04 avgust 2022

Tabor Korošica 2022 – vztrajno sledimo velikim prepihom

20-24.7.2022

Brezno Šubidu

V vsem letu je za nas najbolj pomemben in poseben visokogorski tabor Korošica. Prične se, ko se v planine odpravimo nekoliko prej, da znosimo vsaj del opreme predhodno na planino. Tako smo tudi to leto že 9.7.2022 zagrizli v hrib Risto, Filip Solar, Nika, Benjamin in jaz. Beni je na hrbtu poleg vse druge opreme še prinesel 16 kg konzerv hrane. Odlična naložba za v prihodnost, saj take količine ne bomo pojedli na enem taboru. Ostali smo prinesli šotore, macole in ostale težke stvari. Pustili smo jih na Molički peči pri pastirju Tonetu, ki se mu zahvaljujemo za nudenje zavetišča za opremo, ki je ne moremo puščati kar povsod. Beni je prihajal iz Kamniške strani, zato smo prazni iz Moličke odšli še do Korošice, kjer smo se srečali. Nato smo tako lahki skoraj po zraku odleteli do planine Podvežak. Tam smo pri pastirju Jožetu našli zavetje za čez noč. Ker pa je bil še svetel dan in je še bilo nekaj časa pred zaključkom dneva, smo šli malo na sprehod. Mislili smo, da smo našli neko novo jamo, ampak je bila že registrirana z imenom Karlova jama. Lepa jama z dvema vhodoma, ki sta velika in zelo skrita za kucljem, ki se dviga nad cesto. Zjutraj smo se zbudili v deževno jutro. Plan, da obiščemo jame pod Lastovcem, je padel v vodo. Zato smo iz rokava potegnili plan B in smo šli kopat v Šikančevo zijalko. Zanimalo nas je stanje sedimentov, ali je skozi jamo teklo kaj vode. In sediment je pravi, samo vztrajati je potrebno. Notri smo opazili prodnike in različno naložene plasti ilovice. Se pa zavedamo, da je potrebno skopati 10 metrov, da bomo lahko najbolj videli, kaj se je dogajalo v preteklosti. Sedaj smo locirali mesto, malo začeli kopati, ostalo pa drugič. Tako so se predpriprave za tabor Korošica zaključile s prelepim izkoriščenim vikendom.

Prebita ožina v Šubidujo

Tabor se je pričel v sredo, 20.7.2022, kot že leto prej. Noge so se zatresle pod težo nahrbtnikov, ko smo grizli v hrib. Prvi dan smo odšli Teja, Tilen in jaz. Čeprav smo še nekaj opreme pustili za tiste, ki prihajajo na tabor za nami, smo bili natovorjeni kot mule. Počasi smo le prišli do Korošice, kjer smo odvrgli svoj tovor. Našli smo primerno standardno mesto za tabor in en šotor že postavili, v katerega smo lahko zložili opremo pod streho. Nato smo deli nekaj pod zob in jo mahnili proti Molički planini po preostalo opremo. Kmalu smo ves tovor znosili na Korošico in ko je stal še največji šotor ter je se obesila slovenska zastava, se je tabor uradno pričel. Jaz sem odhitel na sprehod, kjer sem nabil tablico na jamo z imenom Zasigan kamen. Imel sem še velike ambicije po daljšem sprehodu, ampak sem se začel vrteti tod okrog in naletel na en vhod, ki na karti ni bil označen. Ker nisem imel vrvi, sem iskal na njem oznake starih raziskovalcev, ampak ni bilo videti nič. Ko pa sem pogledal proti Lučkemu dedcu, je sonce že zahajalo in z daljšim sprehodom ni bilo nič. Zato sem se vrnil proti baznemu taboru, saj se mi je zdel najden en vhod že dober izkupiček za prvi dan tabora. Zvečer je na tabor prisopihal tudi Filip Solar in kuža Jack.

