Divji farovž - v iskanju Friderika Celjskega

Že nekaj časa sem si govorila, da bom prebrala znamenito knjigo Celjski grofje, danes in nikdar več. O Celjskih knezih, grofih, o najpomembnejši družini na Slovenskem. Pa mi je letos spomladi le uspelo. Še dobro, da je kdaj tudi deževna pomlad ;)
Knjiga je sicer zgodovinski roman, ki verjetno ima tudi realna dejstva. Sem si že na začetku rekla, da kaj točno zgodovinskega od te knjige ne morem pričakovati. Lahko pa dobim dober oris dogajanja. No in tako sem pričela brati. Po nekaj straneh pa sem naletela na zanimivo pripoved o iskanju Friderika pod Tolstim vrhom in Humom nad Laškim. Našli so ga spečega v votlini, kjer je v sanjah videl neko dekle. Bilo je na kresno noč.
Lokalni župnik mu je potem povedal še pripoved o tem, kako je na Humu bila nekoč župnija – farovž. Takrat so se župniki še poročali in ta je imel eno prelepo hčer. K njej se je prišel ženiti divji lovec, ki ga pa dekle ni hotela. Župnik pa je bil kot pravi Savinjčan »šparoven« in je želel na ta račun kljub zavrnitvi obogateti. Lovec je prinesel tri zaboje zlata, a mu je župnik potem preprečil vstop do njegove hčerke. Divji lovec je zamahnil s sekiro, da se je celotna župnija pogreznila v prepad, luknjo. Dekle pa se še danes prikazuje v sanjah in hodi na pečine Huma ob kresni noči.
Takšna zanimiva razlaga opisuje nastanek jame. In seveda takoj sem šla preveriti na spletni kataster, če je tam kaj jam. Seveda je in to z imenom Divji farovž. Jama brez zapisnika, brez izmere, brez načrta. Torej, moramo jo iti pogledati in urediti njen zapis v katastru. Gre za zgodovinsko jamo, v kateri je morda prespal že Friderik.
Zdaj me je še bolj potegnilo v branje knjige, saj so noter opisi tudi drugih jam v okolici. Tudi te bo potrebno preveriti in morda se najde še kakšna nova. O tem pa morda kaj več drugič.
Če se vrnem sedaj na jamo Divji farovž. Za praznik dan državnosti se je končno našel čas, da se podamo na takšen prazničen sprehod po Humu. Vzeli smo s sabo le čelade in merilno opremo. Po zapisnikih sodeč, je bilo videti, da do jame vodi lepa pohodniška pot.
A je bilo daleč od tega. Na vrhu smo prišli do udornice, kjer je napisano, da gre za Divji farovž, a to ni bilo podobno votlini, kot jo srečamo v opisih. Spuščali smo se po strmih bregovih, se peljali v plazu listja. Teren se lahko kosa kar z Ljubijskim grabnom. Jame pa na tem mestu le nismo našli.
Risto je poklical prijatelja, ki pozna Hum kot lastni žep. Ta je potrdil moje prepričanje, da bi morali že precej nižje zaviti levo. Prišli smo do Blaževe skale, kjer so bile oznake za Divji farovž, a jame spet ni bilo nikjer.
Še enkrat je poklical prijatelja. Tokrat smo dobili natančnejša navodila. Morali smo iti ene 300 m nazaj gor v breg do strmih sten. Vmes smo pregledovali stene, če bi našli še kakšno jamo. In res smo jo. Novo jamo – Friderikovo okno. Manjši rov, v bistvu skozenjc, a drugi izhod ni prehoden človeku.
Nazadnje smo le prišli do Divjega farovža. Jama ima kar nekaj zanimivih stvari. Je nekaj vmes med udornico in breznom, stene so korodirane v padavinske kanale. Našli smo celo lepe fosile koral pa majhen spodmol, kjer bi res lahko človek prespal.

Sedaj mi je tudi povsem jasno, zakaj so vitezi Friderika iskali tri dni.

Raziskovali smo: Risto, Veles, Maks, Tilen, Gregor in Alenka
Zapisala: Alenka; Foto: Maks, Tilen, Alenka

Ni komentarjev:

Objavite komentar