Če nihalka obstoji, pripravljeni smo mi

10.11.2018, sobota.

Preden se začne zimska sezona na smučišču Golte, smo se jamarski reševalci iz cele Slovenije zbrali na spodnji postaji v Žekovcu, da potreniramo potrebno znanje za reševanje iz nihalke. Najprej smo se seznanili s karakteristikami nihalke, ki je najdaljša v Sloveniji. V Sloveniji sta še dve nihalki, in sicer na Veliki planini in Voglu.

Potem smo si pogledali, kaj vse se nahaja pri strežniku, ki je med vožnjo s potniki ves čas. Ena iz med njegovih funkcij je, da med okvaro poskrbi za sidrišče, ki omogoča prihod reševalcev v kabino. Stranke tudi umirja in poskrbi, da se smučarska oprema med čakanjem zloži v kot in v najbolj mirnem vzdušju vsi skupaj počakajo na reševalce.

Potem smo si pogledali še spodnjo strojnico, da si lažje predstavljamo, kako stvar deluje. Ko smo zaključili z uvodom našega usposabljanja, nas je strojnik David odpeljal do spodnjega parkirišča, kje je višina do nihalke cca. 40 metrov.

Ker pa vzpon po vrvi na taki višini že zahteva nekaj napora, smo prvič poskusili nekaj novega. Prvič smo na JRS usposabljanju uporabili motorni vitel. Zelo priročna stvar, saj se nihalka na Golteh na svoji trasi ponekod dvigne tudi za 90 metrov, za kar pa bi za vzpon po vrvi rabil že najboljši reševalec približno 1 uro.

Tako smo testirali motorni vitel, ki te pripelje do nihalke elegantno in brez truda. Na začetku smo se razdelili v dve skupini. V nihalki so bile sirote, ki so se ujele v najhujšem vremenskem kolapsu, zaradi česar se je nihalka ustavila. Med temi sirotami sta bila tudi dva kužka. Zaradi ustavitve nihalke je strežnik splezal na streho naredil sidrišče, obesil nanj škripec in spustil vrv reševalcem, ki so spodaj že prišli na kraj nesreče. Zatem se je že prvi reševalec pripeljal z motornim vitlom do kabine brez truda.

Prvega ujetega smo dali v trikotno ruto in spustili na varno. Počasi se je tista polovica v nihalki, ki je bila prva ujeta, spustila dol na varno z obema kužkoma vred. Ekipi sta se zamenjali in gor so se pripeljali tisti, ki so bili prej reševalci, da so se tudi oni preizkusili v vlogi ujetih v nihalki. Zato so se tisti, ki so se prej spustili dol, z vitlom elegantno pripeljali nazaj gor, da jih rešijo. Poskusili smo se voziti tudi po dva reševalca hkrati in je šlo.

Takšna tehnika, ki smo testirali ta dan, bo bistveno olajšala in pospešila reševanje v primeru, da stvar obstane. V zimskem času, ko mraz še dodatno poslabša razmere v primeru, da smo ujeti v nihalki, nam takšen prikaz jamarske reševalne službe v Sloveniji bistveno doprinese k občutku varnosti in zadovoljstva, da bomo hitro rešeni.

Po koncu smo se odpeljali še z nihalko na panoramsko vožnjo gor in dol. Usposabljanje smo zaključili z odličnim kosilom. Sedaj pa še samo dva metra snega, da se sezona začne in če nihalka obstoji, pripravljeni smo mi.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Katarina

Sekaški brlog – nova jama v Črni na Koroškem

7.11.2018, sreda.

Črna na Koroškem je kraj, za katerega bi lahko rekli, da je za 9. gorami, 9. dolinami in 9. potoki velikan, ki pravi: »Kje za vraga jaz živim?«. Okolico kraja naseljujejo samotne kmetije, raztresene vsepovsod po okoliških hribovjih. Veliko ljudi se tu preživlja z lesom ali pa so vrhunski športniki, veliko izbire ni. So pa res lepi kraji, ki pa glede jam še niso povsem raziskani. V tej občini naštejemo samo 7 registriranih jam. Ko je prišla novica od goznega sekača, da je opazil vhod v novo jamo, je Simon organiziral akcijo in že smo se peljali čez Sleme v Črno na Koroškem. Ko smo prevozili cesto čez Sleme in prišli do glavne ceste, nismo zavili proti centru, ampak smo nadaljevali proti Javorjem in od tam proti Pustočkemu vrhu. Pod tem vrhom se nahaja zapuščena kmetija, od katere smo se peljali še malo in pripeljali smo se do vhoda. vhod je čisto za cesto, res drive-in tip jame. Takoj smo pokukali v notranjost in ocenili, da za registracijo bo, kaj več pa ne.

Že na vstopu zlezeš mimo skale, ki daje vedeti, da je jama podorna. Prvo polovico vhodne dvorane nam nad glavo visijo skale, ki jih je zdrobil prelom, ki se nadaljuje proti severu. V drugi polovici pa je do tega preloma prišla večja skala, ki jo je prelom ustavil. Po to skalo je ostal prazen prostor. Razen starih plastenk ni bilo ničesar drugega. Poimenovali smo jo Sekaški brlog po sekačih, ki imajo po nedavnih vetrolomih veliko dela v tej regiji. Tilen je naredil še krog po pečinah nad jamo, midva s Simonom pa sva jo izmerila. Namerila sva 12 metrov poligona in 2 metra globine. Potem smo se odpeljali nazaj do kmetije in tam še pregledali skalni rob, ki se je videl od ceste. Našli nismo nič več. Tako smo se vrnili nazaj proti Šoštanju. Ker smo imeli čas, smo šli še pogledati večji požiralnik, ki smo ga opazili nazadnje, ko smo iskali Jamo norih pajkov. Tako smo se odpeljali do kmetije, od koder smo nadaljevali peš. Starejšo gospo smo še vprašali za dovoljenje za parkirati avto. Je rekla, da ni problema, samo da čudno, da sedaj po temi gremo v jame. Pa smo ji razložili, da imamo lučke in da v jami je itak tema. Se je samo nasmehnila in mi smo že grizli korake po gozdni cesti in nato strmo po travniku do požiralnika. Požiralnik je bil tako velik, da se je lahko Tilen udobno premikal po prvi kamrici, ki je bila sestavljena iz zemlje. Naprej se je videl rov, velik za roko. Nekaj časa je poskušal prekopati, ampak videlo se ni nič perspektivnega. Niti ni bilo skale, samo zemlja. Tako sva potegnila Tilena ven in odšli smo domov z eno novo jamo iz Koroške.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon in Maks Jamski

Optimistična Lea, Jama norih pajkov in nova jama v Šoštanju

30.10.2018, torek.

Nadaljujemo s projektom pregledovanja registriranih jam v občini Šoštanj. Tokrat je Lea rekla, da bomo našli, locirali in pregledali 5 jam. Ko sem poslal sms za akcijo, je že Katja rekla, da smo kar pogumni z zalogajem našega plana. Ampak dobro, treba iti v akcijo in videti, do kam bomo prišli.

Deževno vreme se je umirilo in zjutraj je bilo prav prijetno sončno, kar je dalo še večjo motivacijo, da uresničimo ta plan. Popoldne smo se zbrali Tilen, Lea in jaz in zakorakali proti prvi jami – Jama norih pajkov. Na začetku hoje sem se spomnil, da sem pozabil del opreme in odhitel domov, ona dva pa sta nadaljevala pot. Prišel sem do travnika in ugotovil, da sta že pri zgornji kmetiji, ki je od naše lokacije iskane jame malo previsoko. Tako sem počakal, da se vrneta in lociral greben, kjer naj bi bila jama.

Tisto lepo sončno jutro se je izrodilo v temne oblake, ki so začeli počasi puščati. Zato smo hiteli iz travnika v zavetje dreves. Od tam smo sledili grebenu tega hribčka in ko smo videli prve skale, smo zavili tja.

Namreč v zapisniku piše, da so v okolici skale. Smo mislili, da smo že prišli prav in ugasnili GPS, ki ni kazal v te skale, temveč je kazal 100 metrov na drugo stran. Skale so nas pač zvabile. Ob spuščanju čez rob pa se je pokazala luknja.

Tilen se je že oblačil v kombinezon in pripravil na ogled. Ker v zapisniku Jame norih pajkov piše, da je najprej meter brezna in nato vodoravni rov, smo bili prepričani, da smo na pravi lokaciji. Ko pa je Tilen izginil v brezno in je govoril, da brezno gre še naprej, je stvar postala čudna.

Nato sem ga zbombardiral z vprašanji. Kaj vidiš? Koliko je globoko? A greš naprej? A ni nič vodoravno? Tilen se je malo zmedel in rekel, da je globoko še vsaj enkrat toliko, kot je velik on, da so stene tudi malo gladke in da težko oceni globino. Tako se je vrnil iz brezna, za katerega smo že sumili, da je nekaj novega.

Nato sem šel preveriti dolžino z laserskim merilnikom. Najprej bilo 2 metra klančine, ki se prevesi v 8 metrov globoko brezno. Brezno je kot ena cev, ki se da na prosto preplezati brez problema, saj sta na sredini dva kamnita izrastka, na katerega lahko stopiš kot na stopnice. Tudi ozkost brezna omogoča varen spust do dna, kjer pa je čep in se vse konča.

Potem sem pomislil, da bi pričeli kar z merjenjem in poklical Leo, naj prinese kompas. Bilo je zelo neprijetno stati na dnu brezna, kjer se nimaš umakniti nikamor in po tebi leti zemlja in drobno kamenje. Malo sem še držal zobe in se počutil zelo nesrečno v tej brezizhodni situaciji, potem pa sem rekel, naj gre Lea ven in me rajši tam počaka. Tako smo začeli meriti od zunaj, Lea se je spustila do dna brezna, naredila nekaj slik in sama vzela vizure. Za njo je šel še Tilen, da si ogleda brezno. Tako sta skupaj počasi splezala do dna in rešila iz dna mladega močerada.

Nato smo si pogledali še preostali del tega zanimivega skalovja, ki ga tvori podorno kamenje in stikali po njem za jamo. Našli smo še nekaj prepletov med podori, a nič takega, kar bi bilo za registracijo. Ko smo pregledali vse, smo odšli prečno naprej proti Jami norih pajkov. Kar hitro smo prišli do apnenčastih skal, ki so kukale izpod gozdne zemlje. To je bolj ustrezalo opisu iz zapisnika in kmalu smo našli vhod. Kot je pisalo, smo se spustili en meter in nato vodoravno čez ožino v notranjost.

Čez to ožino so prvič jamarji prišli leta 1986 in odprla se jim je lepa kapniška jama, polna jamskega okrasja s številnimi kapniki, kapniškimi stebri in ponvicami. O norih pajkih, ki v imenu jame budijo domišljijo, k sreči ni bilo sledu, tako smo se lahko v miru naužili teh lepot. Ko smo zopet pokukali na plano, je bila zunaj že tema in Lein optimizem ni prinesel 5 pregledanih jam, temveč eno novo in eno registrirano.

Zapisal: Maks Jamski in Lea ; Foto: Lea

Veternica presegla 600 m

28.10.2018, nedelja.

Po sušnem obdobju je le prišel dež. Tako je bilo v nedeljo napovedano, da prihajajo močne padavine. A mi smo rekli, da nas ne bo ustavila voda iz neba. Tako smo se odločili, da gremo v Veternico, razen če bo res hudo, pa v Škadavnico, ki je vedno najboljša opcija za zelo slabo vreme. Ponoči iz sobote na nedeljo je že močno začelo padati in potok Globočka, ki teče mimo Veternice, se je dvignil in lahko bi že tekel v Vhodni rov. A je Alenka v ta namen naredila pred jamo dober globok jez, ki je služil svojemu namenu in preprečeval izlivanje potoka v jamo. Še preden sta prišla Tilen in Simon, sem v Vili Veternici nakuril, da bo toplo, ko pridemo iz jame in že med samo menjavo oblačil.

Dež je v času našega odhoda v jamo prenehal, tako smo do jame prišli suhi, med vstopanjem pa je ponovno začelo močiti zemljo. Ko smo se premikali mimo Kapelice, po kateri je teklo, so mi začeli v glavi delati zobniki, da mogoče pa današnji plan ni tako pameten. Zakaj? Plan smo imeli kopati v Jamski masaži, kjer se nahaja najvišja točka v jami, to je od vhoda višje za 27 metrov. Zato, pa tudi zaradi prepiha in glede na lego v hribu, smo predvidevali, da more biti nekje tu stik s površjem in možnost, da najdemo drugi vhod. Ker je to blizu površja, bo pronicala voda v jamo in mi se ne bomo umaknili dežju, ampak se mu še dodatno nastavili in nismo ravno na pozitivni nuli. Ampak dobro, zdaj smo se že pomikali po Giljotini, ko sem to premleval v glavi in ni bilo druge, kot riniti naprej. Jezero je imelo še vedno nizek vodostaj in čisto, neskaljeno vodo, kar pomeni, da voda še ni pritekla iz površja. Nato smo splezali nad vodo in prišli do vhoda v rov Jamska masaža, kjer je rahlo tekel potok in dajal vedeti, kaj nas čaka.

Simon se je splazil naprej, jaz sem mu sledil, Tilen pa si je našel varno mesto za sedet in meditirat. Nadaljevanje se nahaja na koncu rova na vrhu stopnje. Ko smo sistematično merili jamo in odkrili to nadaljevanje, je iz njega pihal res svež zrak. Takrat se mi je zdelo, da je zelo ozko in bo kar nekaj dela za napredovanje. Ko pa smo bili na zadnjem obisku, je Simon rekel, da ni tako kritično, da bo šlo, zato smo se kar kmalu vrnili z vso potrebno opremo. Prvi buhtelj je odletel in Simon je že čistil rov, ki je bil poln drobnega kamenja. Kamni so padali, kot bi deževalo mimo mene, ki sem bil skrit v mali kamrici sredi tega rova. Voda je vztrajno tekla in močila jamarske kombinezone. Potem je sledil tisti dober krik »jaz grem naprej« in se je zbasal v 2-metrski rov in prišel do večjega kamna, ki ga je ustavil. Za njim se je videl prostor. Poskušal ga je razbiti, ampak je bila močnejša skala in se ni dala razpoloviti. Po vrnitvi iz nadaljevanja smo se vsi zamenjali. Moje skrivališče v kamrici je napolnil Tilen in jaz sem zlezel v nadaljevanje. Nekako sem se zvil mimo kamna in se znašel v prostorni kamrici. Za nadaljevanje nisem mogel pogledati. Prepiha ni bilo v jami, tako da je ves nadihan zrak med kopanjem in tlačenjem mimo kamnov naredil meglo. Rajši sva se lotila tistega kamna in sva ga skupnimi močmi uspela obrniti tako,da se je prehod odprl v malo bolj prijaznih dimenzijah.

Tilen je za vsak slučaj ostal nižje, če se mogoče kamen odloči premakniti in zapreti pot. Stala sva v kamrici, ki je imela en zelo ozek kamin, iz katerega je tekla voda in drugega, dovolj velikega ter primernega, da nadaljujeva. Simon je vzel macolo, si utrl pot in priplezal po 3 metrih do še ene malo manjše kamrice, kot je bila spodnja. Od tam se vidijo manjši kanali, kjer v jamo priteče v voda. Česa večjega, čemur bi lahko rekla: »to je pot do drugega vhoda«, ni bilo. Naslednjič, ko bo prepih, bo mogoče se lažje orientirati. Spodaj v kamrici pa sva se prekopala še v eno malo kamrico, ki je nekakšen prostor v podoru. Podor je zelo stabilen, saj so se skale med seboj že zlepile delno s sigo. Med kamni ni bilo opaziti nobenega smiselnega nadaljevanja. Raziskovanje Jamske masaže smo tako končali z veseljem, da je uspelo Veternico podaljšati za cca. 25 metrov. Iz jame smo prišli čisto namočeni in blatni. Koliko meri pa Veternica po novem, pa bo povedala merilna ekipa, ki se bo verjetno svojega poslanstva lotila v bolj suhem vremenu.

 Tilen pa je domov odšel z roza balerinah, ker je vedno na akcijo prišel z enimi čevlji, ki so bili kasneje umazani od jame. Njegova mama se je ob njegovim prihodu smejala še dve uri temu vzgojnemu ukrepu.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon in Maks Jamski