Spominski pohod v spomin Rajku Bračiču

V soboto, 29.10.2016, smo se že tretje leto zapored zbrali na spominskem pohodu jamarja Rajka Bračiča. Nabrala se nas je pisana druščina, nekateri stari komaj nekaj mesecev, drugi že v jeseni življenja. Zgodaj zjutraj smo krenili proti spominski tabli. Vreme je bilo jesensko in drevesa počasi izgubljajo liste, macesni pa iglice.

Tako smo hodili mladi in hitri spredaj, ostali zadaj. Ko smo se dvignili iz gozda, smo lahko opazovali lep razgled, ki se je odpiral najprej na Raduho, malo višje pa na planino Golte, Uršljo goro, Smrekovec, Peco itd… nekateri so bili prvič v družbi jamarjev. Tako smo tudi klepetali o jamah, ki jih je na tem območju veliko.

Malo po polovici prehojene poti smo krenili na brezpotje, kjer nismo več turisti, ampak že raziskovalci. Tako smo tudi prečili naravni most, ki je pravi izziv na tej poti. Tu smo se ustavili in pogledali proti vhodu Zadnikovega brezna, ki je najgloblja jama na štajerskem. Nekateri so si na poti ogledali jamarski bivak, kjer sta bila Matic in Milan. Kmalu za tem smo že prišli do table v Rajkov spomin, kjer smo se okrepčali in spomnili na ta dan, ko nas je zapustil dober človek. Potem smo nekateri skočili še na Veliki vrh, kjer smo našli sneg in novo udornico, ki se ni odprla v novo jamo, je pa izgledalo zelo zanimivo in perspektivno. Drugi del ekipe se je razvajal na sončku in klepetal.

Kar kmalu smo se jim pridružili tudi mi, odšli počasi naprej mimo koče na planini Ravne, tam smo naredili pavzo v objemu vsega lepega, kar nam lahko ponudi takšen lep dan. Potem smo se še spustili do avtov in med tem razlagali Marku, kako je bilo s Paradano, ko smo jo obiskali. Mislim, da se je globoko zamislil. Potem je pri avtih Bernard spomnil na vse druge jamarje, ki so nas zapustili v tako kratkem času: Bonija, Tomaža Klinarja in Uroša Iliča. Tako se prihodnje leto dobimo v tem času na pohodu v spomin vsem preminulim jamarjem.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Marko Erker, Bernard Štiglic in Lea Pavrič

Urejanje Usranega klanca v Breznu Presenečenj

Jeseni 2015 se je začelo govoriti, da bo potrebno sanirati nevarno melišče v Breznu presenečenj v delu, ki se imenuje Usrani klanec. Ko smo nazadnje jamo obiskali z jamarji iz Madžarske, je Filip, ki je bil zadnji, povedal, da je kamenje v Usranem klancu začelo nevarno lesti navzdol. Ker pa je že bilo nevarno zaradi prehoda skozi ožino, smo naredili plan in šli zadevo uredit.

Tako smo našli čas 22.10.2016 in šli v Brezno presenečenj, nekateri prvič to leto. Dan je bil zelo lep, primeren za obisk jame, malo mrzel in sončen. Med potjo do vhoda je Mateja lahko nabirala lisičke, ki rastejo vsako leto v tem času. Mi smo medtem, ko je Mateja gobarila, privezali vrv in se že začeli spuščati v vhodno brezno.

Pod Veliko dvorano nam je Grega pripravil eno skalo, da smo jo za ogrevanje zvlekli stran na varno. Potem smo šibali na delovišče. Najprej smo razširili ožino, da smo lahko kamenje spravljali v nižje večje prostore. Veliko boljše je že bilo, ko smo samo pobrali vso kamenje, ki se je kotalilo pod nogami. In tako ni več grozilo to kamenje, da bi kdaj zadelo nesrečnega sojamarja. Vse druge kamne, ki se še niso majali, smo pritrdili z verigo na steno. Med delom je Filip splezal v zgornji meander, se po njem spuzal kar daleč in prišel do ožine, za ožino pa brezno. Ta del je poimenoval Filipov tunel, ki ga bo potrebno še bolje pregledati. Potem smo se lotili sladkarij in šli počasi proti izhodu. Vmes smo si še pogledali Veliko dvorano, kjer je Mateja na glas razmišljala, kako smo mali proti vsem tem čudom narave.

Jamarili smo: Grega, Filip, Mateja in Maks

Zapisal: MAks Jamski; Foto: Grega

Delovna akcija v Snežni jami

V nedeljo, 9. oktobra 2016, smo imeli v Snežni jami delovno akcijo, da po koncu sezone v jami uredimo poti, stopnice in podeste za naslednje leto. Ob 7. uri smo se dobili v Preboldu pred klubom in se skupaj odpravili proti Raduhi. Ko smo na parkirišču pred jamo prelagali stvari in opremo v Juretov džip, so pričele narahlo naletavati snežinke. Kar precej se je ohladilo in že smo razmišljali, kakšno bo vreme, ko bomo prišli iz jame po koncu akcije. Pred jamo nam je Tone razdelil naloge in vsak se je lotil svoje.

Glavni elektro team - Grega, Jure in Rok so se lotili zamenjave reflektorjev in njihove priključitve na vtičnice. Nato je sledilo fiksiranje, uravnavanje stopnic in naravnavanje podestov v vhodnem delu jame. Gre za najbolj zahtevno delo, zato so pri tem sodelovali skoraj vsi udeleženi na akciji. Tone je uredil tudi premikajoče kamnite plošče na vrhu Sneženega gozda. Z Gregom in Janijem pa smo odšli na konec turističnega dela in nakopali ter nasuli zadnji del poti. Vmes pa so Tone, Grega in Silvo tudi pridno skrbeli za fotodokumentacijo naše akcije.

Ko smo končali, sem se vrnila na površje, kjer pa sem zagledala prestrašeno skupino žensk (ne vem, kateri od nas jih je tako prestrašil), ki bi si rade ogledale jamo. Sicer so že skoraj teden dni prej klicale, da bodo prišle, a ker potem tega niso potrdile, kot so obljubile, nismo vedeli, da bodo prišle. Pa sem jih peljala, da si ogledajo našo jamo, ki so si jo izbrale za prijeten izlet.

Ko smo z vsem delom v jami končali, smo se že pošteno premraženi, odpravili v našo brunarico. Se preoblekli, pobrali opremo in odpravili v dolino na malce pozno kosilo. Za nami je še ena delovna akcija, s katero smo izboljšali našo razsvetljavo in uredili pot v jami. Tako bodo naši turisti varno in še lažje občudovali lepote te edinstvene jame. Hvala vsem za opravljeno delo in dobro družbo!

Delovne akcije smo se udeležili: Tone, Edo, Silvo, Jani, Dani, Jure, Grega, Gregi, Rok in Alenka.

Zapisala: Alenka; Foto: Silvo in Grega

Predstavljamo jamo: Filipovo črevo

Jama leži na severnem pobočju Golt, natančnejše v Libijskem grabnu. Opazili so jo verjetno že prvi raziskovalci jame Sakola, ampak ji morda niso posvetili pozornosti. Nato smo šli 27.9.2015 meriti jamo Sakola in Bojanovo jamo Filip Solar, Alenka Jelen, Goran Stojanović in jaz. Med tem, ko sva z Alenko merila jamo Sakola, sta Filip in Goran malo raziskovala naokoli. Filipu je padel v oči vhod v jamo, ki se nahaja pod vhodom v Sakolo. Zlezel je notri in ugotavljal z laserskim merilnikom, ali rov meri 10 metrov, kar je potrebno za registracijo. Nato sva kasneje, ko sva zaključila merjenje, šla dol z Alenko in jamo izmerila. Da opišem jamo: vhod leži malo nižje od vhoda v jamo Sakola. Leži pod navpično steno. Dimenzije 1 x 3,6 metra. Tla so sestavljena iz grobega kamenja. Nadaljuje se v nizkem rovu, ki je širok, a le po sredini mogoč za prehod. Na točki 0 se jama konča s steno, ki je oblita s sigo. Prostor je dimenzij 0,75 x 1,4 metra. V tem prostoru se lahko normalno sedi. Spustimo se iz te kamre dol po -32°rovu na T1, kjer je malo večji prostor. Dimenzije tega prostora merijo 1,45 x 1,4 metra. To je največji prostor v tej jami. Stene so zasigane z gomoljem podobno sigo. Tla sestavlja grobo kamenje. Po tleh zasledimo kosti in živalske iztrebke. Nadaljujemo pot do T2. Do tja se moremo plaziti po trebuhu. Dimenzije tega rova so 0,7 x 2 metra. Po tleh je zelo grobo kamenje, zato plazenje ni nič kaj prijetno. Ta rov se nadaljuje vse do T3, do tja je 5 metrov,vseskozi skoraj enak rov. Samo ena večja skala je še na poti. Jama je skoraj cela sestavljena iz tega izjemno nizkega (puzati se je treba po trebuhu), a vendar precej širokega rova. Je pa zanimivo, da nikjer ne opazimo, da bi bil povezan z jamo Sakola, čeprav je zelo blizu. Po celi jami lahko spremljamo sigo, podobno manjšim gomoljem. Iz hidrografskega vidika je jama je zelo suha. Po jami ni čutiti prepiha. Opazimo lahko živalske iztrebke, ki mi niso bili poznani. V jami najdemo tudi manjše kosti. Izvor imena nosi po odkritelju Filipu in ker jama ne meri več kot 10 metrov in ima obliko kot manjšo črevo ter smo želeli, da bi dobila ime po odkritelju Filipu, smo vse skupaj povezali v ime: Filipovo črevo.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Filip Solar

Jamarska nedelja

V nedeljo, 9.10.2016, je bilo v načrtu iskanje brezna, ki ga bomo očistili smeti. Ena izmed potencialnih kandidatk je bilo Požrlovo brezno. Drugih udeležencev iz našega kluba nisem dobil iz toplih suhih brlogov, razen Leje. Preboldčani so bili zasedeni z delovno akcijo, tako da ob 10:00, ko sem dal uro, da krenemo, sem postopal po hiši. Bil sem tudi nervozen, ker so vode v jamah padle in to je pomenilo idealne pogoje za prečkanje občasnih sifonov, ki drugače zapirajo pot. Takšnih jam je v našem planu raziskovanj kar nekaj na seznamu. Tako sem hodil sem in tja po hiši in prenašal nervozo na ostale prebivalce. Po pranju opreme od prejšnjega dne sva se najedla, potem sem optimistično mislil, da mi bo počitek po hranjenju dal malo miru. Le še bolj nervozen sem se dvignil iz postelje in Lea je rekla, da je čas, da greva. Spakirala sva opremo za ogled Požrlovega brezna in Maroltove jame. Maroltova jama ima sifon, ki je drugače neprehoden, v tem času pa se je pokazalo, da je prehoden samo v določenem sušnem obdobju. Tako sva najprej šla poiskati Požrlovo brezno. Ker imam v Garmin mapi načrt z jamami, sem mislil, da bo to čisto lahko. Ko sva se peljala mimo Polzele, je še bilo super, nato naju je začelo usmerjati strmo v hrib mimo prijetnih vikendov, raztresenih po hribu. Tam sva zavila na makadamsko cesto, ki je vodila strmo v hrib - mislim zelo strmo v hrib.

Ker sem vozil počasi, ker je moj avto nizek in sem se bal kakšnega udarca, sva zaradi tega malo pod vrhom zakopala. Tako sem se spustil nazaj in počasi zaviral, kajti avto je rabil malo časa, da se je ustavil. Potem si lahko mislite, kakšen naklon je bil. Nato sem se zagnal v hrib z malo večjo brzino in celo uspelo mi je brez udarcev od spodaj in z nasmeškom, kaj zmore vse ta mestni avto. Pot se je nadaljevala po gozdni cesti. Lea je bila že malo skeptična, samo jaz sem jo miril, da vse ceste vodijo v Rim. Na srečo sva prišla ven pri neki novogradnji brez zapletov. Tu so si ljudje urejali dostop, cesta je bila v gradnji in se je strmo spustila do asfaltirane ceste. Dovoz je bil iz grobega kamna in je bilo res počasi za spustiti se dol, da avto nebi zdrsel čez rob. Ljudje so naju samo začudeno gledali in si mislili svoje, posebej še, ker imam ljubljanske tablice. Nato je pot vodila po asfaltni cesti do vrha hriba, ki se mu reče Založe, tam pa sva se spustila po makadamu do gozdne ceste, kjer je Garmin začel kazati oznako off road, zato sva avto rajši parkirala. Nato se je Garmin malo zmedel, ker sva začela pešačiti in je rabil nekaj časa, da je dojel svojo novo funkcijo. Zadevo sem prepustil Lei, jaz pa sem peš optimistično iskal brez tehnologije. Kar kmalu je Lea glasno oznanila, da je našla vhod na robu velike vrtače, po kateri je krožila okrog z Garminom.

Brezno je globoko 10 metrov , dno pa zasuto s smetmi. Naslednjič bo notri čistilna akcija in bomo tej več napisali v tej akciji. Ko sva se vračala nazaj iz hriba, sva opazila da se dol pride čisto enostavno. Zaviješ samo desno in levo in se že na glavni cesti Polzela – Velenje, nič potrebnega off roada, ki ga je kazal Garmin po tem hribu. Nato sva se odpeljala v Maroltovo jamo, da moja nervoza malo popusti. Ko sva prišla do vhoda, se je že čutilo, da prepih ni tako močan kot nazadnje, ko sva jamo obiskala s Tomažem. Ko sva pripuzala do sifona, sem videl, da se je voda malo dvignila, ampak ne ovira dostopa v začetni rov. Ko sem začel premagovati sifon, sem na koncu videl, da se je voda na koncu že dvignila in otežila končno dejanje za vstop v nadaljevanje Maroltove jame. Tako sem moral z obema rokama v vodo, za noge sem mislil, da jih bom lahko držal na suhem levem delu, ampak so mi čofnile v vodo. Malo težka situacija in čakal sem Leo. Vedel sem, da zadeva ne bo lahka, kajti prečenje tega dela ni lahko. Najbolj me je bilo strah, da pade v vodo in se z niti strga vso dobro vzdušje, ki ga je oteževalo že moje jutranje nerganje. Ko pa je na koncu čofnila v vodo, isto kot jaz, samo z nogami ( je treba upoštevati, da je manjša kot jaz in lahko rečem tudi do pasu), me pogledala z nasmeškom in rekla, »ka si ja nor« sem vedel, da je navdušena in iz niti ni padlo nič.

Tako sva začela s puzanjem, najprej po mehki mivki, kasneje po ozkem rovu in zelo trdem črnem kamenju. Ko se konča to ostro črno kamenje, se začne res lepa poezija. Vijugasti meander, po tleh pa žubori voda, lepo zasigano, le sem in tja kakšna prepreka. Potem sva še veliko puzala po razpoki, ki kruto preseka, ta meander. Tu se kaže možnost, da bomo notri vstopili skozi Dihalnik Keramika, kajti razpoka gre visoko navzgor. Sledi prijetni obvoz, s katerim se izognemo vodnemu delu. Malo naprej sva naletela na zelo veliko lepo zasigano kopo, ki visi sredi meandra. Potem sva malo naprej videla puščico, ki je vodila v kamin in nato v ozek del, v katerega je zlezla Lea. Kmalu sem slišal glas, da v desno je neprehodno, v levo pa gre, ampak je zelo ozko in da se mi odmakne, če želim pogledati. Sem odgovoril optimistično, da bom rajši naslednjič, ko bom spet tukaj puzal. Potem je malo stokala in se počasi pririnila do mene. Nato sva prišla v dvoranico, kjer je bilo polno korenin. Po opisu Preboldčanov mi je bilo jasno, da sva na trenutnem koncu jame. Tu sva se posladkala s keksi, se malo pogovorila o možnostih te jame in potem sem ji še rekel, da jo imam rad, ker se ji da in tako naprej.

Potem sem zlezel samo še do sifona, kjer pa je bilo treba stopiti v vodo in videl sem, da tu ni možnosti, vsaj za kopenske jamarje. Nazaj sva šla bolj počasi, ker je Lea začela izgubljati podplat in je bilo treba zelo pazit, da se ne bi zataknila v kakšen rogel. Tako sem lahko v vsakem njenem koraku opazoval prste na nogi, ki se premikajo v objemu volnenih nogavic. Prav smešno opazovanje, dokler se ni spuščala iz razpoke dol v meander, kjer je zmotil jamsko tišino njen močan krik. Jaz sem otrpnil in upal, da niso Preboldčani ob zadnjem obisku koga pozabili v jami in sedaj počiva pod kamnom. Potem je Lea pojasnila, da je videla nekaj kosmatega, kar v jami ni za pričakovat in misli, da je bila miš. Nato je slikala tega stvarnika, ki je, isto kot jaz, miroval in lovil sapo in miril razbijanje srca od krika. Na sliki sem videl, da pod kamnom trepeta lep kosmati polhek. Potem ko si je polhek opomogel, je našel luknjo med kamenjem in zbežal v temo po razpoki navzgor. Med vračanjem sva naredila tudi plan, da gre Lea v Keramiko in bo z zvoki poskušala me priklicati. Dorekla sva uro in Lea se je z muko spravila čez sifon, saj je pot nazaj še težja. Potem sem se v strahu, da bi zamudil njen glas, spravil v hitri brzini skozi jamo. Lahko bi rekli, da sem se kotalil po jami.

Ko sem se z glavo zaletel v korenino, sem opazil, da sem na koncu. Čisto sem bil moker, ker sedaj nisem pazil, kako stopam čez vodo in sem kar zabredel v vsako večjo lužo. Moker sem bil tudi od znoja, ki je kapljal po robu čelade. Nato, ko sem zadihal, sem se počasi vračal nazaj. Žal mi je samo, da se nisem v tisti razpoki povzpel visoko kolikor bi šlo, kajti tako bi povečal možnost, da jo bi slišal. Tako sem prišel iz jame moker, raztrgan, utrujen, a nasmejan , da sem si ogledal ta del Maroltove jame. Lea je bila malo poklapana, da se nisva slišala, saj je tvegala veliko. Če bi jo dobili domačini v dihalniku Keramika, v katerem se 30 minut na ves glas dere v temen rov, bi jo hitro odpeljali na psihiatrijo. Ampak sem jo potolažil, kajti zvok se hitro razgubi, če pa bi poskusila s kladivom, ki doni, bi se mogoče slišala. Kladiva pa na tej akciji nisem imel in ga je Lea tudi iskala, kajti vedela je, da njen glas ni dovolj močan niti, če ji za hrbtom brni vojska komarjev iz Keramike. Tako sva zaključila odlično raziskovalno misijo v Maroltovi jami.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea Pavrič

Tudi v Veternici se da voziti s čolnom

V soboto, 8. oktobra 2016, je potekala že peta merilna akcija v jami Veternica. V načrtu smo imeli celodnevno merilno akcijo, da zadevo z merjenjem zaključimo in pričnemo širiti rove pri Jamski masaži. Pa seveda še ena stvar je ostale neuresničena iz poletnih dni. Kopanje v jezeru. A ker je že jesen in zunaj ni ravno toplo, smo zadevo nekoliko spremenili in vzeli s sabo napihljiv čoln ter prav tako doživeli nepozabno dogodivščino.

Dobili smo se ob 8.30 pri graščini in se odpravili proti vhodu. Tokrat je bila struga Podgrajščice suha in ko smo se sprehodili še od vhoda v Veternico gorvodno, ni in ni bilo vode. Kar je res izjemno in posledica sušnega obdobja. Pred vhodom pa smo naleteli tudi na razpadajoče truplo srne. A da ne bi preveč razmišljali o drugih stvareh, smo se odpravili noter in začeli z merjenjem.

Meriti smo pričeli na predelu Menihovih rovov (rovov, ki jih je na eni izmed naših merjen raziskoval Matevž Menih) in nato nadaljevali do večje dvorane nad Kapelico, ki smo jo poimenovali Cerkvena dvorana. V tej dvorani vodi navzgor v smeri proti severovzhodu manjši rov, ki je res bogato zasigan. Oblikovale so se sigaste orgle, zato smo ta rov poimenovali Orgle. Gregi se je splazil skozi ožino na koncu rova in šel raziskati njegovo nadaljevanje ter ugotovil, da gre še za en dihalnik. Torej še eno mesto, ki ga bomo v nadaljevanju raziskovali.

Ko smo zaključili z merjenjem v tem delu, smo se razdelili. Lea in Gregi sta šla napihovat gumijast čoln, z Maksom pa sva nadaljevala z merjenjem po rovu od dvorane do jezera. Zaradi skal, ki so kot ene čeri v sredini rova in segajo pod strop, smo ta del poimenovala Giljotina. In moram reči, da že takoj preizkušena, ker se mi je na hrbtu lepo strgal kombinezon.

No potem, sva se pridružila Lei in Gregu in pomagala s tlačilko napihovati čoln. Nato pa smo se vozili po jezeru v parih in občudovali lepote, ki jih premorejo naše Dobrovlje. Voda je bila sicer nižje kot običajno, a še vedno super za čolnarjenje. Lepo se je tudi videl sifon in ostali deli, kjer voda bolj ali manj stoji. Paziti smo morali le na ostre stene, da ne ostanemo brez čolna in pristanemo v hladni vodi. Ko smo zadevo preizkusili, sva z Maksom nadaljevala z merjenjem jezera, Lea si je privoščila počitek na čolnu, Gregi pa je raziskoval rove pod podorom. Ker pa nam je že pričelo kruliti v želodčkih, je Maks odhitel v cerkveno dvorano skuhati pasulj. Potem pa smo ugotovili, da nas je danes čolnarjenje popolnoma prevzelo in nam pobralo moči za merjenje in risanje jame, zato smo z akcijo zaključili.

Veternica je res jama, ki nas vedno znova navdušuje in jo bomo raje počasi raziskovali in risali, da pridobimo čim več informacij in odkrijemo še kaj novega. Še vedno upamo, da kdaj naletimo na povezavo s Škadavnico ali z Breznom presenečenja. Če ne, pa vsaj s cerkvijo sv. Jeronima na Taboru in da pridemo v njihove kleti. Za naslednjo akcijo nas čakajo še rovi pri jezeru pod podorom, Bližnjica in rov, ki vodi od Cerkvene dvorane do vhoda jame.

Raziskovali in čolnarili smo: Maks Petrič, Lea Pavrič, Gregi in Alenka Jelen.

Zapisala: Alenka Jelen; Foto: Lea Pavrič