09-11.07.2021, petek, sobota in nedelja
Ekipa na začetku
Preden se je pričel tabor, sva z Gregijem poskrbela za kondicijo v Kebrovi luknji (4.7.2021). Odšla sva v dele z imenom Rov 20-letnega šepetanja. Tam sva s Simonom lani med merjenjem jame slišala zanimivo zamolklo bobnenje, če si udaril po blato. Z Gregijem sva nameravala malo odmakniti blato, da vidiva, če se bo pokazala kakšna luknja. Po 3-urnem kopanju sva skopala že zelo globoko, ampak luknje ni bilo. Med blatom je bila bela mehka zmes, podobna jamskemu mleku. Zaradi tega sva poimenovala to delovišče Odmev svinjske masti. Pogledat pridemo čez kako leto ali dve, če bo mogoče tedaj voda odprla kakšno luknjo.
Jezernikovo brezno
Tako sva poskrbela za kondicijo in umazano opremo, ki jo je bilo potrebno hitro oprati, saj se je tabor pričel že v petek. Idejo tabora je Marta dala že lani, sedaj pa se je ideja uresničila. Tako dobre ideje se nikoli ne branimo, ampak jo z veseljem zgrabimo z obema rokama in čakamo na priložnost, da jo uresničimo. Veliko je pripomogel Zlatko, ki v tem letu aktivno raziskuje Dobrovlje, zato nas je še bolj vleklo na ta košček raja.
Občina Mozirje je tabor finančno podprla predvsem, ker smo se odločili, da en dan namenimo čiščenju Brezna 2 pri Kecejevi jami.
V petek smo se zbrali v ekipo in že drveli do Jezernikov. Tam je Zlatko dobil informacijo, da se je ob novi gozdni vlaki odprlo brezno in kamen leti nekam daleč. Dobrega gospodarja kmetije Jezernik smo našli pri delu s traktorjem. Zapletli smo se v zanimiv pogovor in izvedeli veliko zanimivega. Nato nam je pokazal pot in že smo hiteli po gozdni vlaki do vhoda. Sonce je grelo, da nam je pošteno teklo iz vseh por. Za začetek je bilo potrebno odmakniti nekaj kamnov. Po nekaj naporih se je vhod večal in že smo poslušali kamen, ki je padal daleč v globino. Ko je postala luknja zadosti velika, je Tilen naredil začetno sidrišče in že sem pričel z opremljanjem.
Po vhodnem breznu sem se prestavil v prehod do drugega brezna. Tam pa presenečenje - brezno se je odprlo v lepe dimenzije. Ekipa zgoraj je poslušala moje vzklike veselja. Ko sem se odpeljal naprej, sem se po pobočju na polici prestavil v drugo brezno. Kamen pa je še padel naprej. Tam sem obvisel sredi brezna. Zmanjkalo je vrvi, saj smo vzeli samo 40 metrov. Kdo pa je pričakoval tako veliko jamo. Veselje je bilo javiti v dolino, naj prinesejo sabo vrv, saj brezno še gre naprej. Nato smo pobrali stvari in se odpeljali v Nazarje, kjer smo pojedli pico in že hiteli se ohladiti v Savinjo. Bilo smo čisto vroči, da se je tabor pričel z večjo jamo. Ko smo se ohladili, smo se vrnili do Marte. Tam nas je čakalo postavljanje šotorov in taborjenje se je pričelo v prelepem ambientu, ki ga je uredila Marta. Zvečer so se na ognju pekle penice in se veselili smo se nove jame, ki smo jo poimenovali Jezernikovo brezno - po najbližji kmetiji.
Tilen se je odločil, da bo to noč spal v viseči mreži, ki je visela ob robu gozda. Kai se je odločil, da mu ne bo delal družbe in gre raje v šotor k meni in Velesu. Mateja si je postavila miniaturni šotor za 1 osebo. In tako je ostal Tilen sam zavit v mreži. Dal sem mu 2 uri, da bo zdržal v viseči mreži. In res - ko se je gozd ponoči prebudil in ko je postalo hrupno, ni bila več šala viseti na robu gozda. Piko na i so postavili polhi, ki so začeli tekati po viseči mreži. Sredi noči je pričel lajati pes, ki je naznanil, da se Tilen premika. Nato sem slišal ropot mimo šotora in dolge korake, za njimi pa je šumela spalna vreča. Našel sem ga v avtu, ko sem ga še jaz dodatno prestrašil, ko sem v naglici odprl prtljažnik. Skupaj sva nato šla v šotor in smo vsi štirje varno prespali noč.
