Tri nove v Ljubijskem grabnu

 
27.12.2018, četrtek.

Prav prijeten zimski dan, ki je bolj spominjal na jesenskega. Topel dan brez snega je bil razlog, da smo odšli raziskovati v Ljubijski graben. Tja po pravi zimi ni dobro hoditi, saj te strm teren in zmrznjena tla lahko hitro odneseta nazaj, koder si prišel. Zbrali smo se pred vodnim zajetjem. Sonce se je že dvigalo in počasi začelo greti graben. Ko smo se preoblekli, nam je jutranji mraz že resno grozil, da naj se premaknemo. Sledili smo potoku Kramarica do točke, kjer smo morali zaviti v strm hrib, saj se že s ceste vidi v pečinah vhod v jamo Sakola. To je bil naš prvi cilj.

Strma pot, kjer greš že skoraj po vseh štirih, nas je hitro ogrela. Počasi smo sopihali v hrib, da smo prišli do jame Sakola. Najprej smo se nadihali, nato pa si ogledali jamo. Vhodni del je zelo obiskan s strani gamsov, saj je bilo veliko kakcev po tleh. Vhod je velik in skozi jamo se dvignemo in pokukamo ven skozi drugi vhod. Od tu se vidita tudi 2. in 3. vhod Bojanove jame. Vstop brez vrvi in delanje prečke ni možno, zato uporabljamo prvi vhod, ki je na drugi strani te pečine. Preden smo odšli, smo si še ogledali jamo z imenom Filipovo črevo, ki je pod vhodom Sakole. Poslikali smo vhod, ki ga ob odkritju leta 2015 nismo. Potem smo šli na drugo stran do prvega vhoda v Bojanovo jamo.

Tako smo zagrizli v hrib, ki je bil še bolj strm kot prej. Čeprav še ni bilo prave zime, so tla bila malo zmrznjena pod kupi listja in v tej kombinaciji je bilo malo bolj spolzko, kot je poleti. Posledično je bilo potrebno še bolj paziti in iskati dobre oprijemke. Ko smo se vzpeli na vrh te pečine, smo se začeli počasi spuščati. Med spustom sem iskal mali vhod v jamo, ampak nekako ga ni bilo. Poskusil sem še iti malo gor in dol ampak sem se še samo bolj zmedel. Potem sem videl, da s tem izgubljamo čas in energijo in sem se raje vrnil nazaj do Sakole.

Vzpon je bil enostaven, pot dol pa ne več. Listje in spodaj rahlo zmrznjena zemlja ni dajala dobrega občutka. Imel si občutek, da vseskozi malo drsiš. S težavo sem iskal pravo mesto za noge in roke in upal, da ne zdrsnem. Kapljice znoja so kapljale iz roba čelade. Nekaj tudi zaradi adrenalina, saj teren tu je res ekstremen. Našel sem jeklenico pod listjem, ki mi je pomagala, da sem se spuščal nižje hitreje. Od kod pa je ta jeklenica na tem terenu, nam ni jasno. Ko sme prišel do vhoda v Sakolo, sem pogledal proti vhodom v Bojanovo jamo in si poskušal zapomniti linijo.

Ker sem želel preveriti še drugo pot, sem se ob stenah spustil tik pod 2. in 3. vhodom v Bojanovo jamo. Videl sem, da je to čisto preveč visoko in tukaj se ne da plezati prosto. Sem pa pod to steno našel vhod v novo jamo. Časa nisem imel, da bi preveč gledal, saj so me na drugi strani čakali. Potem sem želel pogledati še kanal, ki sva ga že prej z Žigom opazovala, da mogoče bi se tudi tam dalo priti na drugo stran teh pečin. Ampak ko sem prišel na vrh, sem našel še eno novo jamo, za prehod naprej pa ni bilo možnosti. Tako sem zagrizel v hrib. Tokrat se nisem želel preveč dvigniti, da ne bi spet izgubil občutka za višino, kje naj bi bil vhod. Tako sem plezal malo višje od skal. Nasproti mi je prišel Žiga, ki sem mu s prstom zarisal linijo. Ko sem prišel na drugo stran, sva se začela skupaj počasi spuščati. Žiga je med spustom skoraj padel v mali vhod, ki se je skrival v tej strmini. Malo me je presenetilo, saj sem čisto pozabil, da je dostop do tega vhoda tako skrit.

Poklical sem Uroša in Tilna, da sta se premaknila iz varnega nazaj na strmino. Kmalu sta bila pri meni in že sta se spustila v 1 meter globoko luknjo, ki te pripelje v večji rov, ki ga premagaš po vseh štirih in znajdeš se v mali dvoranici, polni kapnikov. Od tam še malo naprej in prideš do 2. in 3. vhoda v to jamo. Odpre se tudi lep razgled po Ljubijskem grabnu. Jaz sem jamo že videl, zato me je mučila bolj radovednost novo odkritih jam. Pobral sem nekaj stvari in se spustil nižje, kjer ni bilo več tako strmo in je bilo čakanje prijetnejše. Spodaj sem lahko videl Leo in Velesa, ki sta se sprehajala po cesti. Potem sem opazoval sonce, ki je počasi zapuščalo graben. Pozimi je tu zelo malo sonca. Njih še vedno ni bilo, zato sem začel klicati, ampak ni bilo možnosti, da me slišijo. Nato mi zazvoni telefon in pogledam, izpiše se ime Žiga. Malo čudno gledam, kako, če je v jami, potem sem šele dojel, da stoji na drugem vhodu in sredi skal pa je že signal, da me lahko pokliče. Čisto so pozabili na čas med ležanjem sredi ničesar.

Zopet vsi zbrani smo se spustili pod pečine, kajti spuščanje je tu bilo bolj milostno. Žiga si je na drugi strani nagledal luknjo v steni in rekel, da gre preveriti, kaj je tam. Mi smo pa odšli zmeriti in raziskati nove jame. Naprej smo si pogledali tisto, ki je bila pod 2. in 3. vhodom Bojanove jame pod stenami. Najprej je mali spodmol, ki preide v rov. Na začetku ni preveč ozek, se da v njega vstopiti po vseh štirih. Potem je ožina in za ožino zopet manjši prostor, ki se konča z zelo ozkim rovom, iz katerega teče voda v času deževja. Merila sva jaz in Tilen. Tilen je bil točka in se počasi premikal po jami. Ko je premagal ožino in čakal, da jaz opravim meritve, se je malo razgledal in videl dva velika črna pajka, ki sta ga opazovala iz stropa. Mogel sem pohiteti z merjenjem, saj sta ga čisto znervirala in to samo z gledanjem. Ko sem rekel, da sem zmeril in da mi ni več potreben, sem se stisnil v steno in njega je kot raketo odneslo mimo mene iz jame. Namerila sva 11 metrov. Gre za pretežno vodoravni rov, na koncu najdemo nekaj malih kapnikov. Poimenovali smo jo Anuška.

Tilen je med tem, ko sem končal, že šel v drugo jamo, ki je na koncu kanala. Vhod je skrit na koncu kanala in ga vidiš šele, ko si čisto pred njim. Ob vhodu se vidi prelom, ki pa ni del jame. Najprej smo si pogledali manjši rov, ki se hitro konča. Drugi rov je največji v tej jami, v njem se normalno sprehodiš in se po 6 metrih konča. Konča se z nekakšno konglomeratno steno. Namerili smo v tej jami 16 metrov. Tilen jo je krstil v Ljubijsko kanalnico. Potem smo se vrnili pogledati, kako gre Žigu.

Ko smo se spustili do ceste, nas je že veselo pozdravljal sredi sten v svoji osvojeni luknji. Uspelo mu je prosto preplezati 13 metrov visoko, da je dosegel višino vhoda. Pomagalo mu je, da je imel 10 metrski konec vrvi, ki ga je vrgel okoli drevesa ali korenin. Nato je prečil po skalah, da je prišel v jamo. Gor je šlo, dol pa nikakor. Pred jamo je raslo malo drevo, kjer je navezal vrv, da sem lahko s pasom splezal gor do drevesa. Do vhoda še moreš preplezati po ozki polički in nato se prekobacat v jamo. Nato greš po vodoravnem rovu do križišča dveh rovov. Če sledimo tistemu, ki zavije dol, se kar hitro obrnemo nazaj proti vhodu in na koncu vidimo svetlobo, kar da vedeti, da je tam še eden vhod v jamo, ampak neprehoden za človeka. Drugi rov pa se vzpenja in na koncu zavije. Za ovinkom še lahko napreduješ približno 2 metra na koncu pa stvar postane preozka za človeka. Po tleh je nekaj listja, kar da vedeti, da verjetno gre nekje zgoraj ven. Namerila sva 14 metrov poligona.

Nato je Žiga oblekel pas in zapustil jamo, saj je tu že bil 2 uri in se jo je že naveličal. Povratek je takšen, da z poličke moreš zanihati do drevesa se ga oprijeti z rokami. Ko držiš drevo, ti pomaga, da varno sestopiš iz poličke, da lahko prideš do vrvi. Vrv ne pride čisto do tal, zadnja 2 metra je potrebno se spustiti in odskočiti v listje. Še kar adrenalinska reč. Jamo smo poimenovali Žigova past. Izbira imena je dokaj primerna in logična. Nato je sonce že zgubilo moč in hlad grabna nas je gnal na topli čaj.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Žiga in Maks Jamski

Pihajoči rov v Škadavnici

23.12.2018, nedelja

Nekako se je našla polovička nedelje, ko smo lahko smuknili v jamo. Izbrali smo si Škadavnico, ki še vedno buri duhove. Pa ne samo v legendah, ampak tudi med jamarji s tem, da v svoji veliki podorni dvorani pred nami še vedno skriva nadaljevanje, ki bi nas odpeljalo stran. Šli smo nadaljevati v del z imenom Hiltijeva smrt. Tam sva z Žigom pred časom že razširila rov, ampak za napredovanje nama je zmanjkalo baterije in sva mogla končati. Za tem smo bili še enkrat tam in tedaj se nam je pokvaril naš stari Hilti, po katerem smo poimenovali ta rov. Tokrat smo se bolje pripravili, vsaj tako sem mislil. Ampak, ko sem v jami zložil ven orodje za širjenje, sem opazil, da nekaj ključnih stvari manjka. K sreči je jama blizu mojega doma in hitro se da iti iskati pozabljeno. Da pa ne bi Gregi in Tilen sedela notri in bentila nad mano, kako sem smotan, sem ju peljal v Hladilnik. Ta prostor je našel Simon in zdel se nam je zelo hladen. Sedaj je Gregi preveril s termometrom in razlika med temperaturo v dvorani in v Hladilniku je za 2°C. Poleti se je to močno občutilo, sedaj pa ni bilo bistvene razlike. Ko sem se vrnil, sta že zmetala veliko kamenja ven iz Hladilnika, ampak vidnega nadaljevanja ni bilo. Niti prepih ni bil prepričljiv. Vse je zelo zatrpano in ne vidi se nič naprej.

Vrnili smo se na drugi konec jame v Hiltijevo smrt in pričeli z delom. Malo garanja in prehod je bil zadosti velik, da se je Gregi spustil naprej. Opazil je, da se spodaj skozi podrte kamne ta del poveže z Žigovo pastjo. Tilen je nato zlezel cikcak med kamenjem v Žigovo past in mahal Gregiju, ki je bil v medprostoru tega zagamanega podora, ki sestavlja to veliko dvorano Škadavnice, kjer krožiš in loviš napredovanje. Ko sem prišel do Gregija, se me je že začela lotevati rahla jamarska depresija, da prepih ustvarja le ta prehod med Hiltijevo smrtjo in Žigovo pastjo. Ampak naprej v tej malem prostoru, kjer je ždel Gregi, ni bilo čutiti prepiha. Zato sem postal bolj pozoren in začel odmetavati kamenje. Po nekaj odmaknjenih kamnih, ki sva jih prej zvalila notri med kopanjem, se je pokazal rov. Iz njega je pihalo in prepih je pregnal začetek depresije ter me navdahnil, da pa mogoče le bo kaj. Rov se po laični oceni odmika stran od dvorane, ampak je to treba še potrditi, ko se bomo prekopali v nadaljevanje tega rova. Prepih je močan. Če nam je uspelo najti pravi rov, po katerem se bomo odmaknili tej dvorani, se nam lahko obeta kar nekaj novih delov.
Raziskovali: Tilen, Gregi in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi

Beli zaključek v Ravbarjevem breznu

9.12.2018, nedelja.

Filip je rekel, da lahko po dolgem času gre v jamo. Seveda imamo takšne izjave najraje in že sva bila z Gregijem pripravljena za družbo. Izbrali smo Zgornjo Sevškovo rupo ali nam poznano pod sinonimom Ravbarjevo brezno. Dan je bil lep in mrzel, pravi, da se umakneš v jamo. Med tem, ko je Gregi opremljal, sem smuknil malo naokrog po gozdu. Na hitro sem obhodil kanale in našel lepe sledi vode, ki je razjedala ta apnenčasti svet. Po obhodu je že Gregi izginil v globino in s Filipom sva mu sledila do Zgornje dvorane. Tam smo nato splezali v del z imenom Graj. To so zgornji deli te jame.

Do njih so prvi priplezali Grega, Rok, Andrej in Jurij. Gre za dokaj neznane dele te jame, saj v njih ponavadi ne plezamo, ker vedno gremo samo dol proti sifonu. Od odkritja pa do sedaj še niso bili izmerjeni in to urediti je bil naš današnji cilj. Gregi je plezal po vrvi gor, ko sva se s Filipom se pripravljala na meritve. Jaz sem lociral točko in med poglabljanjem v prejšnje merilne točke se je od vrha odlomil oprimek izpod nog. Iz mesta sva skočila vsak na svojo stran s takšno hitrostjo, da se lahko samo čudiš, od kod lahko telo dobi takšen pospešek. Pot do Graja je dokaj neugodna, ker moraš prečiti sigino kopo, kjer visijo kapniki in moraš biti zelo pazljiv, da česa ne polomiš.

Ko prideš gor, se razdeli pot v dva kraka. Če zaviješ v levega, vstopiš v meander, ki je najprej ozek, nato pa lepo prehoden in na koncu prosto priplezaš po njem na vrh brezna, po katerem bi se lahko spustil na dno te jame. Gre za krožno pot, saj ena pot vodi iz Zgornje dvorane. Tudi tu na koncu je veliko kapnikov, vse pa gre samo dol, nobenega okna ni. Nato smo se vrnili po tem zelo suhem meandru na drugo stran. Za razliko je tam po tleh blato, ki je zelo lepljivo in se ga težko znebiš. Ta stran je veliko bolj prostorna. Najprej smo zavili čisto na vrh skozi mišjo luknjo, kjer smo prišli do pobočja z zemljo. Vidi se, da je tukaj nekoč v jamo pritekala voda, sedaj je vse suho. Na koncu je rov zatrpan z zemljo in najverjetneje bi s kopanjem hitro pokukal na površje. Nato smo se vrnili v meander, po katerem smo nadaljevali pot in prišli do brezna.

Gre za brezno, ki ga lahko opazujemo v začetku Zgornje dvorane. Na koncu brezna se je videla luknja in smo se lotili, da tja splezamo in vidimo, če se mogoče nadaljuje. Filip je pričel z opremljanjem in ko se je spuščal v brezno, je videl, da bo najbolje, če prečimo brezno tik pod stropom. Tako sva pričela skupaj načrtovati pot, po kateri bi prišel do zgornjega mesta, od koder bi nato nadaljevali. Zaradi previsa je bil začetek res mučen. Nato sem nastavil Filipu koleno, da je stal višje medtem, ko je delal sidrišče. Filip je lovil ravnotežje in posledično mi je nogo zvračalo levo in desno. Samo čakal sem trenutek, kdaj mi jo bo vrglo iz sklepa. Na srečo je bilo vse vredu in Filip je napredoval. Nato mi je stopil na rame, kar je bilo samo neugodno in potem je splezal gor. Najprej je posvetil v smer, po kateri smo prišli. Ko je Gregi videl luč, je našel pot iz druge strani, splezal od tam prosto do naju in se pošteno nasmejal.

Morda pa je bilo vso to mučenje potrebno zaradi kakšnih globljih razlogov. Pod stropom je bilo veliko kapnikov. Filip je navezal polbič in me varoval, ko sem se počasi prestavljal iz kapnika na kapnik, da sem prišel na drugo stran. Zavrtal sem svedrovec, se varoval in najprej sem se spustil po breznu do sredine, kjer sem preveril, če je kakšen prehod naprej. Nič ni bilo, vse se spušča v Zgornjo dvorano. Tista luknja, ki pa se je videla, pa je vstop v prelepo zasigano kamrico.

Vse je oblito s sigo in se blešči. Na tleh je bila lepa bela ponvica. Vstop in izstop iz te kamrice je zaradi kapnikov, ki visijo iz stropa, zelo naporen, saj je treba paziti, da jih ne poškoduješ. Do te kamrice smo izmerili 100 metrov poligona. Vse skupaj v jami pa smo namerili že 373 metrov poligona. Ta zadnji del smo poimenovali Beli zaključek, saj je strop snežno bel, kot tudi ponvica v kamrici. Počasi se naše sistematično merjenje jame končuje. Ostalo nam je še vhodno brezno, ki ga tokrat nismo uspeli izmeriti, saj smo bili notri 8 ur in nismo imeli v načrtu, da bomo tako dolgo v jami in želodec se po takem dolgem času začne že pritoževati.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi

Pravljica o pastirici izpod Menine planine

V časih, ko je bilo na Vranskem še jezero, ko so se tod ustavljali posamezni popotniki in furmani, sta v Merinci živeli mati in hči. V tistih časih še ni bilo držav, ne graščakov ali cerkva. Ljudje so živeli po manjših skupnostih. Najstarejši v skupnosti je veljal za človeka z največ izkušnjami in je tako s svojim znanjem največ doprinesel k njihovem življenju. Tako se je prenašalo znanje iz roda v rod in poskrbelo, da so mnogi rodovi preživeli v času, ko so svet dojemali veliko večjega in nedostopnega.
V majhni baraki ob potoku pod Menino planino pa sta živeli ostarela mati in hči. Oče je pred leti umrl v nesreči v bližnjem kamnolomu lehnjaka. Vaščani so po nesrečnem dogodku prenehali s kopanjem lehnjaka, saj je postalo prenevarno in prezahtevno za takratne čase. Tako sta mati in hči ostali sami. Še trdneje sta morali poprijeti za delo. Dekle je šlo k večjemu kmetu za pastirico na Menino, mati pa je pričela šivati oblačila za otroke in obdelovala manjšo njivo v bližini njunega doma.
Kakor se je mati dogovorila za njeno delo pri kmetu, tako je bilo. Prišel je dan, ko je dekle prvič vodilo čredo krav po planini. Krave so bile ubogljive in mirno stopale po poti na pašnik. Kot, da bi to pot že neštetokrat prehodile in da one vodijo dekle. Ko so prišle na jaso, si je dekle pričelo nabirati zelišča v predpasnik. Tudi prejšnja leta je hodila z materjo po planini in sta skupaj nabirali za čaj. V dolini, blizu treh vaških lip, je živel zdravilec, ki je v zameno za druga živila odkupoval zdravilne rastline. Ljudje so hodili k njemu, ko so bili bolni, ranjeni ali se slabo počutili.
Ko je napolnila predpasnik, je iz culice vzela kos kruha, ki ji ga je mati dala zjutraj ob slovesu. Pojedla ga je skupaj z gozdnimi sadeži, ki jih je nabrala. Nato pa se je odšla odžejati v bližnji potok. Krave so mirno počivale pod drevesi. Sonce se je pričelo pomikati proti zahodu in čas je bil za odhod. Odvodila je živino v staje, pomolzla krave ter odnesla mleko h kmetu.
Sprejel jo je z nasmeškom, saj je videl, da je vse potekalo, kot mora. Vzel je vedro mleka in ji v culo naložil hrane, da jo odnese domov. Deklica je bilo vesela in se zahvalila za njegovo dobroto. Odpravila se je domov.
Bil je že mrak, ko je bila nedaleč stran od njene domačije. Spomnila se je, da je danes najsvetlejši dan v letu in zato poseben praznik v skupnosti. To je dan, ko se Zemlja prične ogrevati, dnevi pa se zopet pričnejo krajšati. V večernem zraku je bilo zaznati čarobnost tega dne. Pot so ji osvetljevale plesajoče kresnice. Pot, ki jo je še zjutraj prehodila, je postala povsem drugačna. Po bregovih je zasijala srebrna praprot, kresničevje. V dolini je zagorel velik kres okoli katerega so poplesavala mlada dekleta in vanj metala semena praproti.
Ta dan v letu ji je bil še posebej ljub. Z materjo sta se vsako leto odpravile v dolino opazovati dogajanje ob kresu. Upala je, da bo tako tudi letos in pohitela domov. Mati jo je sprejela na pragu s široko odprtimi rokami. Že od daleč je videla, da prinaša polno culo dobrot. Dekle je povzelo dogodke današnjega dne in mati je z veseljem poslušala, da ji je delo všeč. Ko sta povečerjali, sta se dogovorili, da ko nahranita svoji kozici, se odpravita v dolino h kresnemu slavju. Mati je pripravila seno, dekle pa je šlo po vodo k bližnjemu izviru. Kar poplesavala je od veselja, da bo lahko del vaškega slavja ob prazniku.
»Pridi z mano,« ji je nekdo zašepetal, ko je bila pred izvirom. Nič ji ni bilo jasno, morda je slišala glasove vaščanov, ki so se zbirali, da gredo skupaj na slavje. Ignorirala je to in hitela z zajemanjem vode. Kar naenkrat v vedro ni pritekla niti kapljica vode več. Izvir je postal presušen kot njivska prst ob največji suši. Ni mogla verjeti svojim očem, saj kolikor pomni in ve iz pripovedovanja starešin, ta izvir ni še nikdar presahnil, niti ob najtoplejših poletnih dneh brez dežja.
Izvir je bil pod strmo sivo steno, visoko vsaj 40 čevljev ali še več. Voda je pritekala iz ozke odprtine, visoke 4 čevlje in široke malo več kot 1 čevelj. Voda je segala vsaj 1 čevelj visoko in se stekala na manjše prodišče, ki se je nadaljevalo v livade srebrnega mahu. Otroci so se poleti tu radi igrali in delali jezove ter postavljali svoje mline na vodo.
Deklica ni vedela, kaj bi. Vode je zajela le za eno žival. Morala bo še pogledati dol k potoku, če je še tam ostalo kaj vode. A ko se prične odpravljati, zagleda v razpoki neko podobo, osvetljeno z rdečo svetlobo. »Pridi za mano,« še večkrat zasliši. Tokrat ve, da je to namenjeno njej. Iz radovednosti pogleda v skalnato odprtino in vidi tistega, ki jo je nagovarjal.
»Pridi z mano, nič se ne boj. Boš videla lepote, ki jih še nihče ni nikdar videl.« Odpravila se je za njim, a previdno, ker ni želela, da bi mati skrbelo, kod hodi toliko časa. Ko vstopi v manjšo dvorano, pa za njo prične pritekati voda in zapolni se kotanja z vodo. O odprtini, od koder je prišla, pa ne duha in sluha. Na robu kotanje zagleda rdečo svečo.
»Dekle, jaz sem Požešč, varuh Menine. Danes si stopila na moje ozemlje in rad bi ti pokazal, zakaj ga moraš čuvati. Moj čas se počasi izteka in iščem svojega naslednika. Pridi za mano in izvedela boš vse skrivnosti planine.«
Deklica je bila presenečena od vseh dogodkov, ki so se dogodili v preteklih minutah. In je samo vzela svečo ter sledila malemu možu v dolgi sivo zeleni halji. Po poti so se izmenjevali ozki in prostrani prostori, dvorane pisanih barv, od zelene, rumene do vijolične. Česa takega še ni nikdar videla. Nekateri prostori so bili izklesani s tako ravnimi stenami, kot bi jih narezal z ostrim nožem. Dvigali so se visoko gor, da jim luč sveče ni mogla osvetliti konca stropa.  Ob poti je žuborel potok in skakljal čez skale. Potok je v skali izdolbel kanale, kanjone, ki so se skrivoma nadaljevali v ta podzemni labirint.
Požešč ji je vseskozi govoril, skozi kateri rov mora, da bo našla pravo pot za njim. Ni ga več videla, samo slišala je njegov glas. Navdušena je bila nad prostori, kamor jo je peljal. To je čudežna dežela pod Menino. Vedno je sanjala, da če bi dovolj globoko skopala luknjo, bi prišla na drug konec sveta. Zdaj končno živi svoje sanje in je povsem pozabila na zunanji svet in njeno delo doma pri materi.
»Stopi na srebrno vrvico in hodi po njej,« ji je dejal mož. Zagledala je tanko vrvico kot njeni lasje, ki je vodila gor proti stropu. Malo jo je spreletel strah od višine in debeline vrvice, a je zaupala in verjela, da je to mogoče. Povzpela se je na vrvico, začela loviti ravnotežje in ugotovila, da se je vrvica spremenila v 2 čevlja široko srebrno pot. Povzpela se je navzgor in prišla do druge sobane s karamelnimi slapovi. Pod stropom je videla druge podobe, ki so hitele po opravkih. Požešč jih je pozdravil in jim namenil nekaj besed.
Velikanske skale so lebdele v zraku nad njo. Manjše skale pa so se premikale navzdol po pobočju. Na desni strani v poševni dvorani je za kamnito mizo videla skupino ljudi, ki so ravno večerjali in se pogovarjali. Nihče se ni niti ozrl v smeri, kjer je stala in jih opazovala.
Požešč jo je vodil naprej. Premagala je še nekaj delov s srebrno vrvico. Prišla sta v veliko dvorano, kjer so na balkonih stale dolgolase ženske in pele ter se smejale. Spuščale so se tudi po srebrni vrvici. A to ni bila steza, ampak dejansko vrvica, po kateri po poplesavale in izvajale razne akrobacije. Dekletu se je to zdelo izjemno, čudežno, česar ljudje niso sposobni, saj kaj takega še ni nikdar videla.
Prišla sta torej v manjšo vas. v vsakemu kotičku je nekdo nekaj počel. Dekle je na svoji koži občutila, da se podzemni hlad in svežina zraka spreminja v toplejši zrak z vonjem po ilovici. Verjetno sta že nekje blizu zunanjega sveta.
»Videla si en delček podzemne vasi pod Menino. Šla sva čez njen glavni trg, imenovan Zelena pot. Videla si, koliko nas je. Zdaj greva pa še na eno prav posebno mesto,« ji je razložil Požešč.
Navzgor je vodila dobro shojena ilovnata pot. Nekoliko strmo se je povzpenjala. Od nekod ji je Požešč vrgel srebrno vrvico in ji dejal, naj se jo poprime, ko se bo vzpenjala navzgor. Sedaj je z lahkoto prišla v drugi prostor.
Ko izstopila iz rova, se je za njo vse porušilo in tla so se zaprla. Ostal je le nekakšen lijak. Dekle se ustraši, da je za vedno pogubljena. Ko pa pride k sebi, zasliši petje in ples nekje z daljave. Tudi svetloba je vse močnejša. In radovednost jo vodi naprej, mimo jamskih rogovil, ki rastejo s stropa.
Skrivoma se priplazi naprej in opazi skupino ljudi, ki prešerno in angelsko pojejo ter se kot peresa vrtijo okoli osrednjega ognjišča. Njihovo petje je bilo čudovito, a ni razumela niti besede. Bil je njej nepoznan jezik.
Njihov izgled jo povsem preseneti. Nič niso podobni tistim, ki jih je srečevala ob poti skozi Zeleno pot. Ti so kot pravljična bitja iz nekega drugega sveta. Visoki so vsaj 6 čevljev in oblečeni v dolga bela oblačila z zlatimi nitkami ter bosonogi. Dolgi srebrni lasje jim segajo do pasu. Šele čez čas opazi v središču poleg ognjišča svetlolaso dekle, ki pije iz lončene posode.
Zdi se ji zelo znana podoba. »Saj to je sosedova Jagoda!« skoraj zakriči na glas. »Le kaj počne tukaj,« se vpraša dekle. Že dolgo časa je vaščani niso videli in mislili, da je bolna ali da je celo umrla.
Mlado dekle Jagoda je bila neozdravljivo bolna. Zdravilec iz doline ji s svojimi pripravki iz zelišč ni moral pomagati. Prepustil jo je usodi. Tudi starši so ji to dejali, češ, da tako že mora biti in jo poslali živeti na skrajni rob Menine, kjer so imeli gozd. Požešč jo je našel in odvedel v votlino na vrhu planine pod previsnimi stenami. Tam so jo sprejele vile.
Vile so jo po nekaj dneh ozdravile te hude smrtne bolezni. Sčasoma so Jagodo priučile vseh skrivnosti zdravljenja duha. Požešč ji je namenil vlogo glavne svečenice tega podzemnega svetišča.
Leta so minevala in s svojim delom je pomagala marsikateremu prebivalcu pod Menino, ki je zvedel, da gor pod vrhom živi svečenica Jespa, ki zdravi neozdravljive bolezni, ki jim lokalni zdravilci niso kos.
Vile so prenehale s plesom, dekle Jagoda pa je vstala, ko je videla znan obraz. Požešč jima razloži, kakšna bo njuna vloga v podzemnem svetu Menine. Dekle bo postala voditeljica podzemne vasi in varuhinja Menine, Jagoda pa njena svečenica.
Ko so se vse dogovorili, se je dekle odpravilo za Požeščem proti izhodu iz votline. Po prostranih gozdovih Menine sta se odpravila v dolino Merince pred izvir, kjer je vstopila v podzemlje. »Vedela boš, ko bodo moji dnevi mimo. In vse kar znam, boš prejela z vetrno sapico. Tvoje poslanstvo je, da varuješ podzemni svet Menine, saj je od njega odvisen tudi zunanji svet,« ji je še dejal.
Požešč je še zavrtel čas nazaj in odhitel nazaj v votlino. Dekle je zajelo vodo v vedro in odšlo k materi v hlev. Nahranili sta živali in se odpravili v dolino na praznovanje.
V dolini sta prišli do velikega kresa in vsaka je vzela pest praprotnega semena, ki sta ga nabrali še v jutranji rosi in ga vrgli v ogenj. Tedaj pa je zavel lahek vetrič z Menine in prinesel neopisljive vonjave. Kar naenkrat je dekle pri sebi začutila nekakšno moč, znanje, česar se doslej še ni zavedala.
Postala je varuhinja Menine. Vaščane je celo življenje učila, da morajo varovati naravo in živeti v skladu z njo. Jo znati poslušati in se od nje učiti. Skrbela je tudi za vaščane podzemne vasi Menine ter sodelovala s svečenico Jespo. K njej je vodila ljudi, ki so se namenili poiskati pomoč in niso vedeli, kje je njena votlina. Vseskozi je varovala skrivnost lokacije. Ljudem, ki so ozdravljeni odšli iz njej, je pobrisala spomin lokacije, da je nikoli ne bi sami našli in jo s tem razkrili drugim.
Čez čas je tudi dekle ostarelo in pričelo iskati svojega naslednika za to njeno poslanstvo. Dolgo je iskala in spodbujala mlada dekleta in fante, da bi ji sledili v razpoko izvira, a so vsi prestrašeni popihali domov. To je počela vse do dneva, ko se je njeno življenje na tem svetu dopolnilo. Mirno je zaspala v zgornji dvorani, kjer je nekoč davno prvič opazovala vile ob njihovem petju in plesu. V roki je držala trinožnik in ko je odšla, se je za njenim duhom podrl del stropa in nihče več ni mogel priti od zunaj v to votlino vil ter v podzemno naselje Menine.
Še dandanes nekateri ljudje neumorno iščejo to znamenito vas in votlinico ter se hudujejo nad svojimi predniki, da niso prevzeli dekletovega poslanstva.

Alenka Jelen

Mediji pišejo: Bogata jamarska zapuščina Menine, reševalna vaja na Golteh in še več...

V preteklih dneh smo jamarji obogatili savinjsko časopisje s kar tremi članki.

Obilo užitkov ob branju vam želimo! V publikaciji Zavoda Stanislava iz Gornjega Grada najdemo obširen članek predsednika JK Tirski zmaj, Bernarda Štiglica, o Bogati jamarski zapuščini Menine in okolice.

 

Savinjske novice iz dne 30.11.2018 pišejo o reševalni vaji Jamarske reševalne službe, ki je obsegala reševanje iz nihalke na Golteh.

 

V isti številki Savinjskih novic pa lahko beremo tudi o 2. strokovni odpravi v Božično jamo in okoliškem gozdu.

Fotogalerija Patricije Oštir

Patricija Oštir, jamarka, je v slike ulovila lepote naših štajerskikh jam. Prve štiri slike so iz Kebrove luknje, ki je na planoti Golte. Ostale slike so iz Rakunovega brezna pri Polzeli. Uživajte v lepoti, ki je dana očem jamarjev.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Patricija Oštir