10 julij 2021

Kamin Ni neč - nadaljevanje v Ravbarjevem breznu

23.06.2021, sreda

Na vročo sredo smo se odločili, da se gremo popoldne ohladiti v Ravbarjevo brezno oz. Zgornjo Sevškovo rupo. Da pa nam le ne bilo preveč hladno, bi lahko še malo poplezali v Kaminu za j. ožino v spodnjih delih jame. Začetne težave so se pojavile že pri mojem popoldanskem počitku, ki se je zavlekel vse do 20 min pred začetkom akcije in tako se je aktivnost začela rahlo stresno ob ekspresnem pakiranju opreme. Takoj, ko je Lea prišla iz službe, sva hitela proti Polzeli, kjer naju je že čakal večji del ekipe. Skupaj smo odšli do mesta, kjer parkiramo in ostali so šli opremljati vhodno brezno, sam pa sem skočil še do skladišča po opremo za plezanje kamina, macolo in špico, saj tega nimam doma in v naglici sem pozabil še svoj kombinezon.

Ožina je za mene bila pretesna že na zadnji akciji, zato brez macole ne bi mogel skozi. Razveselil nas je obisk Katje, ki je nazadnje stala pred 3 leti na robu vhodnega brezna v Ravbarja. Tudi sedaj se za spust ni odločila, tako še sedaj ne vemo, če ni želela samo nahraniti komarjev, ki so v poletnih časih najbolj veseli jamarjev. Takrat si dajo duška in pijejo dvakratno dozo, kolikor lahko sploh prenese njihov mali organizem. Ko sem se vrnil iz skladišča, je že ekipa bila v vhodnem breznu. Katja pa je videti nahranila zadosti komarjev, kajti je že ni bilo več. Da pa ne bi nahranil še nekaj tistih nenasitnih komarjev, sem se tudi sam čimprej pripel in se spustil v brezno. Tam smo se zbrali in odšli v spodnje dele jame. Tilen je bil prvič v Ravbarjevem breznu, tako da smo mu na hitro razkazali jamo in ga spoznali s prečko. Vsak ima prvič malo težav z njo, čeprav je Goran nabil stopničko, ki zelo olajša prehod malim ljudem, je še vedno droben izziv za prvič. V spodnji dvorani smo se še malo pogovorili in uživali v jamskem hladu. Simon je pogrešal Rista in je nazdravil njemu v čast. Nato sta Simon in Teja odšla proti površju, saj sta želela samo premigati jamarske kosti in malo potrenirati.

Tilen, Lea in jaz pa smo odšli novim raziskovalnim dogodivščinam naproti. Tilen je bil navdušen nad količino blata, ki se skriva v delu z imenom Živo blato in bil je vesel, da ni z nami Žiga, ki mu bi največjo kepo blata vrgel na čelado. Spoznal je tudi Žigovega Mumeka, ta mali kipec oznanja, da prihajaš v drugi del jame. Čez ožino sta šla najprej Lea in Tilen. Jaz sem rabil samo en mali rob odbiti, da sem končno lahko zopet prišel na drugo stran ožine. Ker v naglici nisem našel svojega kombinezona, sem oblekel delovni kombinezon iz blaga, ki je najmanj primeren za blato, saj hitro vpija vodo in na blato se kar nalepiš. Nato sem nadel pas, se pripel na vrv in šel pogledat, kako sta napredovala na zadnji akciji v tem kaminu Lea in Žiga. Ker je Žiga prišel do vrha kamina, kjer se je vse zapiralo, sta še pustila opremljeno raziskovalno kaminsko. To pomeni, da sem se pod vrhom kamina prepenjal po kratkih raztežajih, ki so šli še malo cikcak. V blatu, kjer kmalu ne ločiš svoje opreme, je bil to kar izziv. Na vrhu sem začutil prijetno jamsko sapico. Lea je prihajala za mano. Žiga je nazadnje rekel, da obstaja samo še ena možnost, ki pa verjetno ni nič ali po savinjsko »tm gor ni verjetn neč več«. Lea mi je pokazala to možnost – ločen kamin, ki se razvija vzporedno s Kaminom za j. ožino. Zbasala se je v njega in nad vhodom v kamin naredila sidrišče, nato pa nekaj malega vrvi vlekla višje gor. Ker smo še vedno imeli v glavi, da se verjetno zapre vse tukaj, tudi nismo bila pozorni, kako opremljamo oz. smo imeli na voljo končni del vrvi. Samo toliko, da se pogleda in če se zapre, izmerimo in razopremimo vrv.

Ko je Lea naredila prvo sidrišče, sem prišel pod njo, da me je pohodila z ekstra blatnimi čevlji in se pritisnila višje čez rob. Tam je naredila novo sidrišče in glej – naprej se vidi malo razširitve in luknja, zadaj pa črnina. Prepih se je lepo čutil iz te luknje. In nam je le uspelo, da imamo nadaljevanje. Ker pa sva imela zelo kratek konec vrvi, ni mogla bližje luknji. Potrebno bo vse preopremiti, da bi dobila več vrvi. Jaz pa sem bil oblečen v zelo neprimerna oblačila in me je pas že po 3 urah visenja tako žulil, da sem zajavkal ob vsakem premiku, zato nisem imel volje preopremljati. Tudi Lea je imela zadosti blata, zato sva sklenila, da se vrneva dol do Tilna. Tilna sva našla v Rovu za j. ožino, kjer je opazoval premikanje hrošča. Roke si je potisnil pod kombinezon in meril z očmi, kako hitro se premika jamski hrošč. Natančno mi je pokazal, koliko se je v tem času premaknil. Skoraj nič. Veseli, da smo dobili nadaljevanje v kaminu z imenom Ni neč, ki preide v kamrico ali dvorano Polne lune, ki še nas čaka za prihodnjič. Nato smo se eden po eden zbasali čez ožino nazaj v spodnjo dvorano. Jaz sem bil zadnji. Kombinezon se je v ožini nalepil na ilovico in ni sledil mojemu telesu. Z vso silo, ki sem jo porabil, sem naredil samo to, da sem sredi ožine imel vso obleko v ritni špranji. Rešil me je Tilen, ki me je od spodaj vlekel za hlačnice in me na nek način slačil. Po mučnem dobrem sodelovanju sem le prišel skozi. Na riti sem tudi jaz imel odtis polne lune, ki nas je zunaj čakala.

Nato smo nataknili pase in počasi šli proti površju. Lein prsni žemar ni želel več sodelovati. Zaradi obrabe, blata in teže transportk ter vrvi ji je premikanje po jami zagrenil do te mere, da se bo potrebno od njega ločiti za zmeraj. Potem ji je zaradi blata začel nagajati tudi pantin. Tilen se je malo zaštrikal samo na prečki, nato sva se srečala v Zgornji dvorani, kjer je počival. Zopet je bil vesel, da ni z nami Žiga, ki bi ga zanihal po vrvi, kajti Tilen ne visi rad prosto v breznu in je previdno odžemaril gor, da ga je čim manj zibalo po dvorani. Jaz sem še čakal Leo, ki je z jezo nad prsnim žemarjem zapustila spodnje dele jame. Ko sem bil sredi vhodnega brezna, je Tilen že izplezal v noč, ki jo je osvetljevala polna luna. Ko se je usedel na gozdna tla, utrujen, mu je tik za hrbtom zacvilila sova. Dobil je toliko energije, da bi se lahko takoj vrnil v jamo in še enkrat odžemaril. Ko sem prišel ven, sem ga poslal, naj hitro javi, da smo zunaj, saj ura mora biti pozna. Do avta je odvlekel veliko transportko in z gorjačo v roki si je iskal mir v glasni noči. Namreč od povsod je bilo slišati živalske glasove. Nato sem bil jaz edina žrtev lačnih komarjev. Lea se je obupana in utrujena borila s prsnim žemarjem, ki ni in ni hotel sodelovati – malo je šel gor in nato hitro dol. Vsak premik ga je bilo potrebno ročno popraviti, da so zobki zagrabili vrv. Z muko se je privlekla ven. Hitro sva zvila vrv in šibala, ura je bila 03:00, ko sva prišla do avta. Umazane stvari smo zmetali v vreče in se odpeljali spat. Tilen je imel naslednji dan podelitev spričeval, naju z Leo pa je čakala jutranja jamarska akcija v Kecejevi jami, Leo pa še krvodajalska akcija.

Zgornja Sevškova rupa ali bolj nam znano Ravbarjevo brezno ima nadaljevanje. Po načrtih se ta del loči od znanih delov, tako čedalje bolj upamo, da prihajamo v čisto drugo jamo. Že lovimo čas, da pokukamo v novi svet.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Katarina

Ni komentarjev:

Objavite komentar