19.7.2017, Sreda
V sredo se je nabralo toliko idej in želja po obiskih Dobroveljskih jam, da je izgledalo, kot da imamo jamarsko ofenzivo v podzemlju. Na začetku tedna smo se najprej dogovarjali, da gremo v Veternico nadaljevati delo na vrhu Drsalnice, kjer sta nazadnje začeli plezati Valerija in Lea. Plan sem imel, da bi jaz naredil še neke stopničke pri Orglah. To je bil plan dela v Veternici. Nato me v ponedeljek pokliče Matjaž, da sta s Planincem pripravljena na osvajanje trenutnega dna Brezna presenečenj. Pridružila se jima je Lea. Tako smo imeli plan in dan, da gremo raziskovati na polno. Matjaž, Planinc in Lea so se po jutranjem kapučinu poslovili in odšli na dolgo pot po Breznu presenečenj, ki se vije po meandrih, breznih, meliščih itd..
Za Veternico pa se nas je nabrala velika skupina jamarjev. Bilo nas je 9 za v jamo in če prištejem še Alenko, ki je urejala okolico pred jamo, nas je bilo 10. Od tega so bili štirje novi jamarski radovedneži. Tako smo se oblekli in hiteli v hladno strugo do še hladnejšega zraka, ki piha iz jame. Tam je vsak začetnik sledil izkušenemu jamarju, le jaz sem rekel, da bom ostal zadaj in šel v svojem tempu, saj sem po mesecu in pol šel v jamo. Najprej sem rekel, da grem samo do zgornje dvorane, ko pa sem sedel tam in poslušal oddaljene zvoke pri jezeru, sem že kar kmalu se puzal po riti po Updejt bližnjici, da sem prišel do vode. Tam se je ekipa že dvignila in odšla nad jezerom proti Podoru. Ker za tja rabiš dve zdravi nogi, sem jaz rajši sedel in užival v jamskem okolju, ki sem ga tako pogrešal. Potem sem videl, da so zavili do Soteske, se tam spuščali dol po jarku do vode in lovili svoje korake. Jaz sem samo obrnil glavo, ko sem slišal »pljusk« in sem pogledal, ali je v vodo padel kamen ali človek.
Potem sta Goran in Valerija malo pripovedovala novim jamarjem o jami in naših dogodivščinah, ki smo jih doživeli med raziskovanjem. Med tem je Gregi še Boru pokazal višje dele v jami in skoraj bi se ves trop spravil tja gor za njima, če jih ne bi poklical nazaj. Ko smo se zbrali vsi pri Jezeru, smo Bor, Valerija in jaz odšli nadaljevati s plezanjem kamina v spodnjem delu Drsalnice. Ostale je Gregi peljal skozi Kamin zmede, tam pomotoma (kot se za Kamin zmede spodobi) zavil v Menihove rove in ko je videl, da so se za njim začeli ljudje zatikati, jim je pokazal boljšo pot do prehoda Okence, ki je v zgornjih delih jame.
Mi smo pa bili v Drsalnici, kjer je Bor začel počasi plezati proti obetajočim luknjam, ki smo jih opazovali od spodaj. Bilo je težko, ker je skala bila gnila in povsod je bilo blato. Kmalu pa smo že slišali ljudi, ki so vstopali v zgornji del Drsalnice. Če nisi navajen, ti je lahko ta del zelo adrenalinski, saj imaš občutek, da se boš popeljal po riti v neznano. No, ne glih v neznano, ker bi čofnil v sifon, ki je na dnu Drsalnice. Kar kmalu so bili pri nas in počivali od tega spusta. Potem so šli proti Jezeru in Gregi jih je peljal še za posladek po Updejt bližnjici ven. Ubogi začetniki so morali že na začetku okusiti vso blato in ožine te jame. Medtem, ko so se zvoki oddaljili, je Bor uspel splezati gor in ugotovil, da se vse luknje zaprejo in ni nobenega nadaljevanja. Tako je razopremil, le zadnji del je bil malo adrenalinski za razopremiti, saj sta Lea in Valerija precej visoko splezali na prosto in je bil res pravi podvig dobiti vrv dol. Potem sva tudi midva odšla ven, kjer pa sva videla, da se je večina ljudi že odpeljala. Tako sva zavila proti vodi, se umila, nato so me zapustili že vsi.
Le čakal sem še drugo ekipo, ki je bila v Breznu presenečenj. Lotil sem se priprave večerje, jim nakuril in s knjigo v rokah čakal. Ko je bila ura 02:00 in še ni bilo klica, sem pa počasi odložil knjigo in šepal po hiški sem in tja. Ob 03:00 pa je le prišel klic, da so po 16 urah zunaj. Hitro sem pristavil večerjo, da se zopet pogreje in se pripravljal na novičke. Prišli so zelo utrujeni lačni in veseli. Lea pripoveduje:
Brezno presenečenj nas tudi tokrat ni razočaralo – jama že v imenu obljublja presenečenja in enega, prav posebnega, je prihranila tudi za nas. Zjutraj, ko sta Matjaž in Rok Planinc prišla do naju, da se odpravimo dalje proti vrhu Dobrovelj, me je kar malo zvijalo. Čeprav Matjaža poznam in tudi Roka sem že kdaj videla, še nismo bili skupaj v jami in s tem sem imela v glavi kup pomislekov – kaj, če ju ne bom zmogla dohajati? Kaj, če mi pobere vse moči kot prvič s Filipom, ko smo nabijali stopničke? B.P. mi je že pokazal zobe in zato vem, da je jama vredna spoštovanja, saj zna zahtevati živalske napore. No, po jutranjem klepetu in okrepčilu smo krenili in se odpravili na našo pot.
Pot navzdol je potekala brez večjih težav. B.P. je v zgornjih delih rad malo igriv in moraš ves čas iskati pravo pot za naprej. Vmes malo obiščeš kak neznan rov, ki se konča v vodi ali z ožino ali pa se znajdeš v delih, skozi katere so hodili v sedemdesetih in osemdesetih, danes pa uporabljamo druge poti. Sicer je na poti dol kup enih oznak, križci, puščice, številke, a enkrat drži eno, drugič drugo, to je naloga za v prihodnje, da poenotimo oznake. Pa nič zato, uspešno smo se prebili do Velikega prepada, kjer sem bila jaz osebno najgloblje v jami. Od tu naprej mi je bilo vse novo.
Velikemu prepadu sledi še nekaj stopnjastih brezen in nato meander Brezupna ožina. Meander sicer ni (več) brezupno ozek, a te vseeno grabi s svojimi koničastimi prsti za transportko, vrvice, žemar ... Za njim se po poševni tektonski razpoki odpraviš proti drugemu meandru, ki te ne objame tako tesno kot prejšnji, temu pa sledijo brezna. Ko sva z Matjažem prišla do Roka, je že opremil brezno, do katerega je prišla zadnja ekipa in se odpravil po razpoki proti nižjim delom, kjer je sledilo brezno v dveh stopnjah, globoko cca. 30 m. Na dnu tega brezna smo brkljali za nadaljevanji in odkrili dve možni smeri. V desni rov se steka večina vode, vendar kar kmalu ugotovimo, da se nadaljuje v meander, delno zalit z vodo. Ker nihče ni bil posebej navdušen nad tem, da bi zaplaval v rov, smo se napotili proti levemu rovu. V njem je vode po tleh le za vzorec, od začetka pa izgleda še kot značilen meandrasti rov. Pot postopoma vodi navzdol in medtem vedno bolj spreminja svoj izgled. Čez čas se rov precej zravna, izgleda pa kot tipična nižinska vodoravna jama: ob poti je pobočje prekrito z blatom in zemljo, ponekod pa se najdejo tudi živalski iztrebki. Tako smo polni optimizma sledili poti, medtem pa je padlo nemalo šal na račun tega, da bomo na dan pogledali nekje ob robu Nazarij. Moram priznati, da sem si takšnega razpleta prisrčno želela, čeprav bi meteorološke razmere morale kaj drugačne, saj nekega prepiha ni bilo zaznati. Rov je bil precej dolg, vendar... ja, Matjaž je šel naprej in kmalu sva z Rokom zaslišala žalostni zvokec in videla, da je ustnice napravil v šobico. Rov se zaključi s popolnim sifonom, ki v spodobnih dimenzijah gre v smeri poševno navzdol.
Na poti nazaj smo intenzivno iskali za morebitnimi bypassi, Matjaž in Rok sta pregledala vse potencialne rove, vendar nekega obvoza ni. Vračali smo se proti izhodu skozi vse poti, ki smo jih prehodili že na poti navzdol. Pot je postajala vedno težja, ura je tudi prehajala že proti polnoči. Držali smo se Maksovega načela: »Dober jamar je sit jamar!« in pridno pili in jedli ob vsaki priložnosti, tako smo skrbeli, da nam moči niso pošle. Ugotovila sem, da sem pravzaprav v dobrih rokah, saj sem v spremstvu kar dveh jamarskih reševalcev. Ko smo prišli do Prve prhe, sem se razveselila, saj sem vedela, da je približno polovica jame za nami. Ponavadi je trenutek veselja bil pri Bivaku, tokrat pa sem si ga privoščila malo prej. Pot od Bivaka gor, v zgornjih delih jame, nam zopet ni pustila, da bi prišli ven po isti poti, kot smo šli notri. Nekajkrat sva z Rokom zabluzila in prišla ven čisto na drugem delu dvorane, kot smo zjutraj šli notri. No, bolj je bilo tako, da se nama ni preveč ljubilo levo-desno, temveč sva po večini pičila po ravni črti čimbolj direktno ven =)
V toplo poletno noč smo po 15,5 urah pokukali nekaj pred tretjo uro zjutraj, prijetno utrujeni in z občutkom ponosa, da smo opravili častno nalogo – pripeljali Brezno presenečenj do enega zaključka.
Zapisal/a: Maks Jamski, Lea ; Foto: Maks Jamski, Valerija (slike so samo iz Veternice)
Ni komentarjev:
Objavite komentar