Kontrola pretoka v Brezno črnih hroščev

20.02.2022, nedelja

Brezno leži tik ob cesti na planino Podvežak in je jamarjem dobro znano. V njem so raziskovali belgijski jamarji, kasneje pa še velenjski jamarji. Zanimivo je, da se voda pojavi že na 40 metrih globine. Prav zaradi te vode je jama zanimiva. Pretok se vsake toliko časa izmeri. Merili so ga že naši starejši člani, velenjski jamarji, domačini… In tokrat smo ga šli izmeriti še mi. Tako smo izkoristili lep dan in se odpeljali do kmetije Planinšek, kjer je že prej Risto najavil naš prihod. Tona je že čakal na pragu domačije. Izmenjali smo nekaj besed, nato smo zmetali opremo v kombi in se odpeljali po zasneženi cesti do jame.

Namreč brez 4x4 ne bi nikamor prišli in še Tona je zelo dober voznik, zato nas je dostavil vse do vhoda. Hitro smo smuknili v kombinezone in že stali pri breznu, ki smo ga vsi prvič obiskali. Lea je hitela nameščati vrv in mi smo že nestrpno čakali, da se spustimo v jamo, kjer bo bolj toplo. Ampak smo se malo zmotili, v jami je prepih lepo hladil naša telesa. Do vode smo odšli vsi skupaj. Tam sta se najmlajši in najstarejša članica naše odprave obrnila nazaj gor, ker ju je bolj klical štrik kot pa ožine v nadaljevanju.

V jami je v zgornjih delih prehod v nadaljevanje brezna skozi okno in Kai je povedal, da Valerija na poti nazaj gor ni izbirala elegance prehoda, ampak se je kar vrgla skozi okno. Kai je to spoznal po zamolklem zvoku, ki ga je slišal pri vhodu, ko je čakal. Medtem, ko sta malo potrenirala vrvno tehniko – Kai je pri 10 letih že čisto samostojen na vrvi – pa smo Gregi, Lea in jaz še šli pokukati do prvega meandra, ki so ga Belgijci razširili. Koliko mukotrpnega dela so opravili. Čelado dol, smo si rekli. Ker nismo imeli namena iti globlje, smo pregledali pretok, ki je bil kar precejšen, mogoče tudi zardi zunanje odjuge. Ko smo izmerili pretok, smo počasi jamo zapustili. Zunaj nas je pričakal Tone z ogretim kombijem.

Kakšen luksuz, stopiš iz jame v topel kombi. Pri domačiji pa so nas že čakali Risto, Valerija in Kai, gospodarica pa je pripravila še polno mizo odličnih domačih dobrot, narezek z mohotom in izvrstnim domačim sirom. A si lahko človek zamisli še kak bolj srečen dan, kot je bil ta. Mislim, da ne in po takih lepih dnevih se najde razlog, zakaj smo jamarji in zakaj se vedno vračamo v nam tako domače podzemlje.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Risto in Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar