V soboto, 18. 05. 2019, se nas je v Mozirju zbrala manjša skupina in nato smo se skupaj odpravili do Kebrove luknje na Golteh. Dan je bil oblačen in med vožnjo ter pridobivanjem nadmorske višine se je tudi megla vedno bolj gostila in zmanjševala vidljivost na cesti, kar pa nas ni ustavilo.
Avtomobile smo parkirali v bližini Mozirske koče, se na hitro preoblekli in si nadeli opremo. Med tem sta se nam radovedno približala pohodnika in povprašala, kam gremo z vso to opremo. Ko jima je Filip S. odgovoril, da se gremo skrit v luknjo pred tem slabim vremenom, sta se malo z začudenjem spogledala, nato pa nam zaželela srečo in nadaljevala svojo pot.
Sledil je nekajminutni sprehod do jame in že smo stali pred vhodom v brezno. Filip S. je pričel z opremljanjem in kmalu smo se začeli spuščati skozi vhodni jašek. Krajšemu začetnemu spustu je nato sledila nekoliko daljša večstopenjska pot do dna, približno 130 m globokega brezna. Ker je minilo že nekaj časa od mojega zadnjega spusta po vrvi, sem si predvsem pri prehodu sidrišč vzel nekoliko več časa, da sem preveril, če delam vse, tako kot je potrebno. Zaradi tega in pa zaradi manjših težav z organizacijo in zapletanjem opreme, sem prispel na dno brezna z rahlim za ostankom za ostalimi člani ekipe.
Glavni namen naše mini odprave je bil nadaljevanje izkopavanja in iskanje morebitnega nadaljevanja jame. Sam sem bil tukaj prvič in zato mi je Maks na kratko razložil nekaj o zgodovini odkritja jame in poskusih odkrivanja novih nadaljevanj, ki počasi, ampak vztrajno potekajo že več let. Nato smo se organizirali v verigo in začeli z delom tam, kjer je bilo zaključeno ob zadnjem obisku. Na trenutke smo bili zelo hitri, vsake toliko pa smo naleteli na večjo skalo, ki smo jo s skupnimi napori prav tako uspeli odstraniti po klančini navzgor in odložiti na varno mesto. Borili smo se tudi z izredno lepljivim blatom, ki ni in ni hotelo pustiti kamenja in manjših skal iz vedra za izkopavanje.
Rov, kjer smo kopali, se je podaljševal centimeter za centimetrom. Ob udarcih z orodjem pa je bilo slišati tudi votlo donenje, kar bi lahko kazalo, da se nekje zadaj skriva nadaljevanje prostora. Tako smo začeli tudi sanjariti, kako lepo bi bilo, če bi prišlo do preboja in bi se pred nami odprle nove razsežnosti jame. Tudi pogled na kup odstranjenega materiala je pokazal, da smo dobro delali. Nato pa se je v nekem trenutku, pod težo kamenja in blata, vdalo naše edino vedro za izkop. To nam je naznanilo in nas prisililo, da zaključimo naše delo za ta dan in se počasi odpravimo proti površju.
Po tem, ko smo si pri izkopavanju natrenirali in utrdili roke, nas je zdaj čakal še trening nog na poti proti površju. Ko smo se prebili do vrha, nas je pričakalo še nekoliko bolj neugodno vreme, vendar pa nam je bilo naklonjeno vsaj toliko, da smo se preoblekli in posedli v avtomobile, takoj za tem pa je začelo močno deževati. Za nami je bila uspešna akcija, zagotovo pa se bomo morali še večkrat vrniti, da odkrijemo, kaj vse še skriva jama v svojih globinah.
Zapisal: Filip Kuntu ; Foto: Filip Kuntu
Ni komentarjev:
Objavite komentar