Nov poligon v Škadavnici

Sreda, 26.7.2017

Dan je bil pravi, da se umaknemo v podzemlje. Jaz sem bil zelo vesel, saj je po mojem okrevanju bila na sporedu že druga jama. Zato sem resno spravljal na kup opremo za plan, ki smo si ga zadali. Jaz sem mislil iti širiti rov. Ker pa je dosti zelenih, sem rekel, da lahko tudi pridejo se obešati na vrv. Kot po navadi se nas je najavila pisana druščina. Najprej je prišel Simon s svojo bleščečo opremo in dodali smo mu še dve lepi novi popkovini. Potem smo vzeli še lestev, da si bomo gor prišli. Mislim gor prišli v steno, da naredimo sidrišče in nato poligon, kjer se bo zelenec kalil v vrni tehniki. Ker sta manjkala Goran in Gregi, sem ju poklical. Goran se je pred Bezgečevo jamo čudil, zakaj zamujamo, Gregi se pa je čudil, kako je že ura pet. Ko smo ju rešili zmede, sta že drvela proti jami. V jami je Lea našla odlično mesto, kjer se je sestavila poligon. Midva z Gregom sva en čas opazovala dogajanje, nato sva odšla na drugo stran jame proti rovu, ki sva ga imela namen poširiti in se spusti v prostor, ki se vidi spodaj.

Od zadnje akcije je ostalo še notri nekaj kamenja, ki sva ga odstranila, nato sva čakala na vrtalnik. Goran se je domislil in je poligonu dodal še prečko in ko je končal, sva dobila mašino in začela. Začetek je bil dober, nato se je začelo zapletati. Nikakor nama ni šlo. Nato je obupal vrtalnik, zmanjkalo mu je energije za najino početje. Tako sem zamišljeno gledal v spodnji večji prostor in se tolažil, da bo že drugič. Potem sem Gregiju začel nabijati, da sreča, da nama ni šlo tako slabo na globini, kjer bi morala nesti kup opreme dol, potem pa ne bi bilo nič. Tako sem se tolažil in slepil. Potem sva odšla do drugih, ki jim je šlo odlično. Simon se je odpel iz vrvi in se poskušal nadihati, ko je rekla Lea, naj gre še en krog. Ja, ni milosti, tako je štartal in šlo mu je odlično. Prečka je bila tista, ki te glih prav jezi. Potem je bila že ura pozna in počasi smo se pomaknili ven, kjer nam je sopara buhnila v prijetno ohlajene obraze. Naslednjič pa si obetamo, da bomo pokukali v tisti prostor in upali na nadaljevanje jame.

Jamarili smo: Gregi, Lea, Simon, Goran in jaz

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks Jamski

Mediji pišejo: Ali se bo naša jama končala na Hrvaškem?

22.7.2017, sobota

V časopisu se je pojavil zanimiv članek o Kostanjeviški jami. Tu je potekalo raziskovanje sifona. Na tej akciji je sodelovala naša članica Katarina.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Katarina Kotnik

Brezno presenečenj in Sifon presenečenja

19.7.2017, Sreda

V sredo se je nabralo toliko idej in želja po obiskih Dobroveljskih jam, da je izgledalo, kot da imamo jamarsko ofenzivo v podzemlju. Na začetku tedna smo se najprej dogovarjali, da gremo v Veternico nadaljevati delo na vrhu Drsalnice, kjer sta nazadnje začeli plezati Valerija in Lea. Plan sem imel, da bi jaz naredil še neke stopničke pri Orglah. To je bil plan dela v Veternici. Nato me v ponedeljek pokliče Matjaž, da sta s Planincem pripravljena na osvajanje trenutnega dna Brezna presenečenj. Pridružila se jima je Lea. Tako smo imeli plan in dan, da gremo raziskovati na polno. Matjaž, Planinc in Lea so se po jutranjem kapučinu poslovili in odšli na dolgo pot po Breznu presenečenj, ki se vije po meandrih, breznih, meliščih itd..

Za Veternico pa se nas je nabrala velika skupina jamarjev. Bilo nas je 9 za v jamo in če prištejem še Alenko, ki je urejala okolico pred jamo, nas je bilo 10. Od tega so bili štirje novi jamarski radovedneži. Tako smo se oblekli in hiteli v hladno strugo do še hladnejšega zraka, ki piha iz jame. Tam je vsak začetnik sledil izkušenemu jamarju, le jaz sem rekel, da bom ostal zadaj in šel v svojem tempu, saj sem po mesecu in pol šel v jamo. Najprej sem rekel, da grem samo do zgornje dvorane, ko pa sem sedel tam in poslušal oddaljene zvoke pri jezeru, sem že kar kmalu se puzal po riti po Updejt bližnjici, da sem prišel do vode. Tam se je ekipa že dvignila in odšla nad jezerom proti Podoru. Ker za tja rabiš dve zdravi nogi, sem jaz rajši sedel in užival v jamskem okolju, ki sem ga tako pogrešal. Potem sem videl, da so zavili do Soteske, se tam spuščali dol po jarku do vode in lovili svoje korake. Jaz sem samo obrnil glavo, ko sem slišal »pljusk« in sem pogledal, ali je v vodo padel kamen ali človek.

Potem sta Goran in Valerija malo pripovedovala novim jamarjem o jami in naših dogodivščinah, ki smo jih doživeli med raziskovanjem. Med tem je Gregi še Boru pokazal višje dele v jami in skoraj bi se ves trop spravil tja gor za njima, če jih ne bi poklical nazaj. Ko smo se zbrali vsi pri Jezeru, smo Bor, Valerija in jaz odšli nadaljevati s plezanjem kamina v spodnjem delu Drsalnice. Ostale je Gregi peljal skozi Kamin zmede, tam pomotoma (kot se za Kamin zmede spodobi) zavil v Menihove rove in ko je videl, da so se za njim začeli ljudje zatikati, jim je pokazal boljšo pot do prehoda Okence, ki je v zgornjih delih jame.

Mi smo pa bili v Drsalnici, kjer je Bor začel počasi plezati proti obetajočim luknjam, ki smo jih opazovali od spodaj. Bilo je težko, ker je skala bila gnila in povsod je bilo blato. Kmalu pa smo že slišali ljudi, ki so vstopali v zgornji del Drsalnice. Če nisi navajen, ti je lahko ta del zelo adrenalinski, saj imaš občutek, da se boš popeljal po riti v neznano. No, ne glih v neznano, ker bi čofnil v sifon, ki je na dnu Drsalnice. Kar kmalu so bili pri nas in počivali od tega spusta. Potem so šli proti Jezeru in Gregi jih je peljal še za posladek po Updejt bližnjici ven. Ubogi začetniki so morali že na začetku okusiti vso blato in ožine te jame. Medtem, ko so se zvoki oddaljili, je Bor uspel splezati gor in ugotovil, da se vse luknje zaprejo in ni nobenega nadaljevanja. Tako je razopremil, le zadnji del je bil malo adrenalinski za razopremiti, saj sta Lea in Valerija precej visoko splezali na prosto in je bil res pravi podvig dobiti vrv dol. Potem sva tudi midva odšla ven, kjer pa sva videla, da se je večina ljudi že odpeljala. Tako sva zavila proti vodi, se umila, nato so me zapustili že vsi.

Le čakal sem še drugo ekipo, ki je bila v Breznu presenečenj. Lotil sem se priprave večerje, jim nakuril in s knjigo v rokah čakal. Ko je bila ura 02:00 in še ni bilo klica, sem pa počasi odložil knjigo in šepal po hiški sem in tja. Ob 03:00 pa je le prišel klic, da so po 16 urah zunaj. Hitro sem pristavil večerjo, da se zopet pogreje in se pripravljal na novičke. Prišli so zelo utrujeni lačni in veseli. Lea pripoveduje:

Brezno presenečenj nas tudi tokrat ni razočaralo – jama že v imenu obljublja presenečenja in enega, prav posebnega, je prihranila tudi za nas. Zjutraj, ko sta Matjaž in Rok Planinc prišla do naju, da se odpravimo dalje proti vrhu Dobrovelj, me je kar malo zvijalo. Čeprav Matjaža poznam in tudi Roka sem že kdaj videla, še nismo bili skupaj v jami in s tem sem imela v glavi kup pomislekov – kaj, če ju ne bom zmogla dohajati? Kaj, če mi pobere vse moči kot prvič s Filipom, ko smo nabijali stopničke? B.P. mi je že pokazal zobe in zato vem, da je jama vredna spoštovanja, saj zna zahtevati živalske napore. No, po jutranjem klepetu in okrepčilu smo krenili in se odpravili na našo pot.

Pot navzdol je potekala brez večjih težav. B.P. je v zgornjih delih rad malo igriv in moraš ves čas iskati pravo pot za naprej. Vmes malo obiščeš kak neznan rov, ki se konča v vodi ali z ožino ali pa se znajdeš v delih, skozi katere so hodili v sedemdesetih in osemdesetih, danes pa uporabljamo druge poti. Sicer je na poti dol kup enih oznak, križci, puščice, številke, a enkrat drži eno, drugič drugo, to je naloga za v prihodnje, da poenotimo oznake. Pa nič zato, uspešno smo se prebili do Velikega prepada, kjer sem bila jaz osebno najgloblje v jami. Od tu naprej mi je bilo vse novo.

Velikemu prepadu sledi še nekaj stopnjastih brezen in nato meander Brezupna ožina. Meander sicer ni (več) brezupno ozek, a te vseeno grabi s svojimi koničastimi prsti za transportko, vrvice, žemar ... Za njim se po poševni tektonski razpoki odpraviš proti drugemu meandru, ki te ne objame tako tesno kot prejšnji, temu pa sledijo brezna. Ko sva z Matjažem prišla do Roka, je že opremil brezno, do katerega je prišla zadnja ekipa in se odpravil po razpoki proti nižjim delom, kjer je sledilo brezno v dveh stopnjah, globoko cca. 30 m. Na dnu tega brezna smo brkljali za nadaljevanji in odkrili dve možni smeri. V desni rov se steka večina vode, vendar kar kmalu ugotovimo, da se nadaljuje v meander, delno zalit z vodo. Ker nihče ni bil posebej navdušen nad tem, da bi zaplaval v rov, smo se napotili proti levemu rovu. V njem je vode po tleh le za vzorec, od začetka pa izgleda še kot značilen meandrasti rov. Pot postopoma vodi navzdol in medtem vedno bolj spreminja svoj izgled. Čez čas se rov precej zravna, izgleda pa kot tipična nižinska vodoravna jama: ob poti je pobočje prekrito z blatom in zemljo, ponekod pa se najdejo tudi živalski iztrebki. Tako smo polni optimizma sledili poti, medtem pa je padlo nemalo šal na račun tega, da bomo na dan pogledali nekje ob robu Nazarij. Moram priznati, da sem si takšnega razpleta prisrčno želela, čeprav bi meteorološke razmere morale kaj drugačne, saj nekega prepiha ni bilo zaznati. Rov je bil precej dolg, vendar... ja, Matjaž je šel naprej in kmalu sva z Rokom zaslišala žalostni zvokec in videla, da je ustnice napravil v šobico. Rov se zaključi s popolnim sifonom, ki v spodobnih dimenzijah gre v smeri poševno navzdol.

Na poti nazaj smo intenzivno iskali za morebitnimi bypassi, Matjaž in Rok sta pregledala vse potencialne rove, vendar nekega obvoza ni. Vračali smo se proti izhodu skozi vse poti, ki smo jih prehodili že na poti navzdol. Pot je postajala vedno težja, ura je tudi prehajala že proti polnoči. Držali smo se Maksovega načela: »Dober jamar je sit jamar!« in pridno pili in jedli ob vsaki priložnosti, tako smo skrbeli, da nam moči niso pošle. Ugotovila sem, da sem pravzaprav v dobrih rokah, saj sem v spremstvu kar dveh jamarskih reševalcev. Ko smo prišli do Prve prhe, sem se razveselila, saj sem vedela, da je približno polovica jame za nami. Ponavadi je trenutek veselja bil pri Bivaku, tokrat pa sem si ga privoščila malo prej. Pot od Bivaka gor, v zgornjih delih jame, nam zopet ni pustila, da bi prišli ven po isti poti, kot smo šli notri. Nekajkrat sva z Rokom zabluzila in prišla ven čisto na drugem delu dvorane, kot smo zjutraj šli notri. No, bolj je bilo tako, da se nama ni preveč ljubilo levo-desno, temveč sva po večini pičila po ravni črti čimbolj direktno ven =) V toplo poletno noč smo po 15,5 urah pokukali nekaj pred tretjo uro zjutraj, prijetno utrujeni in z občutkom ponosa, da smo opravili častno nalogo – pripeljali Brezno presenečenj do enega zaključka.

Zapisal/a: Maks Jamski, Lea ; Foto: Maks Jamski, Valerija (slike so samo iz Veternice)

Geodiverziteta Čemšeniške planine

Nedelja, 2.7.2017 S postopnim in temeljitim raziskovanjem Čemšeniške planine smo pričeli že lani. Tako je za naše raziskovanje izvedela tudi študentka geografije Lena, ki jo proučuje z vidika geodiverzitete. Naj najprej pojasnim ta pojem, ker je morda komu nerazumljiv. Gre za geološke, geomorfološke in pedološke elemente, ki jih vrednotimo. Obstaja več načinov vrednotenja geodiverzitete. Ključno pri tem pa je, da se vrednoti glede na znanstvene vrednosti ter na dodane (estetske, kulturne, zgodovinske, ekološke, ekonomske). V zadnjem času se geomorfologi ukvarjajo predvsem z razvojem metodologije identifikacije geodiverzitete, ki bi prinesla bolj objektivno vrednotenje. S tem se želimo izogniti predvsem podajanju subjektivnih ocen, npr. za nekoga je vrtača A estetsko lepša kot vrtača B, kar pomeni, da ji bo dal višjo oceno kot nekdo drugi. Vsekakor pa se ni povsem mogoče izogniti subjektivni oceni. Vrednotenje geodiverzitete je celo predmet na magistrskem študijskem programu geografija na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S to tematiko se je v svojem doktoratu ukvarjal Erhatič (2011), v zadnjem času pa z vidika GIS (geografskimi informacijskimi sistemi) tudi Stepišnik in Repe (2015). Posebej zanimivo pa je branje članka o opisu vrednotenja z vidika dodatnih vrednoti švicarske skupine Reynarda in sodelavcev (2009).

Z Leno smo si tako pogledali vse do sedaj odkrite jame na Čemšeniški planini. Najprej smo pregledali Jelenov rog, 37 m globoko brezno. Vhodni del brezna je podorna dvorana, ki je dostopna tudi takšnim, ki znanja o jamarstvu nimajo. Ta del je precej pogosto obiskan, o čemer pričajo tudi podpisi in odpadne plastenke v jami. V tem delu smo si podrobneje pogledali kamnino in jamski inventar. Ostalih delov nismo obiskali.

Sledil je hiter premik proti drugih jamam, saj je pričelo rahlo deževati. Bujna vegetacija in strm teren poleti nekoliko otežuje iskanje jam in dihalnikov. Pogledali smo si delovišče Melanijino lukno, potem pa še Podkrajškovo jamo. Lena pri svojem ocenjevanju geodiverzitete ne bo ocenjevala po lepoti, ampak bo to ocenjevala z GIS z več drugimi elementi (npr. relief, razgibanost, hrapavost itd.), ki so neodvisni od našega videnja.

Na Črnem vrhu smo si ogledali še Črnovrško jamo, še eno jamo, ki leži v isti prelomni coni, ki poteka po slemenu planine. Vse jame v tem prelomu so zelo podorne in nevarne. Tako smo vhod že lani prekrili z drvi, saj je planina zelo obljudena.

Na koncu smo sklenili ogled še s Travniško razpoko na Groblerjevi planini. Ta je bila v preteklosti bolj poznana, saj leži na travniku in so jo pogosto obiskovali predvsem v času spravila sena. Jama je zelo bogata s sigovimi tvorbami. Viden je tudi en podpis, ki datira na daljno 1958. leto. Danes se ti pašniki opuščajo, vse bolj blizu pa je že gozdni rob. Ob takšnem zaraščanju bo ta del planine čez 30 let popolnoma zaraščen. In marsikdo bo podvomil, da je bila na tej strmini nekoč planina.

Z veseljem bomo še sodelovali pri Lenini raziskavi geodiverzitete, saj se s tem bogati vedenje o planini, ki še nikoli do sedaj ni bila podrobneje proučevana z vidika geomorfologije.

Na terenskem delu smo sodelovali Uroš Cestnik, Goran Stojanović, Grega Jelen, Lena Kropivšek in jaz.

Viri:
• Erhartič, B., 2011. naravovarstveno vrednotenje geomorfološke dediščine v Dolini Triglavskih jezer z metodo geomorfološkega kartiranja. Doktorsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, 229 str. • Reynard, E., Fontana, G., Kozlik, L., Scapozza, C., 2007. A method for assessing «scientific» and «additional values» of geomorphosites. Geographica Helvetica, 62, 3, str. 148–158. URL: http://www.geogr¬helv.net/62/148/2007/gh¬62¬148¬2007.pdf (Citirano 09. 07. 2017)
 • Stepišnik, U., Repe, B., 2015. Identifikacija vročih točk geodiverzitete na primeru krajinskega parka Rakov Škocjan. Dela, 44, str. 45–62. URL: http://revije.ff.uni-lj.si/Dela/article/viewFile/dela.44.1.45-62/5460 (Citirano 09. 07. 2017)

Zapisala: Alenka Jelen ; Foto: Alenka Jelen

Mediji pišejo: Tisoč in ena skrivnost Menine

Prejšnji teden sem listala po časopisu in zagledala novico o jamah na Menini in o Rafku Žerovniku. Že ko sem ga prvič spoznala, me je navdušil s svojo energijo in z veseljem do jamarstva. Priporočam, da si vzamete čas in si preberete, da je mogoče postati jamar tudi pri že zelo zrelih letih. Rafko nam je zgled, da se marsikaj da, če je le prava volja. Bravo, še veliko novih jam in zanimivih odkritij! Preberete lahko tudi o zanimivih dosedanjih jamarskih odkritjih na kraški Menini članov Jamarskega kluba Tirski zmaj.

Prispevek je iz časopisa Novi tednik, 29. 6. 2017; str. 26.
V bralni ločljivosti ga lahko najdete s klikom na: https://tinyurl.com/yapxvfqk

Zapisala: Alenka Jelen

Solsticij ob Veternici

Petek, 23.06.2017

V petek smo se zbrali ob Veternici, da praznujemo poletni obrat sonca. Poletni Sončev obrat (poletni solsticij) je običajno od 21. do 23. junija. Takrat se začne poletje, dnevu pa rečemo kres. Nekoč so poznali samo dva letna časa, zimo in poletje, deževno ali snežno obdobje in suho ter, recimo, vroče obdobje. To je najdaljši dan v letu, in kot sem že omenil, se imenuje kres, lahko tudi sončni kres ali bolj preprosto sončni obrat, saj beseda »kres« izvira iz besede »kretati«, torej gibati se ali okreniti se, torej obrniti se. Glede na letne cikle je kres zelo pomemben astronomski in astrološki dogodek. Kres, ki je najbolj skrivnosten dan poletnega obdobja, saj je takrat sonce najvišje, se praznuje po starem izročilu, ki sega v pogansko obdobje, 24. junija, medtem ko je 23. junij kresni večer. Tako smo se zbrali ob Veternici, kjer smo že dneve prej pripravili kres. Kres se naj bi kuril na vrhu hriba, da bi soncu dodal moč, ampak mi smo zakurili kar v kotlini. To področje od jame Veternice do dvorca Podgrad in do jame Škadavnice je polno legend in je zato tu vzdušje precej magično. Po izročilu se naj bi na ta dan razživele vile, škrati in ostala magična bitja. Da pa ne bi samo sedeli in burili duhove, sta se Valerija in Lea odpravili v Veternico z namenom splezati do lukenj, ki so v spodnjem delu Drsalnice. Sedaj, ko imamo načrt jame, smo opazili, da bi še lahko bili kakšni rovi ali dvorane med Jezerom in Drsalnico.

Tako sta se lotili plezanja do lukenj, ki pa je zaradi blata in krušljivega pobočja predstavljalo malo težav. Prvi načrt Leje je bil, da bi poskusila plezati naravnost proti luknjam, ampak vse, kar je prijela v roke, je tudi ostalo v rokah. Tako se je odločila za drugo pot in s pomočjo Valerije prosto splezala 5 metrov visoko, kjer se je lahko usedla na poličko. Ta čas je že zadaj prišel Gregi, ki je pomagal podajati opremo. Tako je zabila fiks, naredila sidrišče in se spustila dol, saj se je vrtalnik spraznil. Sedaj bo treba narediti prečko, počasi priplezati do luknje in videti, kaj skrivajo. Potem sta v jamo prišla še Uroš in Alenka. Tako sta lahko Valerija in Lea odšli iz jame prazni in pustili opremo drugim za nositi. Da pa ne bi prišli samo trasportirati opreme, so se sprehodili do Soteske in opazili, da se voda spet preliva iz zgornjega bazena v spodnji bazen. Lahko so opazili sifon, kjer odteka voda iz jezera. Gregi je še šel preveriti Spodnji rov, če je prehoden in se brez problema spuzal v Vhodni rov. Samo po plavju in po manjših smeteh se je lahko zamislil, kako nevarno je, če te bi voda dobila tu notri, ko vse zalije ob hujšem neurju. Ta čas, ko so skupine raziskovale, sva z Goranom že pripravlja obilno večerjo. Tako, ko smo se vsi najedli in poslušali o novih opažanjih v jami, smo zakurili kres in se prepustili moči ognja, ki vedno v človeku zbuja nekaj neznanega kot raziskovanje podzemlja.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Valerija Petrič; Video: Gregor Jelen

Kebrova luknja ali druga najgloblja jama na Golteh

V nedeljo, 25.6.2017, smo se štirje nadobudni jamarji odpravili v Kebrovo luknjo, ki se nahaja v neposredni bližini Mozirske koče na Golteh. Cilj odprave je podaljšanje Rova novega upanja, ki se nahaja na globini 140m pod površjem. Z vidika jamarja je jama zelo atraktivna, saj vsebuje vertikale dolžin tudi do 40m, ki se proti dnu razširijo. Zato lahko dviganje predstavlja za začetnike kar nekaj težav.

Prikaz sistema škripca v jami

Kot rečeno, je bil namen odprave raziskovanje oziroma podaljšanje Rova novega upanja. Za pomoč pri transportu materiala smo si namestili škripec, da smo nakopan material lažje premestili na območje, kjer je več prostora. Delo smo si razporedili tako, da bila Lea na čelu in je kopala, Gregi je ajmer nakopanega materiala namestil na škripec, medtem ko sva se midva z Goranom izmenjevala pri potegu ajmra na mesta, kjer je več prostora za odlaganje nakopanega materiala in praznjenje ajmra.

Obvezno slikanje v jami

Delo je potekalo kot po tekočem traku in kar naenkrat je ura odbila 14.30, kar je pomenilo, da je čas za odhod. Nakopali smo za približno 13 ajmerjev materiala, kar je pomenilo, da smo rov podaljšali za vsaj 1m. Nujno je bilo potrebno narediti še sliko, kar je razvidno iz zgornje slike.

Neizmerno veselje ob prihodu na površje

Po slikanju je sledil še zadnji mukotrpni del raziskovanja – dvig na površje. Že pri spustu se je izkazalo, da je jama vredna spoštovanja. To se je potrdilo tudi pri dvigu, saj je bilo potrebno poleg premagovanja vertikale nuditi odpor vodi, ki nas je vseskozi zalivala. V času raziskovanja se je zunaj razbesnela nevihta, kar je posledično pomenilo ogromno pronicajoče vode. Po dobri uri dviga smo prispeli na površje. Goran, ki je kot zadnji prispel na površje, je jamo razopremil. Na površju je bilo veselo, zadoščenje, da smo uspeli naredi nekaj v smeri raziskovanja in podaljšali rov, je pretehtalo vse napore, ki so bili potrebni za dvig. Vsi smo bili istega mnenja, da v to jamo se bomo še vrnili.

Zapisal: Matevž Menih ; Foto: Matevž Menih