Zjutraj se je ekipa povečala in odpeljali smo se proti Breznu 2 pri Kecejevi jami. Tam nas je čakalo čiščenje brezna. Napeli smo žičnico preko vhoda v brezno, ki je služila kot sidrišče za spust in nato tudi za izvlek smeti. V samo dno sta se tokrat odpravila Tilen in Valerija. Kmalu sta pričela doživljati kalvarijo. V jami je bila v vrečah zavita mrhovina. Ker je zavito v vrečah in v odloženo v hladni jami, se to lepo marinira. Smrad je bil nevzdržen. Spodaj sta se poskusila reševati s humorjem. Ko je vreča počila in je ven poletel kos mesa, se je Tilen zasmejal, da ven pada pršut. Kai je rekel, da si srčno želi, da ne bi bilo potrebno čistiti jam, da bi jih lahko samo raziskovali. Na žalost, nas jamarje še čaka veliko čiščenja. Problem je, ker je v našem koncu popularno zavijanje crkovine v vreče in to je naporno čistit in tudi nevarno zaradi plinov. Zato sva s Kaijem ves čas skrbela za komunikacijo s spodnjo ekipo in preverjala stanje, če se počutita dobro.
Ko sta že imela občutek, da sta proti koncu, sta premaknila kamenje, na katerem sta stala in pod njim odkrila še eno, veliko večjo plast smeti. V tem trenutku smo se odločili, da zaključimo, Valerije in Tilna se je že loteval glavobol. Saj brezna niso zametali v enem dnevu in tudi mi ga ne moremo očistiti v enem dnevu. Žalostni, da smo ven potegnili vreč za eno avto prikolico, pa še vsaj enkrat toliko smeti je notri. Smo pa se odločili, da to je zadnja čistilna akcija v poletnih mesecih. Nadaljevali bomo v zimskih mesecih, nas je pa to brezno res presenetilo, nismo pričakovali tako veliko smeti. Ko smo zaključevali, sta prišla na obisk jamarja iz sosednjega kluba Tirski zmaji Ljubno, Rafko in Klemen. Naužila sta se neprijetnega vonja in odpeljali smo se nazaj do tabora.
Brezno 2 pri Kecejevi jami
Ena ekipa je odšla se umiti in kuhati kosilo, Rafko, Klemen in jaz pa smo se odpravili v Vračko zijalko. Počasi smo se prebili do zijalke, saj je pot že zaraščena. Presenečena sta bila nad velikim vhodom. Mislim, da vsakega navduši ta vhod, ki se ti prikaže pred očmi kar nenadoma. Preverili smo prepih in iz zgornjih delov je pihalo proti izhodu. Verjetno bo le potrebno preplezat kamin v zgornjih delih, ki ga smo si ga že ogledali, samo za plezanje pa še ni bilo časa. Mogoče se skrivajo v zgornjih delih še kakšni nivoji, kdo bi vedel. Na naslednjem taboru bomo poskusili. Po ogledu smo se še mi vrnili do tabora, kjer je že bilo na mizi kosilo.
Popoldne se je ekipa povečala. Alenka je pripeljala Gregija in Zlatko je pripeljal Tejo - ekipa, ki je kasneje sestavljala pozno popoldansko ekipo za Jezernikovo brezno. Prišel je še Janko in novica je prišla, da se Risto vrača z Ojstrice, kjer je lociral nekaj vhodov za tabor na Korošici 2021. Po prijetnem klepetanju smo Gregi, Lea, Teja in jaz odšli do Jezernikovega brezna.
Druga ekipa – Janko, Valerija, Tilen, Kai in Veles so šli v dolino se kopati. Tam jim je crknil avto, na intervencijo je prihitel Sebastjan, ki je poskrbel za pokvarjen avto in jih po kopanju pripeljal nazaj do tabora, spotoma pa so pobrali še Ristota, ki je prišel v Nazarje z avtobusom.
