02. julij 2019

Mednarodno raziskovanje



Mesec junij smo pričeli z jubilejno 30. akcijo v Dihalniku Keramika. Na prvo soboto smo se zbrali na travniku, kjer je izhodišče za Dihalnik Keramika in ugotovili, da smo doma pozabili podaljšek za udarno kladivo. Tako sem stopil do lastnika zemljišča in mu ob tej priložnosti tudi povedal za naše pretekle akcije in napredek. Potem, kot po navadi, smo počasi luknjo večali. Košček skale za koščkom. Je precej ozek rov bil, ampak sedaj smo najožji del zgrizli. Naprej se vidi rov malo večjih dimenzij, ampak še vedno zelo ozko. Upamo, da bomo to leto malo več posvetili truda, da čimprej pokukamo v Marovtovo jamo.
Med prvim tednom v juniju pa sva z Leo odšla na sprehod v Hudo sotesko, kjer se nahaja Mornova zijalka, kjer sva želela najti že registrirane jame, da jim popravimo koordinate. Teren je zelo težak za hoditi in posledično je tudi težko najti jame, kajti že dostope je bilo težko napisati natančneje, da bi ti služili za dobro orientacijo. Med iskanjem sva našla novo jamo, ki sva ji dala ime Jama tolažbe. Naju je potolažila muk, ki jih trpiš v teh strmih terenih. Našla sva še eno, ki pa čaka na Tilena, ki je pravih mer, da prerine svoj život naprej in preveri, kaj se skriva globlje v jami.
Potem je prikolesaril do nas jamar iz Irske Donal, ki si je želel z nami pogledati jame. Tako smo se v soboto 8.6.2019 zbrali prijetna mednarodna zasedba, saj se nam je pridružil še Maksim iz Bosne. Prvič se nam je pridružil tudi 8-letni fant Kai. Za ogled smo si izbrali Trbiško zijalko. Tako smo se odpeljali v Luče do kmetije, kjer je izhodišče do jame. Sonce je počasi dobivalo moč, zato smo pohiteli do jame, da čimprej zlezemo v njen hlad. Veles in Kai sta se za zabavo valjala v kupu listja, med tem pa smo se opremili in odšli v dvorano. Donal je bil prvič v tako veliki jami, saj v kraju, kjer obiskuje jame, ne gre za tak tip jame. Po skupinski sliki smo zavili v bolj ozke dele in počasi se splazili do najnižje točke v jami. Potem smo se vrnili nazaj v večje prostore, da je Donal lahko zopet bil navdušen.
Potem smo splezali še v zgornje dele jame, kjer je zelo bogato z jamskim okrasjem. Ko smo varno splezali nazaj, smo počasi zapustili jamo. Ker smo imeli še čas, smo šli malo naprej po cesti in zavili pod prve skale. Tam smo našli vhod v novo jamo. Vhod je bil mali in po vstopu še nismo slutili, kaj nas čaka. Jaz in Maksim sva začeli meriti, Donal je slikal, Kai pa se je učil. Tako smo se pomaknili iz vhodnega dela v prvo dvoranico, kjer smo lahko opazovali prelepe ponvice in kapnike. Med kapniki smo našli prehod v drugo dvoranico, ki je bila kar precej blatna. Ko smo se vzpeli po blatni klančini, pa smo prišli zopet v dvorano, ki je bila cela zasigana. Samo čudili smo se lepoti in z Maksimom sva polnila zvezek z meritvami, saj jama je kar šla in šla. Potem smo le prišli do rova, ki je bil poln prelepih kapnikov, kjer pa smo prišli do konca, saj smo videli, da se rov na koncu zapre.
Potem smo počasi se vračali proti izhodu in občudovali vso to lepoto, ki jo lahko ponudi podzemni svet. Preden smo izstopili, smo opazili, da ima jama še en vhod. Tako smo potegnili še skozi drugi vhod vizuro in končali smo z merjenjem in raziskovanjem. Vsi smo bili res veseli, kakšna jama se je skrivala še tukaj. Poimenovali smo jo Mednarodna lepotica. Dan smo zaključili z odlično pico.
Naslednji dan sva z Urošem peljala Donala v Veternico. Ozki prehodi do jezera so mu bili bližje domačim jamam. Pri jezeru sva ga presenetila s pivom in s kramljanjem v prijetni klimi sva mu razlagala o jami in njenih raziskovanjih. Potem smo naredili še nekaj krogov v zgornjih delih in se po drugi poti vrnili do izhoda. Potem smo pohiteli do Hude luknje, da čestitamo Gregiju za uspešno opravljen izpit za pripravnika JRS. Pogledali smo si še vhodni del Hude luknje, da Donal vidi, da so še velike jame v naših koncih.
Naslednji dan, v ponedeljek, pa smo šli v Brezno presenečenj. Pridružila sta se naša Jerica in Tomaž iz Kočevja. Tako smo v popoldanskem času stali pred vhodom in se počasi spustili v Vodnjak, kot pravimo vhodnim breznom. Potem smo počasi se plazili vse globje in globje. Vmes smo si pogledali še star fosilni meander Kam greš Filip?, kjer so lepo vidni kalcitni kristali. Pot nas je vodila čez lepe dvorane, ki so iz tufa in vsakega, ki je prvič v tej jami, močno navdušijo te neverjetne barve. Tako smo zavili v Mavrično dvorano, kjer je cel spekter barv. V Dvorani jamskega modreca smo razopremili še kamin, kjer sta plezala nazadnje Lea in Gregi. Vrv smo pustili v dvorani, saj kmalu pridemo plezati kamine v spodnjih delih jame.
Nato smo prišli v bivak, si privoščili pavzo in nato nadaljevali do Prve prhe. Tam je Jerica nabila nova dva sidrišča in se pošteno namučila s popravljanjem vozla. Ko je uspela urediti vozel, smo počasi se začeli vračati. Ura je bila pozna, kar so nam dali vedeti živahni netopirji. Ven smo pokukali sredi noči, ura je kazala 01:00. Potem je sledilo še vračanje v dolino. Z Donalom sva prišla domov ob 04:00. Bil je navdušen da je v treh dneh obiskal z nami 5 jam, za na konec pa Brezno presnečenj, kjer je naredil globinski rekord in prvič bil tako dolgo v jami. Jaz sem samo bil skeptičen, da želi v torek že z kolesom nadaljevati pot. Odšel je šele v sredo dopoldan, ko si je odpočil, torek pa smo lenobno še preživeli skupaj.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Donal, Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar