo na drugo stran proti vodi. Midva z Leo sva se zbasala v meander, po katerem prideš v Dvorano 3 do 12. Ker sva nazadnje, ko sva merila v teh delih, lezla v meander nekje višje, sem imel kar problem najti pot skozi meander. Ko sem se zbral in našel prehod, sta mi že sledila Bor in Teja. Lea je čakala, da se vrnem, da ga izmeriva. Ko sem zapustil meander in vstopil v Dvorano 3 do 12, sem dobro pogledal v dele, kjer sva z Leo nazadnje prenehala meriti, ko sva zapustila Solatni meander. Hitro sem šel v Solatni meander in pod sabo videl Tejo, kako spodaj premaguje meander. Ugotovil sem, da ne gre za dva ločena vzporedna meandra, ampak za en meander, ki ga lahko prepuzaš še višje, kot smo mi hodili. Le zadnji del se loči okoli masiva in ta del naju je z Leo zavedel, da sva mislila, da meandra potekata ločeno. Nikakor ni to edini meander v tej jami, po katerem lahko iščeš pot nižje ali višje in na enih točkah se cepi in znova združuje ter daje misliti, da se gibaš po kakšnem strašno zapletenem meandru. Tako sem poklical Leo, da naj pride skozi meander, da nas je zopet jama malo potegnila za nos. Na tem mestu smo se razdelili: Bor je zlezel čez 5-metrsko stopnjo, Teji vrgel vrv in nato sta skupaj odšla do mesta, kjer se bosta spustila do vode. Midva z Leo sva merila, se premikala med podorom, opazovala in se čudila, kaj je delala tukaj voda. Teja se je zavila v astrofolijo in se predala počivanju v jamskem objemu teme, medtem ko je Bor opremljal. Malo mi je bilo čudno, zakaj tako dolgo opremlja, saj se je v mojih mislih moral spustiti samo do vode. Z Leo sva vse izmerila, pospravila vrv iz luknje, ki pripelje čisto na vrh Kamina močnih rok in čakala, ko se je zaslišalo od Bora »da sedaj ve kje je«. Lei sem takoj rekel, da danes ne bova merila po breznu dol, da rajši vidimo, kakšen bo spust. Tejo sem zbezal iz astrofolije in se za njo pričel spuščati do vode. In nato presenečenje.
Pogled v meander
Mi se sploh nismo spustili naravnost iz tega dela po breznu do slapa, kjer je tretji pritok vode in kot smo sprva predvidevali. Spustili smo se v ogromen meander, visok najmanj 40 metrov. Kakšne dimenzije so tega tretjega pritoka. Nato sem videl, da je Bor moral kar nekaj prečnic narediti, preden se je šele spustil iz meandra v brezno nad slapom. Noro, kakšne dimenzije in nikoli jih ne bi pričakoval na Dobrovljah. Kdaj v zgodovini je toliko vode teklo v jamo, da je ustvarilo takšne prostore. Bor je ugotavljal, da je pravzaprav to glavni rov in da mi v jamo ves čas prihajamo po stranskem rovu. In da šele sedaj, ko sledimo tretjemu pritoku gorvodno, prihajamo v nek glavni del. Čisto presenečeni in veseli smo v bivaku se pogovarjali, kolikokrat smo šli tukaj mimo in niti sanjalo se nam ni, da je tu tako prostorno. Sedaj samo upamo, da naslednjič pridemo še višje in upamo, da najdemo izhod, da vidimo, kje je voda tekla v jamo. In če je ta del, kjer mi hodimo v jamo, res le en stranski del. Koliko je takšnih stranskih delov? Čaka nas še veliko zabavnega raziskovanja in komaj čakamo, da se vrnemo.
Čestitam za odkritje glavne jame!
OdgovoriIzbriši