13.06.2021, nedelja
Maks Petrič me je poklical po telefonu in dejal, da gredo v nedeljo, 13. 6. 2021, v Zgornjo Sevškovo rupo in če imam čas, se jim lahko pridružim. Moje prvo vprašanje je bilo, ali je brezno kapniško zanimivo. Dokaj hitro me je potolažil, da bom imel kaj fotografirati.
Omenil mi je, da je »šaht« globok 50 m. Priznam, sem kar zastrigel z ušesi, kajti to je kar solidna globina. Malce vzpodbude pri tem je bilo tudi to, da bo poizkusil sistem protiuteži, ki ga bo izvedel s škripcem. S tem manevrom me bo dvignil proti izhodu brezna. Najprej sem moral preveriti vse obveznosti, ki so me čakale tisti dan, nato sem Maksu sporočil svoj prihod. Na spletu sem preletel dosedanje objave, ki so me prepričale, da sem se pravilno odločil.
Dogovorjeno nedeljo sem se malce pred 11 uro odpeljal k trgovini Tuš na Polzeli, kjer smo bili dogovorjeni, da se zberemo. Maks in Lea sta nekoliko zamudila, toda to mi ni pokvarili dobrega razpoloženja. Celotna »ekspedicija« je štela sedem »duš« – Maksa in Leo, Teo, Žigo, Miho, Kaja in mojo malenkost.
Maks me je povabil v svoje vozilo, s katerim smo se odpeljali breznu naproti. Parkirali smo v gozdu in do njega je bil le kratek sprehod, seveda smo si prej še nadeli jamarska oblačila in opremo. Ko smo se približali odprtini, je iz nje priletela sova, bilo je kar malce strašljivo. Še dobro, da ni bil petek 13., kar bi lahko bilo za nekatere hudo moteče. Žiga in Lea sta morala najprej opremiti z vrvjo celoten spust, v pomoč so jima bili že pripravljeni svedrovci, ki so bili zabiti v steno brezna. Za kolegoma sta se spustila še Tea, Miha in Kai, z Maksom sva bila zadnja. Bilo je kar nekaj prepenjanja, da sva dospela do kolegov. Ko sem bil na dnu brezna, mi je Žiga pokazal zarjavel Tomosov motor, ki se je nahajal na melišču.
Bil sem kar malce presenečen, da ni več odpadkov, kajti nekatera brezna so sila priročna za »shranjevanja« tovrstnih umetnin. Najprej sem pomislil, da se bomo po breznu vozili z motorjem, toda kasneje se je izkazalo, da temu ne bo tako. Na dokaj strmem melišču, kjer ni manjkalo velikih kamnov, si moral biti kar previden. Maksa sem pobaral glede kapniškega okrasja. Pokazal je na zasigano steno pred mano. Nato sem napravil nekaj posnetkov, s katerimi nisem bil povsem zadovoljen, kljub temu da so pomočniki svoje delo odlično opravili. Ko sem zamenjal fotoaparat, se je zadeva nekoliko izboljšala.
Bliskavica, ki mi je prej nagajala, se je le umirila in delovala, kot sem od nje pričakoval. Ugotovil sem tudi, da se mi je pri stojalu odkrušil del pri kovinski krogli, kar je povzročilo težavo pri fotografiranju. Aparata nisem mogel namestiti v položaj, ki sem ga želel. Nato sem nekoliko spremenil nastavitve na njem in fotografiral iz roke, kot imenujemo tovrstno početje. Lea se je povzpela z lučmi med kapnike, ki so bili nad mano, enako je napravil tudi Miha.
Zaradi dodatne osvetlitve je nastalo nekaj zanimivih posnetkov, kljub temu še vedno nisem bil povsem fotografsko potešen. Čez čas mi je Lea svetovala, da bi se tudi sam nekoliko povzpel in od blizu fotografiral kapnike. Prevzela je moj fotoaparat in se s prižemo dvignila po vrvi do prehoda v Spodnjo Sevškovo rupo, nakar sva ji sledila midva z Maksom. Okoli nas je bilo veliko kapniškega okrasja in motivi so se kar sami ponujali, težko bi ostal ravnodušen.
Ne smem pozabiti na skupinski posnetek, ki je bil napravljen na samosprožilec z zamikom 10 sekund. To je bilo ravno dovolj časa, da sem se uspel varno pridružiti kolegom in da nisem prevrnil stojala s fotoaparatom.
Počasi se je bilo potrebno vrniti in pospraviti opremo. Običajno imam malce strahu pred tem, kajti še vedno se lahko kaj zaplete, ker imam premalo jamarskega znanja. Tudi tokrat sta mi pridno pomagala Lea in Maks, slednji je namestil tudi škripec, s katerim sem se dvigoval po breznu. Omenjena tehnika je zelo zanimiva, toda samo za nekaj časa, ko visiš v pasu uro ali več, pa je zadeva nekoliko drugačna. Opazoval sem Leo, kako »potuje« navzdol, jaz pa se dvigam.
Na enem mestu sem imel težavo, kako izpeti prsno prižemo. Na pomoč mi je prišel Maks in me rešil iz nerodnega položaja. Zgornji del brezna sem nato »požimaril«, da sem malce osvežil to veščino. Ura se je bližala 19., ko smo pospravili vse vrvi in se odpravili do avtomobilov. Žiga, Tea in Kai so omenili, da so se mastili s pizzo, kar mi je dalo tek po hrani in pijači. Lahko rečem, da se bil bolj žejen kot lačen. Pri avtu sem se zahvalil Maksu in Lei za čudovit dan in brezplačno vožnjo navzgor. Kako malo je potrebno, da je človek srečen. Je res tako malo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar