Velika akcija v Breznu presenečenja

V petek zvečer, 25.11.2016, smo pričakali 5-člansko ekipo prijateljev jamarjev iz Madžarske. Pričakali smo jih v jamarskem klubu v Preboldu.

Plan je bil, da v soboto naredimo veliko akcijo v Breznu presenečenj, ki smo ga to leto dali malo na stran zaradi Veternice pri Vranskem, ki nas preseneča in kar ne izpusti iz svojih skrivnostnih rovov. Brezno presenečenj smo si lani pogledali do Velikega prepada in s to jamo smo navdušili jamarje iz kluba FTSK, ki prihaja iz glavnega mesta Madžarske Budimpešte in so tako z veseljem prišli še enkrat na obisk. Tudi naših ljudi se je nabralo veliko, tako da je to pomenilo zelo številčno in plodno akcijo v tej jamski lepotici. Zbralo se nas je 17 in razdelili smo se v tri ekipe.

Prva ekipa, ki so jo sestavljali Bor, Jerica, Panka, Feri in Imre, je odšla na trenutno dno, kjer so deli, poimenovani Preboldski sladki greh. Namen so imeli razširiti še Brezupno ožino, ki pa se jim pri prečenju ni zdela problematična in so mimo tega dela švignili kot sneta sekira. Ker se niso rabili tu ustavljat, so bili kmalu pri vrveh, ki smo jih tam pustili od lanske akcije, ko smo do sem opremili že znane dele.

Od tu naprej je vse še velika neznanka in počasi smo se jo lotili raziskovati. To je bil cilj prve ekipe. Najprej so sledili tektonski razpoki, ki prekolje meander, po katerem si prej hodil ves čas. Tu jih je pričakalo 10-metrsko brezno, ki jih je pripeljalo do približno 70-metrskega dolgega meandra, po katerem so hodili kot nemška gospoda, saj ni bilo nič ozkega. Na koncu jih je presenetil ogromen prostor. V globino so videli 25 metrov, v daljino ga pa niso mogli presvetlit, ker so vodne kapljice, ki so se odbijale od sten, naredile meglo. Tako so videli samo črni prostor in še nadaljevanje. Cave does not stop, smo se kasneje vsi poistovetili z realnostjo teh besed. Ker so bili časovno omejeni, so tam pustili vrvi in na poti nazaj je Feri želel še pregledati vrh meandra, kjer pa je naletel na podorne skale in se je rajši vrnil nazaj.

Bor je zlezel v meander, ki ga vidimo na nasprotni strani, ko pridemo iz meandra po premagovanju Brezupne ožine. Je rekel, da je prišel do stopnje, kjer bi bilo potrebno nabiti dve sidrišči, da bi lahko varno premagal stopnjo navzgor in tako raziskoval naprej skrivnostne dele tega rova. Kasneje Roku, ki je bil del prvih ekip, ki so raziskovale Preboldski sladki greh, po teh govoricah ni bilo čisto jasno, kaj se trenutno dogaja na trenutnem dnu in že išče čas, da se spet odpravimo dol in si nekateri naložimo nov spomin, Rok pa si osveži starega.

Drugo ekipo smo sestavljali Filip, Tege, Zsofi, Kristina, Lea, Armin in jaz. Za nalogo smo si zadali nabiti stopničke. Prvič smo jih začeli nabijati Filip, Lea in jaz in smo ponosno ugotovili, da nam to gre odlično od rok in da si bomo s tem resno olajšali gibanje po jami. Tako smo nadaljevali z zabijanjem stopničk pod Prvo prho, kjer so res zoprne stopnje, ki jih utrujen na poti nazaj s težavo premaguješ, ko se vračaš nazaj na površje. Delo nam je šlo odlično do rok, le da so povedale punce iz prve ekipe, da smo jih očitno delali moški in so razkoraki skoraj previsoki za njihove manjše korake. Ker smo bili zelo navdušeni in zabijali tako vneto, da smo se ustrašili, da nam jih bo zmanjkalo, smo poslali Armina in Zsofi v Bivak, naj vzameta še tisti dve, ki smo jih pustili na polici.

Ko je Armin prišel do ožine, kjer se potegneš na drugo stran v Bivak, je naletel na tretjo ekipo. Ker se niso videli, se je Grega trudil pogovarjati z njim v angleščini in enako Armin nazaj. Ko se je spuzal na ono stran, je prišlo na dan spoznanje, da znata oba tudi materinski jezik, slovenščino. Tako sta se vrnila z dodatnimi stopnicami in ko smo mislili zvrtati še to luknjo, je zmanjkalo bateriji energije. Tako smo s ponosom pogledali naše delo in se odpravili proti Bivaku, kjer smo se najedli in nato počasi premagovali ovire na poti proti izhodu.

V Veliki dvorani sem prosil Kristino, ki je imela dobro luč, naj mi presveti dvorano. Pogledal sem po stropu, kjer se vidita zelo lepi okni, ki se nadaljujeta v skrivnostnem rovu. Zelo me veseli, če pride v jamo kdo z močno lučko, saj tako potem vidim, kar sicer ne in tako se mi jama zdi vedno nova in še bolj skrivnostno privlačna. Po vhodnem breznu sem plezal zadnji in ko sem glavo pomolil v temni gozd, sem slišal krike: nova jama - szép barlang in hitro tekel v smer teh zvokov. Vhod se je odpiral za pest velik, malo stran od vhoda v Brezno presenečenj. Notri smo tiščali radovedne glave, ki so čutile topli vetrič iz podzemlja.

Tege in jaz nisva čakala dolgo in že sva začela kopati. Kmalu sva skopala za človeka prehodno luknjo. Ker je bila odkriteljica Zsofi, je bila njena čast, da zleze notri prva. Ugotovila je, da se rov nadaljuje, ampak je poln blata. Ker je pametna, je notri potisnila fotoaparat in slikala nadaljevanje, ki zgleda obetavno. Potem je slikala, kako stonoga pohrusta pajka - zelo zanimiva slika, nato smo si izmenično pogledali to jamo. Veselo smo se nasmejali pri tlačenju iz jame. Zsofi je jamo poimenovala Pacal barlang. Pacal pomeni jed iz vampov in barlang je jama.

Tretjo ekipo, ki je šla zadnja v jamo, so sestavljali Grega, Andrej, Valerija in Žiga. Valerija je napisala: »Odšli smo do bivaka, vmes smo na dveh mestih zamenjali vrv in odstranili nekaj kamnov, ki so ogrožali jamarje in pred ožinami smo malo počistili, da je bil prehod lažji«.

Tako je ta dan v Breznu presenečenj delalo in raziskovalo 17 ljudi v treh ekipah, na kar smo ponosni. Prvi ekipi sta Grega in Andrej šla še skuhati čaj, da so se lahko malo ogreli, ko so prišli ven sredi noči. Preostali smo bili v klubskih prostorih in nestrpno pričakovali novice. Ko smo se vsi zbrali v prostorih, smo se še dolgo v noč pogovarjali o planih v tej jami, ki nam pravi »cave does not stop«. Naslednji dan smo imeli bolj turistični ogled v jami Pekel v Šempetru, kajti utrujenost še ni minila in je bil pravi obliž in prijeten zaključek našega druženja. Če kdo misli, da je zamudil to prijetno druženje, ga lahko potolažim, da se bo še organiziral podoben vikend, kjer bomo skupaj raziskovali osrčje planote Dobrovlje. Hvala vsem, ki so pripomogli k tako uspešnemu vikendu.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Grega, Zsofi Kalotai

Tradicionalni spust božičkov iz pediatrije UKC Maribor

Dnevi postajajo vedno krajši in staro sonce se počasi poslavlja od nas, kar nam, ki radi zahajamo v svet teme, načeloma ne predstavlja težav. V temi ni motečih vizualnih elementov, ponavadi jo spremlja tudi tišina, kar omogoča, da se sprostiš, umiriš in razmišljaš. Tako nekako poteka tudi naravni ritem človeškega duha v predbožičnem (predsolsticijskem) času. V tem času skušamo zaključiti vse staro in pripraviti pot novemu, bolj se posvečamo medčloveškim odnosom s svojimi bližnjimi, nekako delamo prostor v duši, pa ponavadi tudi v fizičnem okolju. Iz tega tudi izhaja beseda »praznik« - biti prazen, kar zveni danes, ko so prazniki prepolni vsega, kar nekako smešno.

Temu prazničnemu duhu seveda ne morejo ubežati niti člani Jamarske reševalne službe. Priznanje si zaslužijo že zaradi odločitve biti reševalec, kar pomeni, da so pripravljeni rešiti življenje popolnega neznanca, dvonožnega ali kot smo videli še letos tudi štirinožnega. Brez vprašanj zakaj, darujejo svoje udobje in čas, kadarkoli je to potrebno. Pri tem so lahko izpostavljeni nevarnostim, katerim se je včasih nemogoče izogniti ali jih predvideti. Kar jih osebno poznam, lahko za vsakega od njih rečem, da je Človek. Verjetno zaradi tega tudi ne preseneča, da v vrstah JRS kar završi, ko napoči čas za Spust božičkov iz Pediatrične klinike v Mariboru! Dogodek je letos napočil na torek, 13.12.2016 v sodelovanju z Radiem Center. Zbralo se nas je kar 10, kar pomeni, da je pred UKC prišel konvoj dveh JRS kombijev. Ne vem, če dve vozili že sestavljata konvoj, a mi smo se vsekakor tako počutili. Človek ne bi pričakoval, da ljudje tako radi obiskujejo bolnišnice, saj je bilo parkirišče polno in so notri spuščali le po eno in eno vozilo – šele, ko je kakšen avto šel ven, je lahko naslednji šel notri. Vsekakor upam, da ta gneča ni posledica vsesplošnega slabega zdravstvenega stanja Slovencev, temveč tega, da so pač vedeli, da se danes neki adrenalinski odpuljenci spuščajo iz vrha pediatrije in takšen dogodek si je v Štajerski prestolnici pač treba ogledati.

Ekipa je bila že utečena, tako je razdelitev del potekala gladko: ena ekipa je v 4. nadstropju s pomočjo petih oreng kovinskih štang, zakajlanih med štoke vrat, napravila improvizirana sidrišča. Druga ekipa je medtem pripravljala žičnico iz vrha požarnih stopnic do breze. Tretja ekipa, ki sva jo sestavljali z Andrejo, je bila zadolžena za fotografijo in priročno asistiranje po potrebi. Ko je bilo vse pripravljeno za spust, je sledilo sprejemanje odločitev, kdo se bo kje spustil in preoblačenje v božičke. Čeprav bi se vsak rad še nekaj trenutkov občudoval, kako lepo mu pristaja božičkova obleka, da brade sploh ne omenjam, pa za to žal ni ostalo kaj dosti časa, saj se je ura 10:30 vztrajno bližala in potrebno je bilo natakniti še pas, kar ni lahka naloga v decembru, ko so na meniju takšni in drugačni zaključki ter dobra hrana nasploh! Nato smo ugotovili, da za spust potrebujemo 6 božičkov, oblečenih je bilo pa samo 5. Dva nebožička sta se potikala nekje okoli breze, tretji je bil pa Marko na zgornjem delu žičnice, tako da sva hočeš-nočeš, priročno po potrebi vskočili v asistenco članici tretje ekipe.

Ker je Andreji za razliko od mene baterija na fotoaparatu še delala, sem hitro tudi sama smuknila v božičkovo preobleko. Ampak nato je sledilo presenečenje. »Lea, ti prideš na žičnico«, sem zaslišala. Skozi misli mi je šinila samo angleška beseda, ki se začne na S*** in pomeni tisto, kar ponavadi odložiš iz telesa zjutraj po prvi kavi. Nisem še bila na žičnici, ne vem, kako se primontiraš na tisti škripec in ta žičnica tukaj je bila preklemano visoka. Na požarne stopnice sem vseeno stopila pogumno in pomirjeno, saj sem vedela, da sem konec koncev v varnih rokah in pod budnim očesom izkušenega reševalca. Hitro sem mu še zaupala svoje bogate izkušnje z žičnico in pričakovala vsaj malo negodovanja, ampak so sledili samo prijazni napotki, kako naprej. In že smo med drsenjem po vrveh opazili radovedne oči, ki so skozi velika okna strmele v nas. Presenečenje je bilo toliko bolj popolno, ko se je eden od božičkov spustil z glavo navzdol! Takrat me je prešinila misel, da podobno akcijo pripravljajo tudi na domu za ostarele in bi takšen kreativen božiček lahko zakrivil pri bolj občutljivih starejših občanih tudi kakšen infarkt. Počasi, med vztrajnim mahanjem, pozdravljanjem, ho-ho-hojanjem in izmenjavo številnih iskrivih pogledov smo prispeli do tal, čemur je sledil aplavz množice, ki je spust božičkov opazovala od spodaj. Zatem so nas polovili novinarji in fotografi. Ampak naš namen je bil, da še opravimo eno nalogo. Ker so okna pediatrije iz varnostnih razlogov zaklenjena in se božiček s svojo malho ne more transportirati v notranjost, da bi lahko pokramljal z vsakim od vseh teh pridnih otrok, smo se morali znajti drugače. Pred vrati bolnišnice so nas že čakale prave pravcate božičkove sani, do vrha naložene s paketki darilc.

V vsako od nadstropij sta se s svojimi sanmi tako odpravila po dva božička v spremstvu pojočih škratkov in se posvetila vsakemu posebej izmed naših najmlajših pacientov. Kako čustveno močan je bil ta dogodek za mene osebno, z besedami ne morem opisati. Z Bojanom sva obiskala 2. nadstropje. Nekateri otroci so bili prav otroško veseli. Drugi so bili že malo večji, pri katerih božičkova »fora« ni več prijela, smo se pa lahko malo pošalili in pokramljali. Nekateri so bili utrujeni. Bolani. Seveda, logično mi je, da so otroci v bolnišnici zato, ker so bolani, na to sem se tudi pripravila. A vseeno me je v nekem trenutku zlomilo. Še zdaj imam pred sabo sliko njenih oči, skodrana deklica s svojo mamico, ki je bila preveč utrujena, da bi zganjali norčije. Dotik roke, spodbudna beseda in »Ko si srečen« od škratjega benda. Darilce, prodoren pogled njenih svetlih oči in pomaham v slovo. Dekletce je komaj zmoglo pomahati nazaj, pa vendar sem videla trud, ki ga je vložila v ta gib, nasmeh, ki se je prikradel v kotičke ustnic.

Naslednjega pacienta je obiskal božiček Bojan, zato sem imela nekaj minut, da predelam ta koktejl čustev. Na eni strani tesnoben občutek, da že tako izčrpanim otrokom jemljem še tisti preostanek energije z agresivno vlogo potrošniško požrešnega kapitalista, ki ga je popularizirala karamelna steklenička. Na drugi strani pa vendarle vsaj nekaj minut, ki so bile drugačne, ko nismo bili v pediatriji, ampak smo se smejali, prepevali in se veselili ter najpomembnejše: ustvarili en prijeten spominček, ki je vsem skupaj vsaj malo popestril in polepšal bivanje v bolnišnici. Če je k temu pripomogla tudi rdeča obleka in brada, je bilo vredno. Tako smo se zamišljeni in še pod vtisom vsi udeleženci te akcije zbrali v skupnem prostoru. Sledilo je še povabilo organizatorjev Radia Center na odlično kosilo v kubanski restavraciji, kjer smo napolnili želodčke ter prijetno kramljanje v jamarski druščini. Vesela sem, da sem lahko bila del tega dogodka in v tem duhu želim vsem, da vam mlado sonce prinese v življenje predvsem veliko zdravja. Pa lepe praznike!

Zapisala: Lea; Foto: Andreja Stanek

Predstavljamo jamo: Partizanska jama v Žlaboru

Na dan 14.7.2016 smo se zbrali, da bi obiskali Sodnek, ampak nam je visoki vodostaj to preprečil. Zato smo se odločili, da pogledamo naslednje tri jame v bližini. Prva je bila že registrirana – Brezno v dobravi, drugi dve ne. Druga se je izkazala za zasuto brezno, tretja pa je bila Partizanska jama, ki še ni bila registrirana.

Do nje je poznal pot Filip, ki je bil že prej z domačini v izvidnici, le takrat ni bilo tako bujne vegetacije. Tako, da smo malo iskali po grmovju, ampak na koncu smo le našli vhod v jamo. Jama ima dva vhoda na 416 metrov nadmorske višine. Vhoda ločuje večji kup naloženih skal. Vhod 1 ima dimenzije 1,85 x 0,9 m. Drugi vhod je manjši z dimenzijami 0,8 x 0,8 m. Jama leži nad erozijskim jarkom občasnega potoka Črni graben. Okolica jame je zelo zaraščena z robidovjem in mladim bukovim gozdom. Vhod jame je težko najti, zato priporočamo obisk izven vegetacijske dobe. Notranji deli: Od T0 do T1 je oblikovana manjša dvorana, ki je močno zasigana. Pri T2 so dimenzije dvorane 4,6 x 1,85 m. Teren se od T0 proti T1 postopno znižuje in spreminja od kupov prsti pomešane s kamenjem do pretežno kamnitih tal. Od T1 se jama nadaljuje v manjši rov, kjer je moč zaznati prepih. Del od T4 do T5 smo odkopali in poskušali določiti nadaljevanje, a je potrebno še nadaljevati. Pri T5 se čuti prepih. Rov ima pri točki T4 dimenzije 1,3 x 0,95 m. Poligon jame meri 17 metrov. V jami se v vhodni dvorani pojavljajo stalaktiti. Jama je močno zasigana. Geološki podatki: srednje triasni apnenec, ki prehaja v dolomit. Po jami ni sledov vode in je čisto suha. Ker je jama odprta, se vanjo vsuje veliko prsti in raste različna vegetacija. Med obiskom smo opazili netopirje in žabe.

Jama je zanimiva iz zgodovinskega stališča. Filip Solar je po pripovedovanju domačinov izvedel, da so jamo v času 2. svetovne vojne uporabljali partizani kot skrivališče in pozicijsko linijo. Jama je bila uporabljena zaradi dveh vhodov, ki so služili za opazovanje okolice nad potokom in delu gozda. Kljub zgodovinski pomembnosti jame nismo našli nobenih sledi orožja in podobnega. Jama tudi ni onesnažena. Izvor imena: Jamo smo poimenovali po zgodovinskem izročilu ter dodali krajevno oznako (bližnjega kraja), saj v Sloveniji obstaja več jam, ki so poimenovane kot »Partizanska jama«. Tehnična zahtevnost in potrebna oprema: Potrebna sta kombinezon in čelada z lučjo. Svetujemo raziskave, saj se jama še nadaljuje od T5, vendar bi bilo potrebno odkopati kamenje in manjše skale.

Zapisala: Alenka Jelen; Foto: Alenka Jelen

Predstavljamo jamo: Maksova odkopanka

Z Rokom sva lani, 20.1.2015, šla na Dobrovlje iz smeri Letuša. Najprej sva preverila za dihalnikom, ki bi nas popeljal v Marotovo. Locirala sva Dihalnik Keramika. Potem sva se odpeljala višje mimo padalskega štarta. Tam sva parkirala avto in malo pogledala ter našla majhno luknjo. Na mojo pobudo sva odmaknila kamne in odprl se je vhod v novo jamo. Zaradi tega kopanja je Rok jami dal ime – Maksova odkopanka. Ker nisva imela opreme, sva se vrnila 28.1.2015 z jamarsko opremo.

Vhod v jamo se nahaja v plitvi vrtači, zasuti s skalami. Vhod je majhnih dimenzij: 0,7m x 0,5m. Skozi vhod se pod kotom 56 stopinj spustimo do naslednje zožitve v jami. Tla so sestavljena iz drobnega kamenja, prsti in listja. Ko se spravimo skozi ožino, pridemo v manjši prostor dimenzij 1 m širine in 2 m višine. Od tod se rov nadaljuje v smeri 105 stopinj, skozi ozko špranjo do točke, ki je na načrtu označena s T0. Tu se prostor zaključi z podorom, ki se dviga 2,3 m visoko in se nadaljuje do površja. Ob sončnem vremenu se tu skozi špranje opazi svetloba. Tu je mogoče opaziti malo sige. V T2 je v kotu med kamenjem mogoče opaziti manjšo luknjo, ki predstavlja morebitno nadaljevanje. Iz T3 se v smeri 265 stopinj nahaja manjša dvoranica. Ta je nedostopna zaradi kamnite police, ki zoži prehod. Če iz T3 pogledamo v smeri 145 stopinj, opazimo razpoko, ki se na koncu malo razširi, ampak je že na začetku preozek prehod. V notranjosti jame je veliko prsti in podornega kamenja. Iz geološke karte je razvidno, da se jama nahaja v bližini manjšega preloma. Temu je možno slediti tudi po površju, saj je lepo viden njegov potek. To območje zgleda kot podorna cona, v kateri je zasulo vhode v jame. Jama je suha. Ob večjem deževju se opazi, da deževnica spira prst in jo prinaša v jamo skozi špranje podora. Prepihu se težko sledi, ker je jama podornega nastanka in je polno razpok med podornimi skalami. Pri vhodnem delu se je dalo opaziti pajke. V jami je bilo polno kobilic, po tleh pa so ležale polžje hišice. Namerila sva 21 metrov z globino 8 metrov.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks in Rok

Veternica – v Zakristijo do pritoka Podgrajščice v jezero

Letos smo imeli že kar nekaj merilnih akcij v Veternici in slednja je bila že šesta. Dobili smo se v petek, 25. novembra 2016, ob 12. uri. V načrtu je bilo najprej, da se nam na akciji pridružijo kolegi Madžari, ki so nas zopet obiskali, a so potem prišli šele proti večeru. Kljub temu smo se odločili, da nadaljujemo z meritvami. Najprej nas je malo presenetil vhod v jamo, ki je bil zatrpan z listjem in mivko vse do kamrice Kapelica. Prejšnji konec tedna je bilo na tem območju obilno deževje. Nekatere reke in potoki so bili tik pred tem, da se razlijejo po poljih in travnikih. Tudi Podgrajščica je imela višji vodostaj. Tokrat smo odšli do jezera in splazili desno od mesta, kjer po navadi nastajajo skupinske slike, ob stenah in čereh do rovov, ki jih je na prejšnji akciji raziskoval Gregi. Prišli smo do roba jezera, na desno se je v žlebu že odpiral nov rov. Rov se na koncu nadaljuje v dva manjša rova. Po prvem se je stlačila Lea in se kar pošteno namučila. Tako smo to ožino poimenovali Lein prehod. Z Maksom pa sva nadaljevala po drugem rovu, ki je sicer bil širši, a z obilo blata, kar je oteževalo plezanje navzgor. Tako smo ta del poimenovali Blatni prehod. Oba rova pa vodita v večjo dvorano, ki ji kar ni konca. Dvorana nas je zelo presenetila, saj nismo na tem delu še nikoli raziskovali in smo predvidevali, da se rov konča in da je to to v tem delu. Ugotavljali smo tudi, kje po tlorisu se nahaja ta dvorana. Ker je verjetno nekje zadaj za Kaminom Zmede, ji je Maks dal ime Zakristija. Tudi zato, ker dvorane in rovi v Veternici imajo imena po skoraj že vseh delih v cerkvi.

Dvorana ima dve nadstropji. V zgornjem nadstropju se nadaljuje z dvema rovoma. Prvi zahodnejši je zatrpan s prodniki in se kmalu tudi konča. Drugi rov, skozi katerega se je bilo treba spuzati, se je pokazal za bolj obetavnega. Na koncu tega smo prišli do stopnje in zopet malo večje sobane. V zgornjih prostorih sta dva manjša rova, ki pa se nadaljujeta v zelo ozek neprehoden del. Spodnji prostori pa so nas navdušili. Splaziti se je bilo potrebno skozi ožino, zapolnjeno s podornim gruščem. Z Leo sva se smuknili čez, Maks pa si zaradi grušča ni upal, saj bi ga lahko med prebijanjem čez premaknil in nas vse zasul. Tako sva si z Leo ogledali prostor spodaj in našli en del potoka, ki odteka v jezero. To je vidno nekaj metrov stran, če se spuzaš skozi spodmol. Potoka je vidno zelo malo, priteka iz pod skale in odteka v miniaturnem kanjonu do jezera. Okoli pritoka je navpično navzgor skala oblikovana v okoli 1 m visok erozijski lonec, ki ga je voda oblikovala s turbolentnim tokom. Ker Maksu potok ni dal miru, je pričel očiščevati podorno gradivo. Prehod smo tako naredili varnejši. Kako bomo sledili potoku na površje, pa smo pustili za naslednjič.

Podgrajščica je reka ponikalnica, ki v svoji strugi večkrat ponikne. Proti Tešovi pod nekdanjim mlinom prvič ponikne in se nato zopet pojavi v izviru na začetku vasi Jeronim. Nato dolvodno še večkrat ponikne, kar je odvisno tudi od količine padavin. Izvirov pa v tem delu ni. Razen jame Veternice, kamor se verjetno vse steka, ampak zaenkrat še ne vemo kje (razen seveda vhoda v jamo). Ker se je v Veternici nabralo že toliko rovov in dvoran, ki se prepletajo, smo tudi dobili idejo, da ko bo jama dokončno narisana izvedemo orientacijo za tiste, ki niso sodelovali pri merjenju. Tako bodo videli, da je v tej jami veliko prostorov, čeprav se na prvi pogled ne zdi nekaj posebnega. Ampak zdaj vemo, da je pravi labirint.

Raziskovali smo: Lea Pavrič, Maks Petrič in Alenka Jelen.

Zapisal: Alenka Jelen; Foto: Lea Pavrič

Dve novi jami v Lepi Njivi

V ponedeljek, 21.11.2016, sva z Leo odšla pogledati okolico Vravarjeve luknje. To jamo smo raziskali in zmerili leta 2014, ampak so mi še ostale v spominu luknje, ki so se videle v hribu zraven te jame. Tako je za ta sprehod padla odločitev, da se sprehodiva tukaj okrog in zraven še obiščeva Vravarjevo luknjo.

Vravarjeva luknja je s svojimi 30 metri zelo lepa jama. Notri najdemo vse: preplet manjših rovov, kapnike, zgornji vhod s prelepim pogledom na sosednji gozd. Zelo me je presenetila količina Suhih južen v zgornjem rovu, ki so se usule iz stropa na kombinezon in ob tem sprožile zvok, ki se sliši, če pada dež. Kar mrgolelo jih je, zato sem previdno splezal mimo in se odmaknil višje ter opozoril Leo, da naj bo pazljiva, da se ne bo ustrašila te množice. Če ima kdo strah pred pajki, bi bila to najhujša nočna mora, kar jo bi lahko doživel v budnem stanju.

Sedaj je v skoraj vseh teh jamah ogromno pajkov, kobilic in ostalih manjših stvarnikov, ki ljudem poženejo strah v kosti, čeprav so manjši od nas. Če bi te male živalce zrasle večje od človeka, bi se stanje hitro obrnilo in se bi človek skrival v tesnih majhnih luknjah ter tako omejil svojo egoistično ravnanje po prelepi Zemlji. S takim razmišljanjem sem zapustil njihovo skrivališče in jim pustil mirni spanec naprej.

Odšla sva od tega vhoda 20 metrov na desno in prišla pod velik spodmol, ki se iz ceste ni videl zaradi močne podrasti. Tu naju je še obiskal lastnik zemljišča, ki je šel mimo v gozd. Povedal je, da je to njegov hrib in da ga ne moti, če raziščeva jamo v tem spodmolu. Potem smo se pogovarjali, če so ga že doslej kako imenovali in je odgovoril, da še nima imena. Tako smo se dogovorili, da se reče tej jami po imenu njihove domačije in ker vse sestavljajo rovi smo dali ime temu kraškemu objektu Bukovčnikove luknje. Tako se sedaj prva jama imenuje po zgornji kmetiji Vravarjeva luknja in ta zraven Bukovčnikove luknje.

Tukaj sva namerila 27 metrov in našla še drugi manjši vhod jame malo višje. Cel ta hrib je kot švicarski sir, po pregledu terena sva našla še dve luknji: ena je bila dolga tri metre in se je na koncu končala. Druga je bila bolj zanimiva, dolga je bila 4 metra in ko si splezal v njo, se je odprla lepa okrogla dvoranica, v kateri si lahko normalno stal in vse je bilo oblito s sigo. Pravi prostor za umiriti svoje misli. Ker sem slabo izmeril vhod te jame, sva naslednji dan šla z Valerijo popraviti vizuro. Ker sva imela čas, sva šla malo še na ogled, našla sva 4 majhne luknje, ki s svojo bližino tvorijo splet manjšega sistema, ki pa je za človeka nedosegljiv. Tako, da je res celi hrib kot švicarski sir.

Če se vrnem nazaj na sprehod, kjer sva z Leo šla raziskovati še hrib na drugi strani potoka, kjer je bilo zelo zanimivo opazovati skale, ki so nametane na kup sredi travnate strmine in so vabile k bližnjemu opazovanju. Med temi skalami se vidijo manjši prostori, nekje pa se skriva tudi mali skozenjc med dvema velikima skalama. Od tod sva se zagnala pod skalne stene, ki so se dvigale malo naprej od teh nametanih skal. Zaokrožila sva okrog hriba in zagledala vdolbino, ki je pritegnila najino pozornost. Jama se odpira v manjšem spodmolu, kjer je nizek vhod, ki te pripelje v večji prostor z nizkim stropom. Po tleh je bilo polno sena, listja in mahu. Zelo sva se čudila tej najdbi, jaz sem želel Leo prepričati, da si je to naredila ovca, ampak mi ni verjela. Potem sem ji rekel, da mogoče je to naredil partizan, ki se še vedno vrača nazaj domov iz slovenskih gozdov. No, bilo je vsekakor gnezdo, ampak katere živali nisva mogla ugotoviti sama. Lotila sva se merjenja in namerila v tej jami 18 metrov.

Kasneje sva se oglasila na čaju pri stricu Zdravku, ki je na svetu že več let, kot midva skupaj in ker ima več modrosti, sva ga vprašala, če mogoče ve, kakšna živalca bi se notri skrila. No, odgovor je bil jazbec. Jazbec je največja kuna in lahko tehta tudi do 20 kg. Je zelo teritorialna žival. Tako, da sva imela srečo, da naju ni ugriznil v nos. Jamo sva poimenovala Jazbečevo gnezdo. Tako sva zaključila najin uspešen sprehod z dvema novima jamama in željo po nadaljnjih sprehodih na tem koncu Lepe Njive.

Jamarili in raziskovali smo: Lea Pavrič, Valerija Petrič in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

Spust v Brezno pri Petrovim križu

V nedeljo, 20.11.2016, se nas je zbrala pisana druščina iz skoraj vseh klubov štajerskega konca, lahko bi rekli, da se smo se zbrale vse živali tega konca: zmaji, črni galebi in podlasice. Imeli smo plan, da uresničimo obisk najgloblje jame na Menini.

Jama se je v preteklosti izgubila in nato so jo JK Tirski zmaji spet našli. Bernard je rekel, da jo moramo obiskati in tako smo ta plan uresničili. Jerica je naredila še nekaj dodatnih sidrišč in brezno očistila, da smo se drugi lahko spustili v globino. Brezno ima 67 metrov vhodne vertikale, spodaj je majhna kamrica in zasuto dno. Tu smo se en za drugim nabrali, ko smo bili vsi, smo naredili še skupinsko sliko in en za drugim odžemarili ven. Pred padajočimi kamni smo bili varni, saj je bila z nami Katja, ki ima na sebi čuden magnet, no lahko napišem nevarni magnet, ki vleče nase vse, kar te lahko spravi v bolniško. V tej kamrici smo izvedeli tudi, da se na Menini sprehaja medo - no oni trije, ki so že šibali ven, tega niso slišali. No, na srečo ga niso srečali in nobenega ni pojedel.

Rafko je med tem odšel na dom na Menini povedat, da prihajamo na golaž in topel čaj, saj je po jami kapljalo in nas je namočilo in mraz je lažje prišel do naših kosti. Hitro smo se preoblekli in odšli v toplo kočo. Tam so nas zelo lepo postregli, za kar jih je vredno pohvaliti in se zahvaliti. Po kramljanju koliko jam še čaka na planini Menini in Dobrovljah smo ugotavljali, da nas čaka še veliko zanimivih dni v raziskovanju in odkrivanju teh skrivnosti podzemlja.

Jamarili smo: Jerica Koren, Katarina Kotnik, Bernard Štiglic, Rafko Žerovnik, Lea Pavrič, Grega in Alenka Jelen in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič in Bernard Štiglic