Mi pa smo se z dodatno vrvjo že spuščali v Jezernikovo brezno, da jo raziščemo do konca. Gregi je opremljal naprej od mesta, kjer je prejšnji dan zmanjkalo vrvi. Bilo je veliko kamenja, ki smo ga z veseljem poslušali, ko je padalo v brezno. Mi smo čakali na polici pred zadnjim spustom in občudovali lepote brezen, saj jama premore kar nekaj jamskega okrasja. Ko smo slišali besedo »fraj«, smo že sledili Gregiju, ki je občudoval spodnjo dvorano. V kotu so bile lepe ponvice s kristalčki. Spominjali so na male zvezdice. Tako smo dvorano poimenovali Dvorana drobnih zvezdic. Prav pri teh ponvicah smo našli nadaljevanje. Tam smo morali preplezati stopnjo in se spustili do dna, kjer smo prišli do vode, ki je tekla v šibkem toku in padala v brezno globoko cca. 3 metre. Spodaj se je videla manjša kamrica, ki pa ni bila dosegljiva, saj je bilo potrebno odmakniti dva buhtlja, mi pa s sabo nismo imeli opreme za širjenje. Zato smo to nalogo pustili za zadnji dan tabora.
V taboru je bilo medtem živahno. Eni so zaključevali z gledanjem komedije, v kateri se francoski turisti izgubijo v brazilski jami, drugi pa so klepetali ob ognju. Risto, prava korenina je kljub naporni turi še sedel in z veseljem smo si izmenjali novice in vtise z dogajanj. Gregi je prinesel zaledenele klobase, ki so se na ognju omehčale in dobile pravo barvo za pojest. Pozno v noč smo še posedali ob ognju in premlevali veliko različnih tem.
Zjutraj se je ekipa še povečala, saj so se nam pridružili Simon in Erik, Žiga ter Filip Solar. Po zajtrku smo zbrali opremo v avte in krenili. Ker do izhodišča Jezernikovega brezna vodi več cest, je smo se zagnali vsak po svoji cesti – 3 avti po treh poteh, Janko pa nekje vmes čakal na Sebastjana, da pripelje za njim, ampak Sebastjan je prej krenil na drugo cesto in je že bil pri jami. Če bi bil novinec z nami, bi ga to pošteno zmedlo.
Janko, Valerija in Mateja so šli prenašati smeti od Brezna 2 pri Kecejevi jami bližje cesti, od koder se jih bo lahko odpeljalo v dolino. Jaz sem še ostal z ekipo, ki se je odpravljala v Jezernikovo brezno. V samo jamo je odšlo kar 8 jamarjev. Žiga, Filip, Simon in Gregi so odšli do dna razširiti in pokukati v nadaljevanje. Gregi je prevzel tudi vlogo fotografiranja. Kai in Tilen sta se spustila notri, da si pogledata to lepo brezno in poskrbita za kondicijo. Lea in Teja pa sta zadaj merili jamo.
Jezernikovo brezno - sobota
Ožino so v 2 minutah razširili in prosto splezali 3 metre nižje. Tam se na nivoju vode odpre še manjša kamrica, ki pa se nadaljuje v ozko špranjico, cca. 5 cm široko, iz katere ni čutiti prepiha. Tako dobro je kazalo, ampak jama se je zaključila. Filip, ki se je nalezel plezanja po električnih drogovih, je dobil poklicno deformacijo in je v jami splezal 8 metrov visoki kamin ter preveril, če se še skriva kaj tam. Ker ni bilo nič, se je previdno vrnil na trdna tla. Namerili smo 81 metrov dolžine in 40 metrov globine, kar je super za Dobroveljsko planoto, da smo dodali na zemljevid spet eno večjo jamo.
Z najmlajšima udeležencema tabora, Velesom in Erikom, sem se s Sebastjanom odpeljal do ekipe, ki tovori smeti do ceste. Ker so bili že pri koncu, smo skupaj odšli v Kecejevo jamo, ki je primerna tudi za najmlajše. V jami se nam je pridružil še kuža Jack, ki je sledil Mateji in jo varoval pred jamsko temo. Notri smo se prijetno hladili, tudi Janko se je prišel ohladiti. V taboru smo pripravili še kosilo za jamarje, ki so se vračali iz Jezernikovega brezna in pospravili šotore. 3-dnevno druženje smo zaključili z večjo jamo - Jezernikovim breznom in začetkom čiščenja Brezna 2 pri Kecejevi jami. Predvsem pa se družili v prijetni jamski družbi. Hvala Marti za gostoljubje, se še vrnemo.
Jezernikovo brezno - nedelja
Kecejeva jama
Ni komentarjev:
Objavite komentar