06 november 2020

Jamarsko uspešen teden

Teden jamarstva se je že začel v petek, 30.10.2020, ko sva z Leo smuknila do Požrešne vrane. Gre za požiralnik, ki se nahaja nižje od naselja Tešova. V liniji se nahajajo trije požiralniki. Največja dva sta zasuta z zemljo, tretjega, najmanjšega pa smo odprli lani. Je manjši požiralnik, zatrpan s kamni, ki jih gre lahko vleči ven. Tako se počasi odpira rov. V petek naju je pričakalo veliko blata, kar kaže, da je požiralnik še vedno aktiven. Blato je Leji ubijalo veselje ne le do navezovanja kamnov, kjer si gurtno komaj še ločil od kamenja, ki sem jih jaz vlekel ven, ampak sem imel občutek, da ji ubija tudi življenje. Čeprav nama je šlo odlično in sva napredovala in poglobila rov za 2 metra, je bilo blato močnejše. Se pa spodaj vidi rov in iz njega se je jasno slišalo pretakanje vode. Najino delo je vztrajno spremljal in opazoval netopir. Tudi prepih je intenziven. Popolnoma blatna nisva imela volje niti slikati najinega napredka.

Stopnišče v Dobroveljski pekel

V nedeljo (1.11.2020) smo se dobili v okolici Brezna presenečenj. Šli smo do jam – Stopnišče v Dobroveljski prekel in Portal v središče Dobrovelj. Mi smo že bili pri Stopnišču in nabijali tablico, ko je me je poklical Filip, da se je zgubil po cesti, ki vodi do Brezna presenečenj. Bil je že velikokrat tukaj, ampak nikoli ni vozil. In sedaj se je pokazalo, kako je pomembno, da enkrat greš sam, da si zapomniš pravo cesto.

Portal v središče Dobrovelj

Nato sta nas s kužkom Jackom poiskala v gozdu. Pri vrtanju nam je vrag vzel sveder in smo bili prav veseli, da je Filip prinesel drugega, da smo lahko dokončali delo. Tako smo skupaj šli do Portala v središče Dobrovelj in še tam nabili tablico. Zatem smo se nazaj do avtov načrtno izgubljali po gozdu in stikali za kakšnimi novimi vhodi.

Brezno presenečenj

Ko smo se vrnili do avtov, sva s Filipom skočila še do Brezna presenečenj. Tam sva si pogledala dva požiralnika, ki aktivno požirata vodo. Prvi je malo višje od vhoda v Brezno presenečenj. V jami smo ta pritok poimenovali Prvi potok. Drugi je nižje in v jami smo ga poimenovali Spomin na Irsko. Potem sem mu pokazal, kje poteka jama po površju in že sta me klicala Lea in Veles, da smo odšli na kosilo.

Konjska smrt

V ponedeljek (2.11.2020) smo se dobili na Slomniku. Risto na vzhodnem delu grebena že dolgo časa opazuje dihalnik. Ko je pozimi obiskal dihalnik, je bilo v okolici vse kopno, kar kaže na močno predihanost. Tokrat pa sta že v petek s Tonetom pripravila les za konstrukcijo trinoga, ki bo služil za pomoč pri izvleku vedra. Tako se je vse pripravilo, da je šlo na današnji dan zares, da pogledamo, kaj se skriva pod kupom listja in kamnov.

Močna ekipa se nas je zbrala na lep sončen dan, da začnemo razkrivati skrivnost dihalnika, ki smo ga poimenovali Konjska smrt. Ime je dobila, ker so nam povedli, da je vanjo padel konj, za katerega smo tudi upali, da ga najdemo. Seveda ne živega konja, ampak vsaj kakšno kost. Domačin Štef je pokazal, kje je pred 30 leti padel kamen, ki se je kotalil nekam v neznano in po tistem se je jama skozi leta zasula.

Imeli smo torej približno lokacijo, kam naj bi se usmerili, ko zravnamo dno brezna. Tokrat je bil zraven in pomagal Tonetu vleči vedra ven. Midva z Ristom pa sva nalagala material v vedra. Izvlekli smo večino humusa, ki so ga vezale prepletene korenine. Večji kamni so bili le posamični tu in tam. Odkrili smo eno večjo skalo, ki pa smo jo s pomočjo macole in špice malo zmanjšali, da je lažje šla ven. Drugi del smo poskusili z našimi močnimi mišicami potegniti ven, ampak malo je manjkalo, da se nismo pokakali v hlače. Smo jo skotalili v kot in pustili za naslednjič, da se je lotimo s pravim orodjem.

Ves čas kopanja so se odvijale penzionistične razprave, ki so se že nagibale v humoreske. Upali pa smo, da bo kdo prišel mimo in nas vprašal, kaj počnemo. Odgovorili bi, da iščemo zlato in upali, da bo jama naslednjič globlja za nekaj metrov. Nekateri deli stene so celo zasigani. Končali smo s cca. 3 metri poglobitve dihalnika.

Konjska smrt 2 del

Na Slomniku smo nadaljevali v četrtek (5.11.2020). Risto in Tone sta že bila pri jami. Tokrat sta šla po bližnjici. Sta en dan prej locirala novo pot, ki je le 700 metrov dolga in je najbližja za dostop do jame. Najprej smo razbili dve večji skali in jih izvlekli ven. Nato smo med kopanjem začeli ugotavljati, da se na eni strani ob steni pojavlja vse več kamnov in humusa je čedalje manj. In še prepih nas je vlekel. Kar kmalu se je odprla mala luknja, kjer je kazalo, da prihajamo v jamo.

Zagon je bil čedalje večji. Vedro za vedrom iz jame in luknja se je večala. Nato smo toliko odkopali, da se je že lepo pokazal vhod v razpoko, ki je nekam zavijala. Med tem, ko smo širili vhod v to razpoko, sta prišla še Lea in Veles. Čas je bil za kosilo. Tone nas je razvajal z mareličnimi palačinkami, ki so prav dobro sedle v lačne trebuščke. Ko smo se okrepčali, sva z Ristom že hitela nazaj do delovišča. Nekaj kamnov sva še odstranila in že se je Risto stlačil notri.

Je rekel, naj še jaz poskusim, da zadaj čuti, da bi se lahko spustil nižje. Tako sem poskusil še jaz in res smuknil notri čez ovinek. Ležal sem v ozki razpoki, ki je vodila do površja. To smo videli po listju, ki ga nosi v jami. Na površju je namreč cca. 4 metre stran v isti smeri še en manjši dihalnik.

Sedaj nam je bilo jasno od kje prepih in kam vodi tisti dihalnik. Zunanja ekipa je v jamo spustila merilno opremo. Namerili smo 11 metrov. Tako smo končali z raziskavami v tej jami, saj ta razpoka ne daje kaj več upanja za nadaljevanje. Sedaj je že to 3. nova jama, ki smo jo izmerili na Slomniku, tako ima Slomnik skupaj 5 jam.

Risto in Tone sta odšla po bližnjici do nazaj avtov. Mi pa smo šli v družinskem tempu po grebenu Slomnika do klopce n nato strmo dol do gozdne ceste in do avta. Ta pot nam je že dobro znana, saj po njej hodimo do Jame na Slomniku. Ko smo prispeli do avta, sta Lea in Veles zavila v gozd zaliti drevje. In Lea je odkrila majhen udor. Najprej je izgledalo, da ni nič posebnega, morda samo udor do kakšne podtalnice. Ko pa smo pogledali pod koreninami, pa se je spodaj odpiral večji prostor, ki se je poševno nadaljeval v neznano.

Že smo dajali opremo nazaj iz avta sem do luknje. Posekali smo korenine in Lea je bila že napravljena. Tudi Veles se je oblekel v kombinezon, nataknil čelado in čakal, kaj bo rekla mama. Lea je se ustavila pred ožino, kjer je dobila občutek, da ni pametno nadaljevati brez vrvi, saj kamen odleti še daleč v globino in vse je kazalo, da se brezno odpira na zvon. Ker sem že s Filipom pri Prmoževi jami doživel, kako se mu je pod nogami naenkrat usulo in zazevalo 7 metrov globoko brezno in takrat še sreča, da je bil vpet na vrv, sem tudi tokrat rekel, naj pride rajši ven.

Pavričev udor

Poklical sem Ristota, če se lahko zopet aktivira in prinese vrv in pas, da smo pod vznožjem Slomnika našli jamo, ki obeta veliko. Med tem si je vhodni del pogledal še Veles. In nato je prišel že Risto. Lea si je nadela njegov pas, navezali smo vrv in že se je spustila v jamo.

Najprej je odstranila zemljo na klančini pred ožino, kjer se je prej ustavila, in odkrušila nekaj zoprnih kamnov, ki so oteževali napredovanje. Nato se je spustila skozi ožino, kjer prhli most iz zemlje in nekaj zataknjenih kamnov ločuje brezno na dve luknji. Nadaljevala je po večji luknji, kjer je pod ožjim prehodom z močno zakapanim stropom prešla v poševno dvorano, kjer se jama odpira v več smeri. Štrika je bilo ravno prav, da se je lahko še spustila do dna dvorane. V dvorani se jasno vidi, kam se stekajo vode – v manjši, prosto prehoden rov, skozi katerega zopet pridemo do cca. 7 metrov globokega brezna – uganka za naslednji obisk. Je pa v tej poševni dvorani še kar nekaj pritokov in kaminov za preveriti.

Vidno je močno delovanje vode: vhod se je moral udreti pred kratkim; stene v prvem delu jame od vhodnega rova pa vse do poševne dvorane so zelo zglajene od vrtinčenja vode, nakar na vrhu poševne dvorane pridemo do stalaktitov in stalagmitov, na dnu dvorane pa stene in tla tvorijo konglomerati in prodniki. 7-metrsko brezno je močno erodirano.

Po ogledu jame se je vrnila z dobro in slabo novico. Slaba je bila, da je zmanjkalo vrvi – kar vsebuje tudi dobro novico, torej da jama šiba. Jama nosi ime Pavričev udor. Tako smo že v trdi temi zaključili jamarski teden, kjer se je veliko odkrivalo in dajalo motivacije za nadaljnje akcije.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Risto Sovčev in Maks Jamski

1 komentar:

  1. Čestitke, pa le tako naprej. Lep pozdrav iz Kostanjevice na Krki.

    OdgovoriIzbriši