02. oktober 2019

Nadaljevanje v Mlinarjevem rovu



27.09.2019, petek

Zopet smo se zbrali, da gremo poriniti nos v nadaljevanje te jame, ki je za nas novo odkritje. Preden smo smuknili na delovišče, smo se z lastnikom slikali pred vhodom.
Kmalu za vhodnim delom s stropa pride pritočni rov, po katerem je z zadnjimi deževji nanosilo zemljo, ki je zapirala pot naprej. Tako smo najprej odstranili to zemljo, ki se je nabrala od našega zadnjega obiska, nato pa smo zlezli do delovišča, kjer je bilo potrebno odstraniti nekaj kamnitih buhtljev, za katerimi se vidi nadaljevanje v prehodnih dimenzijah.
Zadosti širok rov sva videla že z Žigom na prejšnji akciji, zato smo pričeli z delom. Lea je skozi oko kamere iskala všečne motive, midva s Filipom pa sva počasi glodala stene in večala rov. Med tem je Žiga v jamo pripeljal otroka, ki živita zraven jame. Tako sta si lahko pogledala jamo v spremstvu jamarjev in potešila radovednost, kajti drugače nimata dovoljenja za vstop v jamo.
Med tem je naše delo v nadaljevanju potekalo super, še dva netopirja sta prišla pogledati, kaj delamo. Kmalu smo bili tako daleč, da je Filip lahko malo bolj potisnil glavo naprej in dozdevalo se mu je, da zadaj mora biti dvorana. Ta stavek me spodbudil, da sem se odločil, da se bom stlačil čez, čeprav je za mene še vedno bilo preozko.
Filip mi je nastavil noge za oporo in mi pomagal, da sem se s težavo zrinil po rovu navzdol. Rov se na drugi strani res razširi, ampak kasneje se v stičišču z enim od pritočnih rovov zatrpa z zemljo, ki jo padavine prinašajo s površja. Prepih je občutiti, mi je bilo pa hitro žal, da sem želel skozi. Pot nazaj čez ožino namreč ni bila tako enostavna. Tako me je Filip vlekel za noge ven in z muko sem spoznal, da me je preveč skupaj.
Navdušeni, da se rov nadaljuje, smo odšli na svež večerni zrak, kjer nas je že čakal Vanč, da smo mu poročali o napredku. Povedal je tudi, da je tukaj nekoč res stal mlin, ki je poganjal žago. Iz Drete je bil čez sedanje dvorišče speljan stranski rokav, ki so ga kmalu po vojni zasuli in teren splanirali. Po prepihu jama obeta in se že veselimo naslednjega raziskovanja v tej jami.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea in Žiga

2 komentarja:

  1. Zelo mi je všeč, da ste omogočili ogled otrokom. Mi je pa znana težava v ožinah za nas, ki smo malo porejeni, a bodimo v veselje bolj vitkim tudi takrat, ko se "zagozdimo". Naš pristop; v razširjeno ožino gre največji, saj imamo potem vsi ostali "avtocesto" oziroma "razkošen" prehod. Vsem hvala za prisrčne objave. Srečno! Jože

    OdgovoriIzbriši
  2. Čudovito, le tako naprej! Otroci so naša prihodnost! Srečno! Jože

    OdgovoriIzbriši