Lučki dedec

V četrtek smo zjutraj si privoščili zajtrk in naredili plan, da vsi odidemo v Brezno Šubidu, le Jack bo stražil vhod. Imeli smo plan preopremiti novo smer do dvorane Bušidu. Kajti trenutna pot vodi po melišču in strašno leti kamenje po sedanji smeri. Prvi sem šel po melišču in se najprej zanihal na polico, kjer sem imel pomisleke, če bi bila iz te police lahko kakšna pot v spodnji del jame. Ko pa je do mene prihajal Filip in je kamenje letalo direkt do mene na to polico, sem idejo takoj opustil, tudi če bi bila možnost. Filip je razopremil in potegnil vrv gor z namenom, da bo našel novo smer. Jaz sem v kotu našel mesto, kjer sem čakal, da prične z opremljanjem in kjer sem bil varen pred kamni. Kmalu je po ogledu dobil odlično idejo in videl je pot po poličkah pod stropom. Tako se je mogoče odmakniti in prečkati pol melišča čisto varno. Seveda sem se strinjal in ko je zlezel pod strop, je začelo dol leteti veliko kamenja, saj so bile police polne kamnov. Veliki kamni so me zapustili kar v oblaku prahu. Takrat me je prešinila misel, da je malo neumno, da sedim na polici brez vrvi in če bo spremenil smer, me bo tudi ta vrv zgrešila. Celo malo sem se samopomiloval v svojem brezupnem položaju, ampak sem vedel, da bom šele prišel na vrsto šele, ko bodo police čiste. Niti ni bilo mogoče vzpostaviti komunikacijo, saj so bile police res polne kamnov, ki so padali v dvorano Bušidu in ustvarjali takšen trušč. Ko se je le pojavila možnost in sem lahko vzpostavil dialog, sem dobil vrv, da sem splezal s police in pomagal tudi jaz čistiti kamenje iz gornjih polic. Preden se je pričelo vse to delo, sta Teja in Tilen odšla iz jame, saj ni bilo več smiselno, da čakata v mrzli jami, ko zunaj sije toplo sonce. Nova prečka pod stropom je bila res odlična ideja. Nato je Filip zanihal še na sosednjo stran, kjer se je dobro umaknil kamnom. Takrat sva tudi midva po 6. urah imela dovolj in odšla ven iz jame. Nova pot je res lepa in zmanjša nevarnost padca kamnov za kar nekaj procentov.

V večernem času sta na tabor prišla Benjamin in Luka, predstavnika JK Kamnik, s katerim uspešno sodelujemo in raziskujemo. Beni je imel okrog vratu veliko nakupovalno vrečko, polno kruha. Imel si že občutek, da je za vogalom šel v supermarket, ampak na srečo v visokogorju tega ni. Še isti večer se je ženski del ekipe na taboru obogatil, saj sta prišli Lea in Mateja, pred njima pa nas je prišel pozdraviti pater Tomaž, ki je sabo pripeljal tri mladeniče: Tilna Štoberja, Davida Forštnerja in Svita Coklina. Zelo smo jim hvaležni, saj so na svoja ramena prevzeli težo 60 metrov vrvi, velik vrtalnik in še nekaj krame, v dolino pa so odnesli doslej zbrane smeti. Iz srca smo jim hvaležni, da so pomagali in prispevali košček mozaika.

V petek nas je bilo več in lahko smo naredili dve ekipi. Filip, ki je bil na tem taboru res prava gonilna sila za Brezno Šubidu, je v jamo odšel z Tilnom širiti nadaljevanje na koncu brezna Drugi brat. Ožina je zgledala prav čudno zahtevna, ampak ko sta se je lotila taka dva strokovnjaka, je kmalu popustila in za preboj je manjkalo čisto malo. Tako sta ob 18:00 s prazno baterijo pogledala iz jame.

Najbolj številčna ekipa: Lea, Beni, Luka, Teja in jaz pa smo odšli meriti nove jame in nabijati tablice na vhode že znanih jam. Najprej smo odšli na Prag in od tam do Letuškega brezna na Dedcu. V spominu sem imel, da je vhod le malo stran od poti. Ampak kljub temu smo se izgubljali v borovcih, čeprav sem dobro vedel, da pot ni prava, ampak jamar pač rine. Po pretepanju z borovci sem kljub trmi šel po GPS, ki sem ga pustil v nahrbtniku ob poti. Tam sem ga pustil, ker jaz že vem, kje je vhod in ga ne potrebujem. Hitro me je pripeljal na vhod, kjer ni nikakršnega ruševja, kot sem ga iskal prej. Nabijemo tablico, nato pa Beni reče, naj sam pogledamo še en vhod, ki ga je opazil v borovcih. Bolj skritega vhoda še nisem videl. Pod vejami je se je videla črnina, celo v vhodni rov so silile veje borovcev. Beni vrže kamen, ki pade čez rob v brezno, odide do poti po opremo in aktivira še Leo. Lea se je najprej spustila v jamo skozi vhodno ožino nekoliko skeptična, ampak ko se ji je odprlo brezno, je že vrtala za sidrišče. Sledil ji je Beni, ki je navdušeno poročal o zelo lepi kapniško okrašeni jami. Ni bilo treba veliko, da sem tudi jaz smuknil v kombinezon in si šel ogledati to lepo jamo. Res, pozdravilo me je kar nekaj kapniškega okrasja, ki ga nismo vajeni v visokogorju. Lea se je spustila v 3-metrsko stopnjo v dokaj prostorno kamrico. Od tam je Beni zlezel še nižje pod kamrico v spodnji del. Nadaljevanje je zasuto, ampak iz njega piha. Je namreč vhod le nekaj deset metrov od Letuškega brezna na Dedcu, ki je večja jama in bi bila združitev res lep rezultat. Namerili smo 25 metrov dolžine in 9 metrov globine. Predvsem pa je nas presenetilo, koliko jamskega okrasja jama premore. Na površju nad vhodom še najdemo nekaj dihalnikov, ki v jamo prihajajo skozi ozka brezna. V jami jih opazimo, kot kamine in v jamo po njih še vedno priteka kar nekaj padavinske vode. Ko si lezel iz jame, pa je bila predvsem zanimiva izkušnja, ko si nos porinil v razpredene veje borovcev. Beni jo je poimenoval Brinovo brezno, ker se je ravno tedaj njegovemu prijatelju rodil sin s tem imenom.

Ko smo se spet zbrali pri poti, smo odšli do drugega vhoda, ki sem ga lociral prvi dan med sprehodom. V njega je zlezla najprej Lea. Dajal je videz, da v njem ni nadaljevanja, le 5-metrsko brezno. Ampak nekaj odmaknjenih kamnov in že je zlezla v en okno na dnu brezna in naprej skozi ozki rov. Notri smo poslali Tejo, ki je edina bila primerna za takšne ožine. Po nekaj kopanja v zasutem nadaljevanju je uspel preboj, za katerim sta prišli v rov, ki se na dnu zapre brez prepiha in ni vidnega nadaljevanja. Namerili sta 21 metrov dolžine in 10 metrov globine. Prava presenečenje, saj jama leži ob poti, tudi nad vhodom smo našli star svedrovec, ampak se prvopristopniki najverjetneje niso spustili vanjo ali pa je bilo dno takrat zasuto s snegom, zato jim ni bila zanimiva ter prekratka, ampak spodaj je še skrivala nekaj jamskega prostora. Najprej smo rekli, da bo jami ime Praški vodnjak, ko pa smo doma zagledali sliko vhoda, iz katerih so se posvetile oči in nos, sem videl na sliki dedeca. Tako, da je ime jame Praški dedec, ki zvrnjeno leži tu na Pragu že stoletja. Nato smo se na poti proti Lučkemu dedcu ustavili še pri Jami ABC, kjer smo nabili tablico. To jamo smo merili na taboru 2019, kjer me je Tilen še zadnjič poskusil spraviti v ožino, kjer bi zelo težko prišel ven. Sedaj pa že oba premagujema iste ožine. Nadaljevali smo pot do jame Dedčeve oči in Brezna Boglonaj, ki smo ju označili s tablicami. Nato smo nadaljevali pot po kanalu v smeri Brezna pod gamsovo čeljustjo. Tam smo opazili že na prejšnjih taborih jamo, ki jo smo jo želeli izmeriti. Jama se poševno nadaljuje in na koncu zasuto konča. Na dnu je ležala zaplata snega, katerega sem eno pest odnesel Teji za vrat, da sem malo naužije zimskih radosti. Z Leo sva pričela z merjenjem. V jamo je Beni popeljal svojega brata Luka, da malo začuti jamsko okolje, saj se še privaja v svet jamarstva. Ker sonce v pravem času in pod pravim kotom posveti kar globoko v jamo, je strop na klančini čudovito turkizno modrikasto obarvan. Zato je dobila ime Ocean. Namerili smo 20 metrov dolžine in 13 metrov globine. Nato smo se spustili po kanalu še malo nižje in Beni je opazil še eno brezno. Ni mu dalo miru, v njega je zlezel kar brez kombinezona, čeprav so bile skale ostre kot britev. Na poti nazaj se je moral pošteno potruditi, da se ne bi preveč opraskal. Ker so bili trebuhi prazni, je upadla tudi motivacija. Rekli smo, da če jamo izpustimo, nas bo preveč žrlo, ko bomo siti sedeli za mizo. Tako sem oblekel kombinezon, zlezel v brezno in Lei pravil meritve. Namerili smo 13 metrov dolžine in 5 metrov globine. Brezno ostrih skal. Luka je rekel, da če bomo še dolgo stali tukaj, bo naslednja jama, ki jo bomo merili, luknja v njegovem trebuhu. Zato smo vzeli pot pod noge in hiteli na slastne konzerve. Po večerji smo se odpravili do pastirja Toneta, kjer smo na poti srečali Gregija, ki jo je mahal proti Korošici. Mi pa smo nato pozno v noč praznili pločevinke in razglabljali jamarske teme.

Vhodna udornica Brezna Šubidu

V soboto smo se razdelili v tri skupine. Filip je dobil novega pajdaša za Brezno Šubidu, z njim je šel Gregi. Uspelo jima je razbiti ožino in sta zlezla po 20-metrskem lijaku do nove ožine. Gregi je imel s sabo dišeče palčke, kjer je preveril prepih. Vleklo je v ožino, ki je spominjala na kravja rodila, po tem je dobila ožina tudi ime. Kot že zgoraj, je bil glavni rov zatrpan. Zopet nova ožina. Filip je potegnil statistiko. V Šubiduju se je na taboru preživelo 18 ur in sedaj nova ožina, nov podvig. Čestitke gredo Filipu, ki je bil gonilna sila.

Sobotna akcija v Šubidujo

Teja, Mateja in Tilen so odšli na Petkove njive pobrati pastirsko keramiko, katero smo na koncu odnesli Rafkotu in Klemenu (JK Tirski zmaj), ki so prek lončevine v tesnem sodelovanju s tabori Korošica. Sedaj jih bo Klemen ustrezno sortiral, skiciral in zložil v muzej, ki se nahaja v Gornjem Gradu. Namreč tako se bo lončevina najbolj ohranila in bo primerno skladiščena za podrobno preučevanje naše dediščine.

Z Benijem pa sva odšla v Petkovo jamo. Leo sva izgubila, saj je Veles dobil vročino in je odšla v dolino. Najprej sva na vhodnem delu prestavila sidrišče, saj prej smo opremili raziskovalno na hitro, ko pa smo videli, da se jama nadaljuje, smo pričeli z boljšim opremljanjem. Prepih je bil res močan že na vhodu in sledila sva mu do ožine, kjer je Simon skopal in odprl prehod v meander. Mrzlo je bilo kljub premikanju in delu. Tam je sledila 3-metrska stopnja, kjer sva nabila prvo sidrišče, nato pa opremila pot v novo 10-metrsko brezno. Tam sva pokukala v novo brezno. Ko sem gledal notri, je Beni od zadaj vrgel kamen, ki je najprej priletel v mojo glavo. Da se ne bi Beni preveč sekiral, sem zadrževal smeh in sem se šele potem pri šotorih pošteno nasmejal temu pripetljaju. Ja, kamen je letal nekam neznano in jama gre v velikem slogu naprej. Nato sva pokukala še v en pritočni meander, ki pa je bil dokaj ozek in ne preveč privlačen za vstop, saj ima kar ostre skale. Sva ga pustila za drugič in pričela z merjenjem meandra, ki ga je Beni poimenoval Brezognjeni meander, saj je bilo kljub miganju mrzlo, kot v zmrzovalniku. Po novih meritvah je jama dolga 202 metra in globoka 30 metrov, dodala sva tako 35 metrov novih rovov. Uspešen dan. Petkova jama gre v večjem slogu naprej, Brezno Šubidu se ne da in nas čaka nova ožina – Kravja vulva.

V večernem času sta nas razveselila Filip Kuntu in Maruša. Večino stvari sta odnesla v dolino tudi oba vrtalnika. Kolikor kg sta nam vzela iz ramen, smo jima neizmerno hvaležni. Vsaka prisotnost, tudi za kratek čas, prispeva k uspešni zgodbi, da se tabor zaključi uspešno. Ponoči nas je obiskala še nevihta. Za nedeljo je bila napoved zelo slaba, zato smo jo čimprej popihali v dolino. V piceriji Lampa smo tradicionalno zaključili že 4. tabor Korošica, ki ga organizira ŠJKPT. Letos bomo še obiskali jame v našem visokogorju, ampak za krajši čas. Hvala vsem, ki ste pripomogli k uspešnemu taboru, tudi Jamarski zvezi Slovenije za materialno podporo ter pastirjema Tonetu in Jožetu.

Iz Brinjevega brezna
Iz Brinjevega brezna
Brinjevo brezno
Dedčeve oči
Dedčeve oči
Letuško brezno na Dedcu
Zaključek v Brezno ostrih skal
Brezno ostrih skal
Brezno Šubidu
Nov pot do dvorane Bušidu
Praški dedec
Ocean
Vhod v Brezno ostrih skal
V Brezognjeni meander - Petkova jama

Raziskovali in sodelovali smo: Filip Solar, Mateja Solar, Benjamin in Luka Lap, Lea Pavrič, Teja Šmarčan, Tilen Podkrižnik, Filip Kuntu, Maruša, Gregor Jelen, kuža Jack in jaz. Nošanja opreme: Risto Sovčev in Nika

Zapisal: Maks jamski ; Foto: Filip Solar, Teja, Tilen, Benjamin in Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar