5. in 13. marec 2022
5.3.2022, sobota
Golarjev pekel je med slovenskimi jamarji zelo dobro poznano brezno. Zaradi enostavnega dostopa (od parkirišča le 10 min. peš), lepih prehodov in neskromnih dimenzij jo imajo mnogi v repertoarju že obiskanih jam. Tako je jama prišla tudi na spored ob Balkanskem jamarskem srečanju avgusta na Vranskem in smo jo ob tej priložnosti opremili do globine –150m. Ker od te globine naprej manjka načrt, smo se odločili, da bomo jamo na novo opremili vse do dna.
Tako je za soboto, 5. marca padla odločitev, da gre opremljevalna ekipa do sifona in jamo opremi. Ker je del članov bil na treningu JRS, smo se pod daljnovodi v Šentrupertu zbrali Filip K., Gregi in jaz ter optimizirali transport tako, da smo se nabasali v en avto za nadaljnjo pot proti Podolševi. Presenetilo me je, da Gregi ni na vaji, pa je povedal, da je zadnji trenutek izvedel za prosto soboto, poleg tega bo v Golarju vsaj enako intenzivni trening. Pot po Solčavski panoramski cesti je bila čudovita, mestoma zasnežena, a je kljub temu šlo gladko. Malo me je bilo strah, če bom prepoznala lokacijo, kjer puščamo avte, ker sem bila v Golarjevem peklu samo enkrat in še to leta 2016 s Črnimi galebi ob njihovem tradicionalnem božičnem spustu. Ko je bila idilična cerkvica Sv. Duha že za nami, sem kmalu prepoznala značilno izravnavo. Temperature blizu ledišča so nas spodbujale, da smo bili kmalu oblečeni in opremljeni, prav tako sta bili pripravljeni za na pot dve veliki, novi 60-litrski transportki, ki sta ju fanta pogumno oprtala na rame. Pot do jame je bila seveda še čisto zimska, vhod so krasile velikanske ledene sveče, tla pa so bila prevlečena z debelo plastjo ledu. Previdno smo se spustili do stopnje, kjer je zaradi ledu bilo potrebno navezati vrv že v vhodnem delu jame. Nadaljevanje je bilo do globine -150m opremljeno še od Balkanskega srečanja, tako da je do tja šlo hitro. Za tem sledi 50-metrsko brezno, ki ga je bilo potrebno na novo opremiti in od tam dalje je čas pričel teči v dveh dimenzijah: kazalci na uri so se premikali hitreje kot ponavadi, nam pa je minevalo počasi.
Zaradi izredno suhe zime je v jami bilo presenetljivo malo vode, tako da se vsaj na začetku še nismo zmočili. V spodnjih delih pot sledi podzemnemu vodnemu toku, ki je tokrat bil potok približno podobnega pretoka kot smo ga sicer vajeni v Breznu presenečenj, v preteklosti pa je bil ta vodni tok precej bolj vodnat. Ker tod že desetletja ni nihče hodil, je bil ta dan odlična priložnost, da smo vsi trije imeli možnost na novo opremljati jamo. Ponekod smo sicer še našli stare svedrovce in sidrišča, ki pa so nas s svojimi rjavo-zelenimi barvami odvrnili od uporabe. Pri opremljanju smo se izmenjevali in kmalu smo prišli do točke, kjer je zmanjkalo vrvi in baterije v vrtalniku. Pa ravno nad zadnjim, 15-metrskim breznom. Tudi ura nas je pričela priganjati, saj smo se zavedli, da bo kmalu nastopil čas, ko smo ocenili, da bomo že zunaj. Na poti ven smo opazili nekaj spodrsljajev, ki so se nam zgodili pri izbiranju smeri. Je že tako, da moraš že na poti dol razmišljati, kako boš visel, ko boš žemaril gor. Takrat se ne boš mogel odrivati od stene z nogami in če se pri opremljanju preveč držiš stene, se ti bo zgodilo, da se bo vrv ribala, v vodnati jami kot je Golarjev pekel pa te bo še namočilo za povrh. Dobro opremljena smer zahteva čas za premislek in izkušnje, te pa si lahko nabereš samo tako, da imaš za opremljanje čimveč možnosti in znaš kritično oceniti svoje delo.
