27 november 2020

Počasi se daleč pride

Brahalnik pri dedijo

Tilen je že dolgo govoril o luknji, ki je nad hlevom njegovega dedija. Gre za bruhalnik, iz katerega ob močnem deževju pridre voda. Tako nas je le opogumil, da na lep jesenski dan malo bolj odpremo luknjo in preverimo, kam gre rov. Luknja je zelo ozka in v nadaljevanju nič ne kaže, da bi se kmalu odprla, ampak ohranja svoje ozke dimenzije. A Tilen je prepričan, da je treba še vztrajati, tako da bomo še naredili nekaj akcij in upali, da se rov malo bolj razširi.

Naslednji dan smo v sestavi Teja, Lea, Žiga in jaz odšli v Brezno presenečenj. Šli smo z namenom, da raziščemo drugi redni pritok z imenom Spomin na Irsko. Namreč potok v Breznu presenečenj se napaja iz večih pritokov. V zgornjem delu jame - pred Bivakom - sta dva redna in eden občasen pritok. Prvi pritok priteka malo višje od mesta, kjer vstopimo v jamo. Sledimo mu do Velike dvorane, kjer se občasno pridruži še eden pritok, ki je ustvaril prelepe Karamelne slapove – siga, ki se je odložila na tuf.

Nato zopet sledimo vodi in gremo nižje od Velike dvorane. Pod Dvorano jamskega modreca pa zavijemo v meander Spomin na Irsko in tam je drugi redni pritok. Ko sva z Alenko merila jamo v teh delih, sem opazil, da se bi dalo tu napredovat. Po trebuhu se je potrebno povleci na drugo stran, kjer pa je drugi ovinek. Tudi tokrat sem si zmočil trebuh in čakal. Ampak v ekipi zadaj so bili bolj pametni in so že prvo ožino začeli večati. Nato smo ugotovili, da smo pozabili nekaj orodja v avtu.

Prva ožina
Druga ožina

Tako sem se poskusil zvleči čez naslednji ovinek v upanju, da bom videl kaj je za njim. Bazen v tem ovinku je precej globlji, zato sem se dodobra zmočil, kolikor še nisem bil. Nekako sem lahko pogledal naprej, ampak nog nisem spravil skozi ovinek. Tako je bilo najbolj smiselno, da sem jaz, ki sem najbolj moker, šel ven iz jame, da vzamem manjkajoče stvari in se preoblečem.

Ko sem prišel nazaj, je Žiga že pričel večati prvo ožino. Tako je nadaljeval in nato naju z Leo spustil naprej. Midva sva se lotila druge ožine in presenetila naju je večja skalna luska, ki se je odlepila od stene. Tako sva se morala posvetiti odstranjevanju kamnite luske, ki pa se ni hotela več premakniti, a ti nad glavo visi kot Damoklejev meč in ti ne pusti nadaljevati.

Jamska savna - para iz jame

Moči pa nama je zmanjkalo, da bi jo še bolj nadrobila. Kamne, ki sva jih zluščila, sva nametala v bazen, tako da lahko po suhem pogledaš čez ovinek, da se meander še nadaljuje. Ker smo vsi čepeli v vodi, smo si želeli se čimprej premakniti iz jame v topel avto. Naslednjič že vemo, kaj potrebujemo: veliko energije, da razbijemo to kamnito lusko.

levi krak

Kar kmalu pa smo se odpravili v Jamsko savno. Gre za jamo, iz katere veje res močan prepih. V zimskih mesecih lahko iz nje opazuješ paro in se sprašuješ, kdo je spodaj tako močno zakuril. Jama se deli v dva kraka. V levem kraku smo prišli najdlje, že 8 metrov smo se prebili po meandru. Desni krak pa je najprej začel odpirati Gregi in takrat se je pokazalo, da tudi v tisto smer vodi enaki meander, le da je vstop vanj zelo ozek. V levem kraku sva tokrat z Ristom vlagala svoj trud. Razbila sva en buhtelj in za njim še vedno ozek meander.

desni krak

Sem pa se tokrat lahko prerinil v izvidnico. Zadaj sem videl, da se stene po večini zasigajo in še nekaj kapnikov visi s stropa. Kako je s širino, sem težko ocenil. Gre pa nato meander v ovinek. Na mestu, kjer sva tokrat kopala, so kamni zalepljeni z zemljo na steno. Zelo tečno in zamudno za kopat. Marko pa je med tem zunaj zakuril, da smo si spekli nekaj klobas.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Marko, Risto, Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar