Brezno presenečenj – Solatni meander

29.05.2021, sobota

Kar kmalu po zadnjem dvodnevnem obisku B.P.-ja smo spet sestavili ekipo za v Brezno presenečenj. Namen je bil, da vzamemo vzorce domnevnih aragonitov in še ostalih kamnin. Ker gre za strokovno področje, sta se odzvala Alenka in Benjamin, ki plavata globlje v geoloških vodah in sta želela videti ta dar narave v jami, na samem mestu izvora.

Po kratkem obdobju lepega in suhega vremena je dež med tednom spet padal in nam delal vprašaj v glavi ali bo jama zopet mokra ali pa bo tokrat bolj prizanesla s curljanjem vode iz vsake špranje. Je pa v noči iz petka na soboto bil potres magnitude 1,8 z epicentrom 5 km južneje od Mozirja, kar je direktno na Dobrovljah. Zanimivo, da me je ta potres ponoči »ruknil pokonci«, čeprav je bil relativno šibek. Sklepam, da je res treslo direkt pod nami. Tako nas je zanimalo tudi, ali je imel vpliv na samo jamo.

Alenka in Lea sta odšli naprej proti Bivaku, jaz sem pa Ristu in Beniju razkazoval jamo. Risto je bil v jami že leta 2014, ko se je očistil stari bivak. Namreč notri je bilo kar nekaj smeti in doslej velja ta v naših koncih za eno bolj težavnih čistilnih akcij, saj je potekala kar iz -180 metrov globine, skozi ožine, meandre in melišča. Za velik podvig je bila zaslužna dobra ekipa, ki je dokazala, kaj vse se zmore, če je volja in namen na pravi strani. Do sedaj smo jamo spoznali in nekatere zoprne detajle bolje opremili, tako da je Risto jamo spoznaval v čisto drugi luči.

Tako smo se počasi spuščali v globino jame. Z Benijem sva si v Usranem klancu ogledala pritočni meander Kam greš Filip?, kjer se zelo lepo vidijo kalcitni kristali. Smo pa opazili kalcitne kristale v skoraj vseh teh meandrih, koder je v daljnih časih pritekala voda v jamo.

Ko smo počasi prilezli do drugega rednega pritoka v jami »Spomin na Irsko«, sem Benija pripravljal, da vstopamo v Meander. Naravni filter v jami. Ta te izmeri in pripravi na vse, kar te čaka v jami. Je pa res, da po nekaj obiskih se ga navadiš in namesto, da bi to ožino zasovražil, jo vzljubiš. No, Beni nekako ni bil prepričan v moje besede. Bučanje vode se je močno povečalo. En za drugim smo se zbasali skozi ožino in že smo bili na drugi strani v Kurilnici. Tam smo zadihali in Beni je še manj verjel mojim besedam, da lahko ožino vzljubiš. Ko bo šel desetič skozi, bo mogoče že verjel ali pa zadevo enostavno ignoriral.

Punci sta že bili v Bivaku. Tam smo razgrnili bivak šotor in se zbasali na toplo. Sledilo je najboljše kosilo: dehidrirani vojaški dnevni obroki, sveže kuhana jajca, dimljen losos, za sladico pa krofi in še bi se našlo kaj kulinaričnega. Nato smo smuknili iz toplega zavetišča v hlad jame. Vzeli smo vse potrebno, preostale stvari pustili v bivaku in šibali naprej. Tam je bilo za Benija drugo presenečenje.

Prehod skozi potok v drugi svet. Drenažna cev v Starem bivaku, ki je napravljena v potoku, delno odvaja vodo in opravlja svojo funkcijo, ampak pretok je bil tokrat previsok, da bi bil prehod suh. Malo smo namočili kombinezone in se na drugi strani kot vedno čudili, kako se jama odpre. Nato smo se razcepili v dve skupini.

Risto, Beni in Alenka so odšli jemati vzorce mineralov, midva z Leo pa sva šla meriti Kamin močnih rok in nato do Dvorane 3 do 12. Ko sva izmerila do vrha Kamina močnih rok, sva se zagužvala v meander, ki se tam cepi na levi in desni del. Desni del že poznamo in vodi v Dvorano 3 do 12, levi del pa je bil še popolna neznanka, zato je Lea odšla v ta svet ožin. Komaj se je zbasala skozi je že javljala, da se v tem delu meander zapira.

Nakar je zlezla višje in v drugo stran, ko je prišla novica, da se meander odpira in naj ji sledim, ker šiba naprej in bo preveč zamudno, da bi sama merila. Slediti nekomu, ki ni tako velik kot ti in že ona je imela težave – to je bilo dobro vprašanje: Kako? Komaj sem zlomil svoje noge skozi ovinke in zlezel višje, kjer meander dopušča malo dihanja. Nato zopet po vrhu meandra skozi nekaj rogljev, kjer je zopet meander dopuščal dihanje. Tam je bil večji prostor, kjer so karfijole tvorile res lep prizor. Leo je prizor spominjal na morsko solato in tako je dobil meander ime Solatni meander. Nato je Lea pogledala v nadaljevanje: zopet ožina, težko prebavljiva. Nekako se je spuzala naprej in rekla, da se nadaljuje. In že sem sledil in premagoval naslednjo ožino. Nato sva napredovala s puzanjem brez večjih težav.

Lea je že navdušeno naznanjala, da sva v čisto drugih delih, saj je meander imel svoje dno in tudi strop. Nato je sledil zaključek v stilu. Zaviti S ovinek, kjer te je na koncu rogelj prav elegantno zbodel v križ, da zapustiš meander. Lea pa je med tem vriskala od veselja, da gleda v neka okna nad sabo in da se jama tu ful odpre. Jaz nisem nič mogel, prosil sem samo za tišino, da v miru trpim zadnji odsek meandra. Ko sem se zravnal, sem pogledal, kje sva. In sem rekel Leji, naj dobro pogleda. Gledala je in navdušeno govorila, da so zanimivi deli.

Nato pa je le spregledala, da sva se znašla v samem začetku Dvorane 3 do 12. Vso vijuganje po meandru se je izkazalo, da gre za vzporedni meander, popolnoma ločen od desnega meandra, a vendar pripelje na isti cilj. Nato je sledil povratek in merjenje. Pretepena sva se vrnila iz Solatnega meandra nazaj na vrh Kamina močnih rok. Da bi nadaljevala z meritvami še v desni meander, je zmanjkalo motivacije, zato sva se vrnila do bivaka.

Stari bivak ni bil več prepoznaven, iz sten so izginili grafiti in čečkarije. Namreč strokovna ekipa je opravila restavracijo sten v stanje kot je bilo, preden je jamo začel raziskovati človek. Res naporno delo, ki je vredno občudovanja. Saj grafiti so del preteklosti, sedaj imamo nova znanja, nove poglede na jamski sistem in varstvo jam. In strokovni del ekipe, ki ga sestavlja val sveže generacije, želi, da so jame čimbolj v takšnem stanju, kot jih je ustvarila narava. Tudi sam sem bil presenečen nad tem, koliko truda so vložili, da so odstranili grafite.

Tako je bil najin strah, da se ekipa dolgočasi med merjenjem, neopravičen. Beni in Risto sta medtem eno zažvižgala in zapela tako, da bilo je prav pestro, ko naju ni bilo. Tudi zunanji stol pred bivakom so napravili iz zemlje, kjer so rekli, da to pa bo za goste, ko bodo prišli do bivaka. Nato je sledila bogata večerja v toplem bivaku in premlevanje vseh različnih tem. Tudi o tem, da bi stare, dotrajane vrvi v jami zamenjali in jih uporabili za razne pomožne vrvi, saj so nekateri strmi prehodi že shojeni in zaradi tega spolzki in kakšen kos vrvi bi olajšal prehod. Veliko idej in želja nas čaka v tej Dobroveljski lepotici, ki skriva še veliko čarobnih jamskih kotičkov.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Risto

Ni komentarjev:

Objavite komentar