Ko smo prišli do vhodnega dela, nas je čakal še vzpon po zahtevnem zaledenelem pobočju in gazenje v hrib do avta, kjer so nam ob 01:00h zjutraj nasproti prisvetile luči. Ker nisem poznala avtomobila, sem pomislila, kateremu Podolševanu smo pa sedaj napoti? Ko so iz avta poskakali Alenka, Filip S. in Žiga, mi je postalo jasno, da so v klubu že prožili interno intervencijo in prišli pogledati, kod se obiramo tako dolgo. Ker je moja značilna lastnost, da mi gre upravljanje s časom bolj slabo in ura ni ravno moj prijatelj, raje drugim prepuščam »time management«. Zaradi izkušenj, da ne bi prišlo do nepotrebne panike, pa se moj odgovor na vprašanje: »Kdaj boste iz jame?« vedno glasi: »Ob dveh zjutraj«. Tokrat bi se moja špekulacija izkazala za pravilno. Vseeno pa smo se strinjali, da je vroč čaj zelo dobro del in hvala klubskim kolegom za vašo požrtvovalnost!
Ker se je Maks že po telefonu in nato še v živo naposlušal navdušenosti vseh treh udeležencev opremljevalne akcije nad spodnjimi deli jame, seveda ni mogel dolgo zdržati, ne da bi ga premamilo. Tako je že kar za naslednjo nedeljo razglasil odpravo v Golarjev pekel – do dna, da še opremimo zadnje brezno in preopremimo dele, kjer smo prejšnjič na poti navzgor opazili napake. Tokrat sta se nama pridružila Aja in Teo (oba DZRJL) z namenom preveriti stanje jamskih prebivalcev. Pri tem sta našla nenavadnega hroščka, ki ga bosta še podrobneje preučila. Na poti do dna smo opazovali zanimivo strukturo jame, kjer v spodnjih delih apnenec ostro preseka plast črne, bolj odporne in manj topne kamnine, verjetno s primesmi kremena, saj se je v prejšnji akciji na tem mestu sveder kar stalil. Pri sifonu sva se z Maksom malo zadržala, ga opazovala in razmišljala, kam neki izginja vsa ta voda. Sifon izgleda kot zelo ozka razpoka, ki se vleče cca. 8-10 metrov, nakar je težko oceniti, ali zavije ali pa se zapre. Prepiha ni bilo čutiti. Tako sva se obrnila in v prijetnem tempu nadaljevala proti površju. Aja in Teo, ki sta že prej odhitela ven, sta kot naročeno ob prihodu iz jame naletela na Jožico in Rista, ki sta se na takšno sončno nedeljo odpravila na pohod tod okoli. Tako sta se jima pridružila pri vožnji v dolino, midva z Maksom pa sva nekaj uric kasneje že v temi presenečena odkrila sladko pozornost na prednjem sedežu.
Golarjev pekel je pridobil nove oboževalce, saj gre res za izvrstno jamo, ki te ravno prav razgiba. Dokler še vlada suša, se bo potrebno čimprej ponovno odpraviti do dna in detajlno pregledati ter izmeriti spodnji del jame. In seveda preveriti, kako je z imenom – jama se imenuje po nekdanji bližnji kmetiji Golar, medtem ko se je v katastru na neki točki preimenovala v Golerjev pekel. Verjetno je nekdo slepo sledil toponomiji na TTN karti, kjer je bližnji hrib napačno poimenovan kot Golerjev vrh, čeprav je pravilno Golarjeva peč, ki leži med Klemenškovo (Klemenčjo) pečjo na zahodu in Strevčevo pečjo na vzhodu.
13.3.2022, nedelja
hvala Risto
Ni komentarjev:
Objavite komentar