21-25.07.2021
Nošnja opreme
Priprave na tabor so se pričele že v soboto (17.07.2021), ko smo del opreme odnesli na Korošico. Vremenska prognoza je bila obupna, dež preko celega vikenda. Tako sva z Ristom v petek, dan pred odhodom, gledala vremensko napoved, ki ni ni obetala nič dobrega. Piko na i je dal Simon, ki je rekel »Nič gremo, kar pa bo pač bo«. Kandidatov za prenos opreme je bilo za sončen dan kar nekaj, v dežju smo bili zagnani pa samo Simon, Risto, Filip Kuntu in jaz. Niti nismo upali delati preveč reklame, kajti vedeli smo, da bo to le opravek, nič razgledov, samo pot pod noge in nazaj. Ko smo oprtali težke nahrbtnike ob zelo zgodnji uri, nekaj čez peto zjutraj, dežja še ni bilo. Ko smo počasi prišli do pastirske hiše na Podvežaku, so temni oblaki začeli puščati. Kmalu nam je teklo od riti, pa ne od švica, ampak od dežja. S Filipom sva šibala naprej, saj je Risto s Simonovo pomočjo flikal kitajski nahrbtnik, ki ga je Risto kupil, da vidi kaj mu »made in china« nudi. Kitajci so mislili, da nahrbtnik služi samo za nekaj šolskih zvezkov in za toliko so ga sešili. Večjih obremenitev pa niso predvidevali. Dež je Ristota hladil, da se ni preveč jezil.
Ko sem zagledal Malo Ojstrico, sem se razveselil v svoji zmoti, da vidim že Lučkega Dedca, ampak to je bil le naval sreče, ko sem med sivino in meglo videl nekaj skalnega. Filip me je razsvetlil, da še nisva tam, še kar nekaj poti je bilo pred nama. Nato naju je dobil še močan veter, ki naju je kar prestavljal. Najmočneje je pihalo po ravnini, ko sva že šla proti požganemu Kocbekovemu domu. Tam je veter prinašal dež v obraz kot nežne pikice, ki so zabodle. Oskrbnik začasnega bivališča v kontejnerju je bil presenečen, da smo se prikazali. Kar kmalu za nama sta prišla Risto in Simon. Napakirali smo opremo v kontejner, dobili od oskrbnika Filipa Vrabiča še nekaj za pod zob in počasi se odpravljali nazaj. Simon se je zunaj še trudil z dvema puncama. Pa ni šlo za osvajanje, želel ju je prepričati, naj ne hodita na Kamniško sedlo. Namreč dekleti nista bili niti domačinki, temveč iz Nizozemske in iz Tajske, živi pa na Danskem. Kljub svarilom in prepričevanju sta se sredi naliva odpravili na pot. Simona smo pomirili, da mogoče ju najdemo v času tabora in če bo še katera topla, jo lahko še porabimo za kaj koristnega. Nato smo tudi mi ogrnili vetrovke in jo mahnili nazaj do Podvežaka. Dež ni ponehal vse do popoldneva. Pot je bila hitra, saj smo bili prazni, nič skrbi, glavni tovor za tabor je na planini, tabor Korošica 2021 se lahko v sredo prične brez problema.
Tako smo čakali na sredo in jo tudi dočakali. Drobnih stvari se je nabralo toliko, da so bili nahrbtniki spet težki. Vreme je bilo super, tako smo v jutranjem času vzeli pot pod noge Simon, Risto, Filip Kuntu, Jožica, Tilen in jaz. Pri križišču za Moličko peč smo se ločili, kajti eni so šli pozdraviti pastirja Toneta. Midva s Tilnom sva rajši nadaljevala proti Korošici. Ko sva zagledala ravnino, ki naznani, da si prišel na Korošico sva si vzela malo odmora. Tilen je dosegel odličen rezultat v primerjavi s pohodom pred dvemi leti. Zmogel je pot v 2,5 urah in to s težkim nahrbtnikom. Pred tem je potreboval 6 ur, sedaj pa pri svojih 15 letih že postaja odličen jamar, ki zmore tudi težje stvari. Opremo smo preložili v zimski bivak, ki v tem letnem času nima funkcije. Oskrbnik Filip pa je rekel, da je »Kati« za nas pustila mafine, ki so bili kot sladka predjed za začetek tabora. Hvala za mafine! Po končanem zlaganju opreme in hrane smo se najedli in jo že mahnili proti Petkovi jami.
Petkovo jamo je del ekipe lociral lani na lanskem taboru. Poročali so o dobrem prepihu na vhodu. Jamo nam so priporočili že Kamniški jamarji, da jo naj pogledamo. Registrirali so jo že leta 25.08.1977 na IZRK. V nadaljevalnem vhodnem breznu je vprašaj in napisali so cca. 20 metrov spusta. Mogoče je bil spodaj sneg in led. Ko sem se zadnji spustil v jamo, sta bila Filip in Simon vsak na svojem koncu in kopala. Šel sem do Filipa, ki mi je bil bližje in si ogledoval situacijo, nato me je že klical Simon, da je odprl prehod v meander. Vhod je zgledal dokaj neprijeten. Ozek vhod med dvema buhtljema in kako je z dnom se ni dalo videti. Za varovanje sem si navezal vrv okrog pasu in Simon me je počasi spuščal v meander. Skozi buhtlja sem se moral kar zložiti, da sem se na koncu spustil v meander. Tam pa se je odprl lep prehoden meander. Po njem sem napredoval do 2-metrskega skoka, ki sem ga prosto preplezal. Nato še malo sprehoda in ustavil sem se pred cca. 10 metrov globokim breznom. Vrnil sem se nazaj in javil veselo novico: »jama gre naprej«. Med tem se je Filip že prebil v manjšo kamrico brez nadaljevanja. Tam sva pričela z meritvami jame. Risto je fotografiral, Simon pa je odšel še narediti nekaj sidrišč v vhodnem breznu. Jama je zelo razbita, kar je najverjetneje posledica, ker je bila okovana v led. Počasi sva napredovala z merjenjem do mesta, kjer sva prej s Simonom splezala do meandra. Od tam je vodil rov nižje in na koncu je deloval zasuto. Spustil sem se vanj, da bom Filipu za točko. Ko sem prišel do konca, sem začutil hlad po bedri. Spustil sem glavo in pokukal mimo kamenja v dvorano. Veselje, ko sem vstopil v res lepo dvorano, kjer so pokrita tla z ledom, nad ledom pa se dvigata ledena stebra. Poklicala sva še Ristota, da smo skupaj si ogledovali dvorano. Pred ledom leži večji kamniti blok, ki daje videz kot žrtvena miza. Tako je Filip povezal besede in dvorana je dobila ime Žrtvena dvorana. Zaključi se z 10-metrskim kaminom. Dobil sem občutek, da se poveže z meandrom, saj sem videl nekaj ledu na dnu brezna. Hitro sem se odplazil nazaj, splezal skozi stopnjo in se spustil v meander, tokrat lažje, ker sem vedel kako. Nato sem na robu brezna klical Filipa, metal kamne in ni bilo odziva. Vrnil sem se nazaj in dobil poročilo, da ni bilo nič slišati. Skrivnost nadaljevanja torej ostaja. Med merjenjem sta se Risto in Simon vrnila nazaj v tabor. S Filipom pa sva na vhodnem delu ugotavljala, koliko še je tu nekih poti med podorom. Koncentracija je padla, naredila sva možica za zadnje točke in se vrnila v tabor. Namerila sva 123 metrov poligona in 30 metrov globine. Lep začetek tabora, ko jama gre naprej. Pri ognju v taboru sta razlagala Jožica in Tilen njuno dogodivščino. Po tem, ko smo vsi smuknili v jamo, sta se odpravila proti Vežici. Ker sta bila tu prvič, sta se kmalu pričela vrteti v krogu. Da sta potrdila njuno prepričanje, da se vrtita, sta si pustila nekaj znamenj za dokazal. Ko sta se trikrat vrnila do tega znamenja, sta se že dobivala velike sovje oči. Jožica je pomirila Tilna, da dokler ni megle, ni panike, če pa pride megla, pa bo zanimivo. Tilen je pogledoval proti sosednji Planjavi, kako se vali nad njo megla in počasi mu je v kosti lezel strah. Potem sta spremenila taktiko hoje in našla pravo pot, da sta sestopila z Lučkega Dedca proti Kocbekovemu domu. Zanimiva izkušnja, v kateri sta bolj iskala sama sebe, kot jame. Sedaj vsaj dobro poznata ta del planine in bosta dobra vodiča.
Oskrbnik Filip Vrabič
Petkova jama
Naslednji dan, v četrtek smo se odpravili proti Breznu pod gamsovo čeljustjo. Prisopihali smo na Prag in glej ga, Rafkota izza vogala in zadaj še Klemen. Prišla sta, da bi pregledala in našla še kaj keramike iz Petkovih njiv. Namreč s keramiko so se veliko ukvarjali Kamniški jamarji skupaj s Tonetom Cevcem, slovenskim etnologom. Tone je napisal tudi odlično knjigo Lončene posode pastirjev, ki zajema tudi te dele planin. To je izvrstno delo, ki se nadaljuje s tem, da bo Klemen restavriral keramiko, ki bo najdena na Petkovih njivah. Alenka, Tilen in Filip Kuntu so nekaj keramike že pobirali in iskali na taboru Korošica 2019. Tako smo Tilna določili za vodiča, Jožico za družbo in ekipa je bila sestavljena za raziskovanje keramike na Petkovih njivah. S temi podatki bomo lažje dojeli, koliko so bile te planine poseljene in koliko so bile za življenje pomembne. Verjetno veliko bolj, kot sedaj.
Mi pa smo nadaljevali našo pot proti Breznu pod gamsovo čeljustjo. S Filipom sva se spustila v Thorinovo dvorano. Risto je fotografiral, Simon pa mu je služil za asistenta. Odšla sta do 90 m globokega brezna, kjer se spustiš v končno dvorano. S Filipom sva v Thorinovi dvorani morala izmeriti dvorano, da bomo lahko sestavili iztegnjeni profil. Tloris smo dobili že lani, ko se je dvorano lasersko skeniralo. Ker pa je laser šel samo do višine 40 metrov, manjka še višina. Dvorana je dolga 140 metrov in na začetku visoka kar 110 metrov, nato se nato počasi spušča do višine 40 metrov in se konča s podorom. Tam smo poskusili kopati, ampak neuspešno. Preveč je vse zasuto in nič se ne vidi, le kupi kamenja. Tako v sistematičnem pregledovanju jame nismo našli nadaljevanja in po 6 letih končali z raziskavami. V njej smo se veliko naučili. Bila je to prva večja visokogorska jama mlajše generacije v klubu, ki smo jo merili in sestavljali načrt. Jamo so pred našim prihodom prvič omenili že leta 1980. Ime je dobila po tem, ker se je tisti čas raziskovalo Brezno pod gamsovo glavico v Bohinjskem kotu. Tu pa je pred jamo ležala čeljust in so rekli, da so dobili vsaj gamsovo čeljust. Po treh naskokih so dosegli večjo dvorano, ki ji mi sedaj pravimo Thorinova dvorana. Nadaljevanja tudi takrat niso opazili. Ampak kljub temu nas je Vido poslal, naj poiščemo jamo in si vzamemo nekaj časa za njo. Tako smo v teh 6 letih jamo prečesali, pregledali stranske dele, jo sistematično izmerili in s pomočjo kamniških jamarjev tudi skenirali končno dvorano. Jama sedaj meri 830 metrov poligona in 203 metre globine. Predvsem pa nam bo vsem ostala v lepem spominu ta velika dvorana. Ko sva jo zapustila in potegnila iz 90 metrov globokega brezna vrvi, ki so bile zelo dobro napite z vodo, sva si privoščila tisto najlepše. V brezno sva vrgla nekaj skal in poslušala odmev grmenja po dvorani, ko je padla na tla. Zelo lepi zvoki, ki upamo, da jih doživimo še v kakšni drugi jami. Nato sva počasi razopremljala in vlekla za sabo težke, napojene vrvi. Na vhodu sva spakirala robo, se prijetno utrujena poslovila od jame in začela sestopati. Pod stenami Lučkega Dedca sta nama prišla naproti Tilen in Simon in naju razbremenila težkih nahrbtnikov. Lepo je imeti take prijatelje, ki ti vzamejo breme z ramen. Tilen je v polnem zamahu razlagal, kako sta Rafko in Klemen prinesla odličen Savinjski želo'c. Ki pa ga ni več, ker ga je pojedel. Potem sem ga želel podučiti, da lačnemu jamarju ne rabi razlagat, kaj dobrega je pojedel, predvsem če tega ni več. Jožica pa si je med našim vračanjem za mizo lomila vrat. Saj ni vedela ali bi gledala proti Lučkemu Dedcu, kdaj se vrnemo iz raziskovanj ali proti Podvežaku, od koder prihaja Filip Solar s pivskimi klobasami. V večernem mraku so namreč prihajali pater Tomaž, Filip Solar in kuža Jack. In z njimi predvsem pivske klobase, ki smo jih bili najbolj veseli. Tako so bili na Korošici kar trije Filipi. Ob večernem ognju smo s pesmijo lepšali večer in poslušali cvrčanje klobas. Eno smo pustili tudi za lisjaka Liskota, ki že drugo leto vsako noč pride šnofati okoli nas. Uspešen dan, sedaj imamo zalogo dodatne vrvi, ko bo Brezno Šubidu šlo naprej. In še za Petkovo jamo. Tilen je pa kot vodič na Petkove njive peljal Klemna in Rafkota po kanalu. Rafko je komaj sledil tej drzni izbiri poti, saj njegov križ ni več tako mlad, kot je po srcu. Ampak dol so pa le prišli, je rekel Tilen. Našli so kar nekaj keramike. Sedaj že komaj čakamo, da jo vidimo v muzeju v Gornjem Gradu. Utrujeni smo se polegli vsak na svoje spalno mesto. Med Simona in mene je legel pater Tomaž. Kmalu je spoznal, kako ponoči reževa drva, en z motorko, drugi na krožno žago. Iz vsake strani sva smrčala v polnem zamahu. Do tretje ure zjutraj je še nekako zdržal. Nato pa naju je izmenično rukal. Ampak spoznal je, da sproži samo globoko glasno dihanje. Rešilo ga je sonce, ki nas je prebudilo že v tretji raziskovalni dan. Tilen ni slišal smrčanja, spal je, kot bi ga ustrelil, ko ga je Tomaž vprašal, če ga kaj moti.
V petek smo se razdelili v dve raziskovalni skupini. Oba Filipa in Simon so odšli v Šubidu. Simona je najbolj skrbelo, ko bo rekel »Kladivo, Filip«, da bo dobil dve kladivi za delat. Zato se mu je tožilo, da ni v jami še piva, ki bi ga dobil po dva naenkrat. Risto, Jožica, Tilen, kuža Jack in jaz smo odšli raziskovat na Lučkega Dedca v kanal, ki vodi v Vežico. Na pragu smo se poslovili od patra Tomaža in bili veseli njegovega obiska, saj je odšel proti Deski in ni želel zapuščati glavne poti. Vsaka božja povezava pride prav v neizprosnem jamskem svetu, če pa gre kaj res zelo narobe, je pa jamarska reševalna tudi vredu.
Prekopan meander v Petkovi jami
Pot nas je vodila mimo Abc jame. Tam smo zavili, kar precej v levo. Po škrapljastem terenu smo iskali pot. Kmalu je Risto javil, da nekaj piha. V rov se je kar hitro poskusil spraviti Tilen, ki pa se je zataknil. Mogoče je dan prej preveč pojedel Savinjskega želodca. Na koncu rova se vidi svetloba. Rov savinjskega želodca, kot smo ga poimenovali, bo potreboval bolj vitkega jamarja. Ker pa še nismo bili zadovoljni, smo še vohljali med kamenjem. In glej, 2 metra stran še en podoben rov. Potrebno je bilo premakniti tri večje skale. Tilnu je šlo dobro od rok, saj je dan prej pojedel ves Savinjski želodec, ki je ojačal njegove mišice, da so lahko premaknile še tako težko skalo. Ker pa jih nisva mogla premakniti preveč stran, so ostale zataknjene in treba se je bilo splaziti v notranjost mimo njih. Napredovala sva 5 metrov, na kar se je rov še nadaljeval v bolj ozkih dimenzijah in po 6 metrih si prišel na drugi strani ven. Ker so skale tako čudno stale, smo dali ime Rov slabe ideje. Ven sva previdno zlezla, čisto na rahlo sva se povlekla iz rova. Nato smo se spustili na konec kanala in prišli do Udornice na Vršičih ali 1-32 (Korošica). Tam sta Risto in kuža Jack odšla nižje do planinske poti, ki prihaja iz Vršičov in pelje proti Vodotočniku ali pa na Prag in nato do Korošice. Mi pa smo si ogledovali to res veliko udornico in iskali mesto, kje naj nabijemo tablico. Ko sva jo nabila, so prišli temni oblaki in spuščati začeli debele kaplje. Hitro sva zmetala opremo in sledila Jožici, ki je bila že nižje in čakala, da nadaljujemo po kanalu navzgor. Malo višje po kanalu sva jo počakala, ko sva tako potegnila, da sva jo kar izgubila zadaj nekje v ruševju. Tam se je kotalila in lovila ravnotežje, da naju je dohitela. Ko smo se zbrali, je nehalo padati. Jožica je rekla, da eno še pa bomo izmerili. V četrtek, ko smo šli do Brezna pod gamsovo čeljustjo, smo opazili jamo 1-27 (Korošica), ki ni registrirana. Sedaj na dnu ni več snega, tako sva navezala vrv in Tilen se je spustil v notranjost. Namerila sva 10 metrov. Med tem, ko je Tilen risal skico, so zopet prišli temni oblaki. Zopet nekaj kapelj, le toliko, da so nas prestrašili. Ker sva že dvakrat tako na hitro pospravila opremo, smo imeli zadosti merjenja in nekaj novih jam pustili za naslednjič. Vrnili smo se do Kocbekovega doma, kjer smo pričakovali ekipo iz Šubiduja in ko-ko-ko, mislim reči ženski del ekipe. Jožica je tako nestrpno čakala ženske, saj je bila edina punca na taboru in je že potrebovala malo ženski čvek. Med našim raziskovanjem pa nas je obiskal Božiček iz Ljubljane skupaj s škratinjo in v vsakem šotoru nas je pričakala ena čokolada. Ker sta hitro smuknila v dolino, se jima iz srca zahvaljujemo za sladko presenečenje.
Ekipa iz Šubiduja je prihajala s super novico. Jama gre naprej. Spustili so se v Bakreni prst, kjer sta nazadnje Lea in Žiga pustila neprebavljivo ožino. Ko so jo videli, so se samo križali, da sta sploh lahko zlezla ven. Kar nekaj časa so širili ožino in še takrat je skozi njo z muko smuknil Filip Solar. Spustil se je nižje in 2 metra pred koncem mu je zmanjkalo vrvi. Prosto je splezal na dnu in pogledal, kje sta kopala Žiga in Lea. Zgledalo mu je, da jama bi znala tu it naprej, ampak je vse še precej zasuto. Tako je zlezel višje v še en rov. Splezal je v njega in metal kamne v manjšo kamrico. Si je rekel, da ni tukaj nič. Nato pa se muje med vračanjem iz rova premaknilo nekaj kamnov. Odmaknil jih je, da se mu je odprl rov. V njega je vrgel kamen in glej, padel je v cca. 20 metrov globoko brezno. Do brezna bo potrebno nekaj širjenja. Vesel, da ima jama nadaljevanje, se je vrnil nazaj gor. Kjer pa je spoznal, da mu je navzdol pomagala gravitacija, sedaj pa ga zafrkava. Nekajkrat je poskusil in čez ožino ni šlo. Simona in Filipa K. je samo gledanje pogrelo, kajti po 3 urah čakanja ju je že pošteno potresavalo. Nato si je vzel čas, se nadihal in poskusil še enkrat in smuknil je skozi. Še sedaj, ko se je razširilo ožino, jo je težko zapustiti. In zopet so se križali, kako sta prišla skozi Lea in Žiga. Nadaljevanje smo poimenovali Drugi brat. Nadaljevanje imena je potrebno dobro poznati, da ne pride do zmote. Poimenovali smo ga zaradi tega, ker sta Žiga in Filip brata. Prvi se je prebil v brezno Žiga, Filip je našel nadaljevanje pod breznom Bakreni prst in ker je bil drugi tu doli in ker je od Žiga brat smo dali ime Drugi brat. V družini pa ni Filip drugi brat, ampak prvi brat in je Žiga drugi brat. Med premlevanjem tega smo se že pričeli zapletati in upamo, da smo sedaj nekako to razložili. Med tem, ko smo sprejeli vse novice iz Šubiduja, smo čakali na ženski del ekipe. Na Korošico je legla megla. Zato sem odšel ženskam na proti. V Tejo sem se skoraj zaletel, tako hitro je prihajala na tabor. Mateja in Valerija pa sta zadaj v ugodnem tempu pešačili. Megla je bila samo na Korošici, tako smo nato skupaj hodili po lepem planinskem večeru. Ko se je ogenj zakuril, pa je prišel iz Kamniške smeri prikorakal še kamniški jamar Benjamin. Nabrala se nas je že kar lepa ekipa, kjer smo ob ognju razlagali dogodivščine iz treh dni raziskovanja.
V soboto smo imeli v planu mini ekspedicijo na Ojstrico. Iz Kocbekovega doma se je potrebno dvigniti za 500 metrov, saj je sam vrh Ojstrice visok 2350 m. Ime je dobila po svoji ostri obliki, ki se strmo dviga nad Korošico, Logarsko dolino in Robanovim kotom. Ker nas je bilo veliko, je vsak vzel nekaj opreme in smo jo mahnili v sivo kraljestvo. Že dan prej ob ognju, je Risto na orglice igral pesem »Ojstrica, ti moje kraljestvo« tako, da smo se na njo že s pesmijo pripravili, da res gremo v kraljestvo lepih razgledov. Na vrhu smo čakali še Matejo, Valerijo in Jožico, ki so se se prebijale do vrha. Počasi so grizle kolena v strmino. Ker je bila Jožica prva, smo si rekli, da rabi motivacijo. Tako smo spodbudili skoraj vse planince, ki so šli dol, da so klicali »Kje si Joži!«. Tako je cela kolona ljudi navzdol iskala Jožico. Zgoraj smo naredili zgodovinski ekipni posnetek raziskovalne ekipe. Krstili Tilna, ki je bil prvič tako visoko. Pobrali opremo tistim, ki so jo mahnili po grebenu do Male Ojstrice, kjer so tudi našli nekaj vhodov, ki jih bo potrebno pogledati. Jožica je zopet bila dobra vodička in ekipi razkazala kar nekaj poti, ki jih sicer, če bi šli po glavni poti, ne bi nikoli videli.
Filip Kuntu, Simon, Beni, Risto in jaz pa smo se po Kopinškovi poti spustili 95 metrov nižje. Tam je Risto opazil jamo. Po pregledu nismo našli nadaljevanja, na koncu je čisto zasuta. Se vidi, da je najverjetneje nastala zaradi subdukcije ali spodrivanja dveh plasti. Jama služi tudi za bivak alpinistom, saj je čisto suha in na odličnem mestu, ko zapustijo 600 metrov stene, ki se dviga nad Logarsko dolino. Namerili smo 17 metrov in 7 metrov globine. Nato smo se vrnili nazaj proti vrhu. Malo pod vrhom smo že prej opazili zanimiv kamin. Z Benijem sva ga pregledala in videla, da ga lahko izmerima. Namerila sva 14 metrov dolžine. Sam kamin se je dviga 8 metrov in na koncu zapre z neprehodno ožino. Ime je dobil po obliki vhoda, Klobučnjak. Na vrhu se je Simon veselil, da je prišel na Ojstrico dvakrat in to samo v enem dnevu. Veseli, da smo izmerili dve jami na Ojstrici in upamo, da bomo še kakšno v prihodnje. Po poti smo se trudili še kaj pogledati, a noge so bili že utrujene in mehke kot puding. Ob dobri večerji in večernem ognju smo še vztrajali, ampak utrujenost nas je kar hitro premaknila v šotore. Veter je to noč kraljeval in neutrudno se zaletaval v šotor. Spanje ni bilo preveč kakovostno, zato smo se delno naspani zbudili v zadnji raziskovalni dan.
Nedelja je bila lepa, veter je ponehal. Pri zajtrku smo se spogledovali, saj nas je sonce prejšnji dan opeklo, da smo bili rdeči, kot paradižniki. Koža jamarja je nežna, nevajena močnega planinskega sonca. Odšli smo na Petkove njive. Pogledali smo si zijalko, kjer sta Klemen in Tilen pobirala keramiko. Opazila sta rov, iz katerega piha. Ker ni še bila zijalka izmerjena, smo se lotili merjenja. Namerili smo 10 metrov in 4 metre smo se dvignili po kaminu, da smo pogledali v rov, iz katerega piha. Ni tako grozno ozek, ampak je dovolj, da noben od nas ni bil primeren, da bi v njega zlezel. Mogoče se v bližnji prihodnosti še bolj posvetimo rovu in ga poskušamo malo razširiti in pokukati v notranjost jame. Ime smo dali Petkove njive 1. Prej je to ime nosila zijalka, ki je nad Petkovimi njivami pod Ojstrico. Ampak so nekako pomešali in jamo vrgli ven iz registra. Mi smo nato tisto zijalko registrirali pod imenom Zijalka pod Ojstrico, ki je bolj primerno. To zijalko pa smo sedaj poimenovali Petkove njive 1 in tako je jama Petkove njive 2 dobila zopet smiselno sledosledje imen. Nato smo jo mahnili proti Lepi Glavi. Tam se smo Beni, Simon in jaz odpravili naprej na začetek poti z imenom Šraj pesek. Dokaj zoprna pot, ki se kar direktno vije iz Kamniške bele proti Korošici. Tam je Beni opazil dve jami, Kranjske lase in Očnica. Gre za dve novi jami in iz Očnice tudi lepo piha. Opravili smo samo izvidnico, izmerimo pa ju naslednjič. Ko smo se vrnili do Lepe Glave, je ekipa javila, da so opazili še eno jamo. Ko so predali info, so jo mahnili nazaj na Korošico. Midva z Benijem pa meriti. Pridružila se je še Alenka, ki je prišla opraviti nalogo šerpe. Namerila sva 10 metrov. Ko smo bili vsi skupaj, pa je Simon rekel, da naj bo ime jame Kokošja jama v spomin na veliko heca za ko-ko-ko, mislim naši ženski del ekipe. Brez njih bi bili lačni, žejni in bosi, zato je lepo, da smo jim v zahvalo poimenovali jamo. Proti avtom smo odhajali razdrobljeni tako, da se je kar najbolje ulovil tempo ekipe, ki je šla dol. Posledično smo prišli hitro do pastirske koče Podvežak, kjer smo se zopet zbrali. Zadnje nas je malo hotel dobiti dež, ki pa je zopet bolj strašil, kot padal. Pri avtih skupinsko slikanje in zaključek v piceriji Lampa.
Za nami je uspešen raziskovalni tabor Korošica 2021. 6 novih jam, Petkovo jamo smo podaljšali za 100 metrov in imamo še nadaljevanje, Šubidu gre naprej in končali smo projekt Brezna pod gamsovo čeljustjo. Predvsem pa uživali v prijetni družbi, res odlični ekipi. Hvala oskrbniku Filipu Vrabiču za vso gostoljubje, Boštjanu in PD Matica Celje, da smo lahko uporabili zimski bivak in mesto za šotorjenje.
Trije vhodi
Vhodni del v Treh vhodih
Meander pogledov
Zadnji spust v Thorinovo dvorano
Končane raziskave v Brezno pod gamsovo čeljustjo
Petkove njive
Pater Tomaž
Brezno Šubidu
Bakreni prst
Rov slabe ideje
Udornica pod Vršiči
1-27 (Korošica)
Lučki dedec
Rov savinjskega želodca
Ojstrica
Egejska jama
Klobučnjak
Petkove njive 1
Kokošja jama
Kokošja jama
Lepa glava
Ni komentarjev:
Objavite komentar