Začelo se je merjenje Brezna presenečenj

5.11.2017
Po jesenskih pripravah je prišel čas, da začnemo s sistematičnim pregledom Brezna presenečenj. Alenka je še med tednom izbirala poseben zvezek, kamor se bodo napisale številke meritev in za risanje skice.

Tako smo odšli, da pričnemo s ponovnim merjenjem zelo velike in globoke jame na planoti Dobrovlje. Vhod je prvi omenjal že Egon Pretner. V notranjost pa je prvi splezal Darko, ko se je že videlo, da jama gre in gre v globino. Nato so jamarji iz Prebolda naredili veliko zahtevnih spustov in dosegli globino -470m. Jama jim je bila znana po ožinah, slapovih, ki so močili platnene kombinezone, karbidke, ki so se zatikale v ožinah, lojtrice, s katerimi so premagovali brezna. Tako je to bila najtežja jama, ki se je raziskovala in je še vedno težavna, kljub temu, da smo kar nekaj prehodov razširili, vrvi umaknili od slapov, nabili železne stopničke itd...
Radi poslušamo Borutovo zgodbo, ki nam je pravil, da se je med prehodom iz Bivaka na drugo stran, kjer je nizek prehod skozi potok, eden od Slovaških jamarjev s svojo malo bolj obilno ritjo zataknil. Problem je nastal, ker je zamašil potoku pot in je voda začela naraščati in je bila nuja, da se je potegnil čez. Nato zgodba, kako je Rok že mislil, da mu je ugasnila karbidka, nato je šele videl, da je od izčrpanosti zaspal. Ja, veliko zgodb je iz preteklosti in sedaj z drugim delom raziskovanj te jame se rojevajo nove zgodbe.
Takšen je bil tudi ta dan, ko smo se lotili ponovno izrisati jamo in dodati vse stranske rove. Za nekatere rove vemo, saj predhodni raziskovalci še vedo povedat, kje naj bi bili, a nekateri pa so zbledeli iz spomina. Tako sva še z Alenko sedela na vhodu in se iz T0 začela spuščati v vhodni del z imenom Vodnjak. Če ne pada dež nekaj časa, je ta prehod suh, sicer pa teče voda in se je potrebno povaljati v blatu in malo zmočiti. Nato sva šla do Izvorne kamrice, pa potok priteče v jamo in je tam tudi Izvir, kot so ga poimenovali predhodniki. Pri merjenju smo posebno pozornost polagali na suhi del jame in vodni del, ki smo ga poimenovali Prvi potok, saj kasneje pride v jamo kar nekaj različnih dotokov vode. Malo nižje sledi križišče, ki je podobno Dobroveljskim cestam, ki so močno razpredene. Tu je Lea zlezla v manjši prehod in se začela sprehajati v večjem prostoru. Poimenovala ga je po njenih sanjah to noč – Električni prelom. Res zanimiv prelom, ki se nadaljuje v drugo smer, kot vodni rov, po katerim gremo globlje v jamo. Ampak na koncu je ožina s prepihom. Ker je bilo veliko smeri levo in desno, gor in dol, smo z merjenjem počasi napredovali.
Zato smo kmalu slišali Gregija, Grega in Simona, ki so se vračali iz Usranega klanca, kjer so dokončali sanacijo melišča, nabili še eno stopničko in zamenjali vrv v Veliki dvorani. Skupaj smo imeli malico, nato pa sta Simon in Grega odšla počasi na površje, mi pa smo nadaljevali. Zatem gre pot večina časa po potoku. Le pri Malem vijoličnem slapu narediš mali krog. Ta slap je dobil ime, ker teče po vijoličnem tufu, to je vulkanska kamnina, ki nas spremlja ves čas do Bivaka. Od tu prideš do Poševne dvorane in kar kmalu si spet na zanimivem križišču. Če ne poznaš poti, lahko zaviješ po vodi naprej, kjer kmalu prideš do brezna. Ker se to dogaja še sedaj, je Alenka poimenovala ta del Vodna pot večne zmote. Tu so včasih tudi res hodili, sedaj gremo po Suhi poti do Velike dvorane. Po tem rovu se nam kmalu odpre zelo velik prostor, kjer se spustimo po Karamelnih slapovih v Veliko dvorano.
Tu smo z merjenjem za ta dan končali. Nato smo se lotili najboljšega opravila, to je hranjenje. Tako smo s cmokotanjem prežvečene hrane delali plane za prihodnost in razmišljali, koliko smo izmerili. Ja, ta dan smo izmerili 380 metrov poligona, 300 metrov smo od vhoda in 80 metrov globoko. Vsi veseli smo pokukali ven v temo in gledali v smer severa, kamor nam trenutno gre jama.
Raziskovali smo: Grega, Gregi, Simon, Lea, Alenka in jaz.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Grega

Močnikovo zaklonišče in lehnjak


4.11.2017
V soboto smo se popoldne odpravili v Merinco, zaselek na Vranskem, kjer smo obiskali g. Zdešarja. Že spomladi nam je povedal, da je za njegovim domom jama. Šele sedaj pa smo imeli nekaj časa, da smo to tudi izvedli. Povedal nam je, da se je med 2. svetovno vojno tam v jami skrival nek moški. Imel je celo posteljo. Našli smo tudi nekaj kosov sekire. Danes je vhod popolnoma prerasel z grmičevjem in zasut z zemljo. Ker je lastnik pripovedoval o tem, da je slišal, da je bilo mogoče v dvorani celo stati, smo se lotili odkopavanja vhoda.
Videli smo, da se odpira prostor, a ga še nismo dosegli. Bo potrebna še kakšna akcija. Videli pa smo tudi nekaj kapnikov. Medtem časom, ko je del ekipe odkopaval vhod, pa sem sama delala geomorfološko kartiranje tega dela. Gre za območje lehnjaka, edinstvene kamnine, ki nastaja z odlaganjem kalcijevega karbonata na organske ostanke. Najdemo lahko nekaj brzic iz lehnjaka na mahu ter en manjši 1,5 m visok slap. Tudi začetni del jame, ki smo jo raziskovali, je iz tega materiala.
Iz izročila je znano, da je ravno v povirnih delih Merinščice bil v srednjem veku manjši kamnolom lehnjaka. Znani so primeri njegove uporabe pri gradnji gradu Žovnek v Braslovčah. Več o tem območju pa bomo objavili še naslednjič.

Raziskovali smo: Maks, Lea, Gregi in jaz.
Zapisala: Alenka ; Foto: Alenka

Jesenske priprave v Breznu presenečenj

Slovenščina | English
31.10.2017, torek.
Naredil se je lep jesenski dan, ki smo ga izkoristili, da gremo v Brezno presenečenj. Plan je bil, da gremo že teden dni prej, ampak je prišlo veliko stvari ekipi vmes. Pri enih so sodniki nehali stavkati in sedaj lahko imajo košarkaške tekme, drugemu pa je oče rekel, da bo huda zima, saj v Podgradu Indijanci vsaki dan drva napravljajo, zato mora pomagati pri spravilu drv, če noče biti pozimi na mrzlem. In ostal sem tisti dan sam na suhem s tolažbo Leje. Ni mi preostalo drugega, kot da sem cepil drva, meditiral in našel naslednji možni termin. Tako se je se našel ta datum in tudi ista ekipa. Zanimivo, da smo na isti dan kot lani našli čas za isto jamo. Na žalost je lanska ekipa, Filip in Lea, trenutno na bolniški. Lani smo nabijali stopnice na isti datum in če ne bi bila na rezervni klopi, bi 100% bila zraven. Tako smo se zbrali trije, ki smo se spuščali v globino jame. Najprej smo preopremili Usrani klanec, kjer je Rok poskusil olajšati pot, ampak se je izkazalo, da je naredil le še večji izziv. Marsikdo je na tem mestu tudi doživel izliv jeze med prečkanjem, kajti če nisi vedel, kako bi šel skozi, si se lahko grdo zaštrikal. Zato smo rajši dali nazaj, kot je bilo. Malo smo še očistili kamenje spodaj v Usranem klancu, ki se vedno kotali po jarku navzdol in maši spodnjo ožino, po kateri se nadaljuje pot. Pred prehodom Trikotnik smo videli, da se nabirajo že netopirji. Tu smo nato gledali v eno razpoko, ki je zelo velika in se nadaljuje. Smo rekli, da sedaj gremo kar proti Novemu bivaku, kjer bomo imeli močno malico. Tam nas so počakali še smokiji in čips od spomladanske akcije. Tako smo se tu zamudili skoraj eno uro in pol. Pred ožino iz Bivaka smo opazili, da se je naša drenažna cev spet čisto premaknila, saj smo jo nazadnje vsi z nogami zahaklali in dvignili. Zato smo sedaj prinesli veliko orodja, da to popravimo. Ampak najprej smo rekli, da gremo še naprej preopremljati stara sidrišča, ki so še ostala. Najprej smo se lotili pri Prvi prhi. Sedaj sem vzel WD40 sprej, da smo lahko odtegnili močno oksidirane karabine, ki so se po nekaj letih čisto pokvarili. Jaz sem se lotil dvojne osmice na vrhu brezna in se nato spustil nižje, Gregi pa je še preopremil sidrišče v sredini brezna. Tako sem nehote dobesedno namočil Gregija, ki je visel sredi prhe in se trudil,da ga zamenja. Najprej se mu je matica umazala z blatom in se je moral nihati pod slap, da jo je umil, nato je videl, da je navoj uničen in ne bo prijela. Tako je požemaril nazaj gor in vzel drugo matico, jo dal na sidrišče in se umaknil, da sem jaz zaključil, kajti pošteno ga je že prejezilo. Potem smo še odvili svedrovec, ki služi, da se potegneš iz Prve prhe v rov in nato varuješ, da prideš v meander. Izgledal je zelo bleščeč, ko pa smo vijak potegnili ven, smo pa videli, da je od znotraj zgnil. Zelo veseli, da smo ga sneli, saj ni bil več funkcionalen. Je pa res, da je v jami že kar nekaj let in je pač odslužil. Ker smo na tem mestu ostali brez dveh sidrišč, smo rekli, da do Velikega prepada ne moremo, kar je sicer bil naš prvotni plan, in da se vrnemo nazaj. Žiga, ki je spremljal potek časa, je že itak javljal, da smo tu se zamudili več kot uro. Nato sem predlagal, da pogledamo še stranski rov. Ker je naklon blaten, sem pomagal Žigu in Gregiju, da se dvigneta in zlezeta notri. Nato ju dolgo ni bilo, poslušal sem le odmeve, ki so prihajali čisto iz druge strani. Nato sta se počasi vrnila in povedala, da se notri vidijo že sledi, tako, da rov je bil obiskan. Gregi je rekel, da je šel do konca te razpoke, kjer je rov nastal. Tam je naletel na manjši podor, ki bi ga bilo mogoče odkopati in zadaj se rov še nadaljuje. Potem smo se lotili drenažne cevi v Bivaku, skopali globlji jarek in jo položili vanj. Pred njo smo naložili kamne, da se ne bi zamašila, na njo pa smo nadevali večje kamne in nato še manjše. In sedaj je prehod zopet suh, kar je super. Potem smo pojedli vse, kar smo imeli in odšli na površje. Ker smo močno jedli, nismo bili nič utrujeni, ko smo ven pokukali ob 23:00. Sedaj pa samo, da pride Martinovo, za kar planiramo, da gremo na dno pogledati desni krak, ki je še ostal neraziskan.
Vmes med obiskom je fotoaparat umrl, zato so slike zelo slabe, meni so gojzerji razpadli, Žigu pa je mrknila luč.
Jamarili: Žiga Solar, Gregor Jelen in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Magura cave – Bolgarija

Slovenščina | English

26.10.2017, četrtek.

Z Leo sva obiskala projektne delavnice za mladinske delavce v mestu Belogradčik v Bolagriji. Ko sva v uvodni predstavitvi o sebi povedala tudi, da sva jamarja, so že začeli Bolgari govoriti, da je jam tu okoli veliko in bi bilo super, da bi si skupaj pogledali najbolj znano turistično jamo v bližini, z bolgarskim imenom Магура ali Магурата. Tako smo se vsi udeleženci delavnic v četrtek usedli na avtobus in se odpeljali na izlet proti mestu Vidin, kot nekdaj v osnovni šoli. Med potjo smo se ustavili v že omenjeni turistični jami. Zaradi jamskih poslikav spada jama Magura med najpomembnejše evropske jame, poslikane v obdobju od epipaleolitika do zgodnje bronaste dobe. Iz istega obdobja poznamo še jamo v Italiji Grotta dei Cervi (Otranto, južna Italija).

Od leta 1984 je Magura uvrščena na preizkusni seznam za vpis v seznam Unescove svetovne dediščine, kar bi bilo po svoje kar dobro, da se slikarije bolj zaščitijo.Drugače je to prva jama, urejena za turizem v Bolgariji. Pred letom 1993 pa jama ni bila zaščitena in so v jamo lahko prišli vsi bumbarji tega sveta in počičkali veliko jamskih slikarij. Sicer zgleda vse malo zapuščeno, ko prideš do hiške, kjer se prodajajo karte. Tam je malo bolje urejeno in lahko vidiš, da nekaj še obratuje. Veliko včasih lepo urejenih objektov, kjer so bili lokali, prodajalne spominkov ipd. propada. To sva lahko že opazovala v Belogradčiku, ki bi lahko bil zelo lep turistični kraj v Bolgariji, ampak sedaj vse propada na žalost.

No, če se vrnem na jamo, ocenjujejo, da naj bi bila stara nekje do 15 milijonov let. Dolga naj bi bila 2,5 km in ni preveč kompleksna, nekaj stranskih rov sem opazil, kjer so se že zbirale velike kolonije netopirjev. Ker vodička ni preveč pozorna na skupino, lahko mirno greš v stranski rov in malo pogledaš po svoje. Zanimivo mi je bilo tudi, da so del jame zaprli, ker je si je vinska klet zakupila del koncesije za upravljanje jame in sedaj notri zori šampanjce z blagovno znamko Magura.

V sedemdesetih se je bolgarski zdravnik lotil uspešne prakse speleoterapije - zdravljenja astme s pomočjo jamskega okolja. V jami Magura je tako v prostoru s stalno temperaturo in vlažnostjo ter brez alergenov po 30 pacientov spalo 20 noči zapored.

V jami so odkrili kosti različnih prazgodovinskih živali, med njimi jamskega medveda, hijene, lisice, volka, divje mačke in vidre. Najbolj pa so zanimive poslikave, ki so že kar globoko v jami in to v fosilnih rovih, ki so zelo suhi. Kako so našli te rove, kako so to raziskovali brez prave razsvetljave in nato še risali z gvano od netopirja na stene in to res globoko v fosilnih rovih, kjer so vedeli, da voda ne bo zbrisala njihovega dela, bomo res težko ugotovili.

Te poslikave so iz obdobja epipaleolitika, neolitika, eneolitika in zgodnje bronaste dobe. Njihova starost je ocenjena na 8.000 do 10.000 let. Prikazujejo različne dogodke v skupnosti, ki je prebivala v jami: verska obrede, lovske prizore in božanstva. Med najbolj slavne spadata Ples plodnosti in Lov. Ena od slik iz bronaste dobe naj bi predstavljala sončni koledar. V jami je več kot 750 slik. Kako so vse to narisali in kako so že imeli izdelani koledar, niso bili kar tako. S temi mislimi sem zapuščal rove s slikarijami.

Nato smo prišli do velike dvorane, kjer občasno gostijo koncerte, opere in druge predstave. Malo naprej nas je vodička pustila same v jami in odšla po drugo skupino. Opozorila nas je samo, naj ne hodimo po belih kamnih, ki so spolzki, da ne bo kdo padel. Povedala je še, naj se ozremo na točko z imenom Bagdad, kjer naj bi številni stalagmiti spominjali na veliko minaretov. Tako si je cela ekipa izbrala vodjo za naprej - mene in Leo, ker sva jamarja. Ogled smo zaključili skozi umetni rov, ki pripomore, da je jama skozenjc in se ni potrebno vračati nazaj po isti poti. Ko prideš ven, se ti odpre lep razgled na umetno jezero in sem nas je prišel iskati avtobus. Zanimiva jama, vredna ogleda, če se potikaš tu naokrog.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea in Ivajlo

Pohod za Rajča in 30 let prvih organiziranih raziskav na Korošici

Slovenščina | English

28.10.2017, sobota.

Kot vsako leto smo se tudi letos odpravili na pohod na Moličko planino, da odidemo do spominske plošče Rajka Bračiča – Rajča, ki je odšel pred 4 leti. Rajko je na Štajerskem bil velik povezovalec jamarjev in odličen učitelj, kar mu izkažemo s skromnim pohodom. Letos smo ob tem proslavili še en poseben dogodek: 30 let raziskovanja na Korošici, ki smo ga združili s pohodom. Vido Kregar, gonilna sila tedanjih raziskav, je prišel ob začetku pohoda, nas pozdravil in povedal par anekdot, ki so jih doživeli med raziskavami. Potem je odhitel domov po opravkih.

Tako smo vsi zbrani na planini Ravne štartali pohod. Dan je bil mrzel in vetroven, ampak smo vseeno vztrajno zagrizli v strmine. Pot je minila hitro, v veselem vzdušju in med potjo smo občudovali lepote narave, ki jih premore jesen. Ob spominski plošči smo vsi vzeli čas za fotografijo in nadaljevali pot skozi ruševje proti vrhu. Tam nas je pozdravil nepozaben veter, ki nas je hitro pregnal, zato smo se vrnili v dolino. Če bi še dolgo stali na vetru, bi namreč lahko še tiste lažje odpihnilo daleč čez planine.

Za malico smo se ustavili na lepi planini ob pastirski koči, da smo si malo odpočili in s sebe očistili iglice borovcev. Pot smo nadaljevali in naleteli na težavo, kajti odpadle iglice macesna so zakrile poti. Nato so poznavalci planine vsak v svoji smeri pričeli iskati poti, katera bi lahko bila prava, a kasneje smo pogumno zaupali vodniku Slavkotu. Janko je nato ob vrnitvi na Ravne narezal domačo salamo, jaz domači kruh in tako se počastili še s pijačo, ki so jo prispevali klubi. Vsak udeleženec je dobil bilten, izdan o tej obletnici.

Biltene je še možno dobiti, samo pišite na stajerski.jamarji@gmail.com. Ob tej priložnosti se štajerski jamarji posebej zahvaljujemo JZS, ki nam je omogočila tisk biltenov. Razšli smo se z željo, da se naslednjo leto spet dobimo na pohodu in se skupaj podružimo.

Zapisala: Valerija Petrič ; Foto: Janko in Zlatko.