23. oktober 2019

Končno našli Jamo dveh majzlov



20.10.2019, nedelja
Čeprav smo sprva na to nedeljo planirali kopanje v Dihalniku Keramika, smo zaradi pomanjkanja opreme opustili to idejo. Da pa ne bi na tako lep dan sedeli doma, sva z Leo krenila proti vrhu Loma. Tam namreč iščemo in pregledujemo že registrirane jame, jih dopolnjujemo in popravljamo koordinate. Zataknilo pa se nam je pri Jami dveh majzlov. Prvič jo je iskal Simon po koordinatah, ampak brez uspeha. Potem sva dvakrat sledila opisu dostopa, pregledala vse stene in okolico nad Mornovo zijalko in našla sva le 6 metrov dolg skozenjc. Tudi sam sem šel pogledat, če mogoče nisva zgrešila kakšen kucelj, kjer bi bila lahko jama. Z Leo sva se tudi enkrat že lotila iskanja Jame dveh majzlov, ampak sva prej našla Jamo tolažbe in Tilnov meander in tako opustila iskanje.
Prav ožina
Druga ožina
Sedaj pa, ko smo res podrobno prečesavali teren, sem imel upanje, da jo z Leo najdeva. Tokrat sva šla po cesti skoraj do vrha Loma (ki mu pravijo Lomek) in zavila v gozd. Na poti sva naletela na pisano paleto bolj ali manj užitnih gob. Nekaj rdečih mušnic se je samovšečno nastavljalo soncu sredi travnika. Kulinarični nos pa naju je gnal dalje do črnih trobent, ki so se skrivale v bukovem gozdu. Te gobe imajo veliko sinonimov. Eden zanimivejših je »mrtvaška« trobenta. Pa ne zaradi posledic uživanja – gre namreč za odlično, užitno gobo. Verjetno je dobila takšno ime zaradi črne barve. Drug sinonim pa je »tartuf za reveže«, kar prav tako pove nekaj o okusnosti gobe.
Tretja ožina
Po zadovoljitvi gobarskega duha naju je začel priganjati jamarski duh. Jaz sem šel do položnega terena, ki sva ga s Simonom nazadnje izpustila med iskanjem Jame dveh majzlov. Lea je izginila nekam nižje v gozd. Ko sem vse prehodil, sem se usedel in se sprijaznil, da jame ne bomo našli in da so jo mogoče zasuli. Če me ne bi Lea prehitela z vzklikom »našla!«, bi jo verjetno začel preganjati s tistega koščka gozda, kjer se nama je s Simonom zdelo, da tam pa res ne more biti jama. Prevzet od nervoznega veselja sem komaj našel nahrbtnike in odhitel proti Lei. In tam je bila, Jama dveh majzlov, ki smo jo tako dolgo iskali. Potrebno se je bilo postaviti v kožo zapisnikarja in gledati na teren z njegovimi očmi v tistem času.
Nova jama čaka
Poklical sem Simona, ki se je z gasilsko hitrostjo pripeljal na vrh Loma. Lea je odšla domov, midva pa sva šla preveriti notranjost. Jamo so registrirali leta 1991 in lego določili po vojaški specialki, kar je bila posledica odklona lege jame za 100 metrov. Dostop je bil napisan površno in manjkale so podrobnosti, ki nam bi olajšale iskanje. Ampak sedaj smo jo našli in že sva se spuščala v 4-metrsko vhodno brezno, ki naju je pripeljalo v večji prostor, od koder sva se spustila čez ožino v brezno. Ta ožina je bila še dokaj normalna. Druga je bila dosti bolj kritična. Meni je le s težavo uspelo se zriniti dol. Simon za mano je rajši odnehal, ko se je spomnil na pomoč gravitacije, ki ti v takih primerih olajša pot navzdol, nazaj gor pa je cel hudič. Spodaj sem nato zlezel v manjšo kamrico. Nato sem se vrnil pod ožino in zlezel v drugi rov. Spodaj nižje je bila zopet ožina, zavita in še hujša kot tista zgoraj. Ugotovil sem, kako se naj zložim in že sem se tiščal skozi. Ko mi je uspelo, da še samo malo in bi bil v spodnji kamri, sem dobil preblisk. Bolje, da se vrnem, dokler sem še v ožini pravilno zvit. Ker če mi zašteka na poti nazaj, Simon ne pride do mene. Pol ure sem potreboval, da sem se vrnil nazaj v razširitev, kjer sem malo zadihal in bil vesel svoje prave odločitve. Potem sem zarinil ožino nad mano in ni šlo. Simon me vleče, ampak prej bi zlomil moj prsni koš kot pa me potegnil čez. Poskusim še enkrat in nič. Potem sem slekel debel pulover, poskusim še enkrat in uspelo je. Ves sem bil kuhan od teh ožin, zato sva se vrnila do avta in se odpeljala do nove jame v Ravnah, kjer pa bo treba odstraniti manjši buhtelj in jama bo šla naprej.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea in Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar