02.03.2022, sreda
Naš tečajnik Teo je nazadnje, ko smo kopali v Jamski savni, imel čudovit razgled na Savinjo in železnico, ki teče tod. Tako je dobil idejo, da bi šli enkrat z vlakom do jame. Samo še na pravi čas je bilo potrebno počakati in ko so prišle počitnice, smo se odpravili na pot do jame - z vlakom do Celja. Prvi del ekipe se je vkrcal na vlak v Florjanu, drugi pa postajo nižje. Meni je malo zaštekala geografija in sem pomešal Paško vas in Šmartno ob Paki. Najbolj je to občutil Teo, ki je moral kar pospešiti korak, da je ulovil vlak. S Teom na vlaku smo bili kompletna ekipa in že smo čuhali in puhali po Savinjski dolini proti Celju.
Na železniški postaji v Celju so nas pričakali Risto, Jožica in Uroš. Uroš je na stari grad odpeljal opremo in nekaj se jih je odločilo, da se do Celjskega gradu peljejo z njim. Drugi pa smo jo mahnili peš. Na gradu smo videli, da so tisti ta hitri že krenili peš proti jami in vzeli čisto preveč opreme s sabo. Pravi čas smo jih ustavili, da naj gredo najprej na ogled gradu in šele nato do jame. Tako so najmlajši zakorakali po sledeh Celjskih grofov in obiskali njihov dom. Spoznali so graščakovo življenje in tako tudi delček naše zgodovine.
Midva z Urošem pa sva goro opreme po gamsjih stezah vlekla do jame. Vhod smo opazili že med raziskovanjem Egejske jame pod Starim gradom. Videli smo, da se odpre, le na vhodu je vražje ozko. Pričela sva širiti in skala je bila trda ko vrag. Trudila sva se, ampak bilo je strašno ozko in ni in ni šlo. Nato je še kos opreme padel v jamo in tako sva zaključila. Nisva dolgo čakala, ko je prišla skupina iz ogleda gradu. Poročala sva, da preboj za nas, bolj močne, ni uspel, najmlajši pa verjetno ne bi imeli problema.
Kai je bil že pripravljen in smuknil skozi ožino. Sledil mu je Tilen, ki je imel malo problemov, ampak je šlo skozi. Spodaj sta prišla v širši meander, ki sta se ga lotila meriti. Sama jama gre naprej, a zaradi časovne omejitve nista šla naprej. In tudi nadaljevanje je prek kamina, kjer bi si morala vzeti čas in ga previdno splezati. Smo rekli, da drugič. Namerila sta 14 metrov. Kai je hitro smuknil skozi ožino nazaj ven, Tilen pa je malo trpel, da je smuknil skozi. Nato smo imeli le še 15 min., da ulovimo vlak. Dirka po gozdu navzdol do avta, kjer smo opremo naložili in gasa do železniške. Nato še dirka po pločniku in zadnjo minuto smo ulovili vlak. Zadihani in prepoteni smo se nasmehnili ekipi, ki je že dvomila v naš uspeh. Ampak nam je uspelo vsem, da smo našli novo jamo pod Celjskim gradom. Nato pa z vlakom po Savinjski dolini nazaj do doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar