Odhod iz Celja
Zopet je prišel čas, da se odpravimo na Balkansko srečanje jamarjev, ki ga je v letu 2022 organizirala Bolgarija. Hitro se je nabrala ekipa za dolgo pot v osrčje Bolgarije, natančneje v kraj Dryanovo. Ker je pot dolga, smo se odpravili od doma že dva dni preden se prične dogodek. V ponedeljek, 27.06.2022, se je popoldan zbrala 14-članska ekipa v Celju, kjer smo preko Rogatca zapeljali čez Slavonske ravnine proti Beogradu. V poznih večernih urah smo zapeljali na parkirišče, kjer sta se Filip in Jožica prestrašila skuštranega Aleksandra, ki je šel z razprtimi rokami proti kombiju. Tilen, ki ga je poznal, se je nasmejal in rekel, da je to naš dober prijatelj Aleksander Pegan. Namreč večer smo nameravali preživeti v Beogradu in Aleksander nas je gostoljubno sprejel, za kar smo mu zelo hvaležni. Najprej smo se okrepčali z balkanskimi dobrotami in nato smo se stisnili v malem stanovanju, kjer smo si še pozno v noč krajšali čas s pogovori.
V Beogradu
Zjutraj smo se odpeljali proti parku Kalemegdan v Beograjsko trdnjavo, ki leži ob sotočju Donave in Save. Tam si je mogoče ogledati veliko zanimivosti in spomenikov. Kroži legenda, da naj bi pod trdnjavo bil grob Atile. Najbolj je skupino impresioniral rimski vodnjak. O vodnjaku beremo tako:
Kalamegdan
»Sedanji objekt, imenovan Rimski vodnjak, ni niti rimski niti (vodni) vodnjak. Ko so Avstrijci leta 1717 zasedli severno Srbijo, je bilo očitno, da v trdnjavi obstaja problem oskrbe mesta z vodo. Glavni vir sta bili dve veliki reki, Donava in Sava, toda ker je bil Beograd pogosto oblegan, to ni bilo praktično, saj so reke med obleganjem postale nedosegljive, zato so iskali alternativo. V okviru obsežne gradnje in obnove Beograda je bil med letoma 1717 in 1731 izkopan sedanji objekt in nameščen kompleksen lesen mehanizem za dvigovanje vode iz jame iz globine 50 m. Zasnoval ga je Balthasar Neumann. Avstrijci so prvotno nameravali izkopati ustrezen vodnjak. Spustili so se na 54 m, kar je pod vodostajem Save, vendar vode niso našli in so zadeli neprepustno skalno plast. Potem so se odločili, da ga uporabijo kot cisterno in vanjo napeljejo površinsko vodo. Mehanizem je bil ročno upravljan, deloval je po principu vzvoda in imel 12 segmentov ali batov, ki so ob delovanju delovali hkrati. Takrat se je "vzpenjala" voda, ki se je prelila iz ene posode v drugo. Ker je bil izdelan iz lesa, je zgnil in sčasoma popolnoma izginil, včasih pa ga omenjajo kot začetek "industrijskega obdobja" v Beogradu. Kopija sheme je še vedno v knjižnici v Novem Sadu. Na avstrijskih zemljevidih se objekt še imenuje Veliki vodnjak, ko pa so srbski uporniki v začetku 19. stoletja osvobodili Beograd od Osmanov, so ga postopoma poimenovali Rimski vodnjak, saj je bilo takrat splošno prepričanje, da so bile vse stare stavbe rimske. Leta 1940 je Jugoslovanska kraljeva vojska izpraznila vodnjak, ga izmerila in očistila. Zaradi tega je med drugo svetovno vojno po Beogradu krožil urbani mit, da je bilo v vodnjaku skrito zlato Narodne banke Kraljevine Jugoslavije. Nemške okupacijske sile so poslale tri potapljače, da so pregledali dno vodnjaka, vendar so vsi trije izginili. Nekateri jugoslovanski vojaki so očitno na dnu vodnjaka vklesali številko "1940".«
Poleg vodnjaka so si ogledali še orožje in mučilne naprave. Midva z Velesom sva rajši šla na ogled živalskega vrta, ki je zraven te trdnjave. Najbolj mi je bilo všeč, da so lahko otroci sami nahranili morskega leva, ki so mu čez ograjo metali ribe. V trajen spomin na lep dogodek je z njim ostal močan vonj po ribah. Že prej mu je padla kapa med želve in ker nisva imela druge izbire, sva kapo malo posušila in dala nazaj na glavo. Če je otrok sam z očetom, lahko hitro dobi vonj po ribah in želvah čisto po nedolžnih slučajih.
Po okrepčilu smo se odpeljali do kopališča Ada Ciganlija, kjer je jezero, v katerem je ujet del rokava reke Save. Kopališče je priljubljeno že iz Keltskih časov. Ada Ciganlija svojega imena ni dobila po Romih, kot bi pomislili prvi hip. Besedi sta turškega in keltskega izvora. V turškem jeziku »ada« pomeni rečni otok, ki ga je napravila reka s svojimi nanosi, Ciganlija pa je sestavljanka dveh keltskih besed: »singa«, kar pomeni nizek, in »lija«, visok. Voda je bila prijetno topla, ampak še ravno prav osvežujoča. Nato smo morali spakirati svoje stvari in se posloviti od Acota, ki smo mu zelo hvaležni za gostoljubje in zelo lep preživeti dan. Tudi Sunčani smo hvaležni, da nas je prišla pozdraviti in upamo, da se kmalu zopet kjer srečamo. Čakala nas je 6-urna vožnja do Sofije, kjer smo sredi noči poiskali prenočišče v motelu na obrobju mesta. Zjutraj po krepčilnem zajtrku smo se še ustavili v Bojanski cerkvi v Sofiji, ki je že od leta 1979 na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Cerkev izhaja iz srednjeveških časov. Na stenah cerkve je naslikanih 89 prizorov z 240 človeškimi podobami. Sama Bojanska cerkev je bila zgrajena v treh korakih: v poznem 10. ali zgodnjem 11. stoletju, sredi 13. in sredi 19. stoletja. Cerkev je slavna predvsem zaradi fresk iz leta 1259, ki so eden od najbolj popolnih in dobro ohranjenih spomenikov srednjeveške umetnosti na Balkanu. Po ogledu cerkve smo videli, da čas hitreje teče, kot smo si zamislili in že smo hiteli naprej proti Dryanovem.
Ko smo nadaljevali z vožnjo, je Sebastjana zmotil majhen avto, iz katerega je čeden možakar neprestano mahal Mateji in se ves čas vozil za nami. Imel je Bolgarske tablice, zato je bilo še toliko bolj nenavadno, zakaj nam sledi. Potem smo zavili na pavzo na črpalko in možakar je zavil za nami. In glej: iz avta je skočil naš dober prijatelj George iz Grčije. Kakšno veselje, da se tako srečamo sredi Bolgarije. In skrivnost je bila rešena, kdo mahal je Mateji. Skupaj smo se nato odpeljali naprej po ravnih cestah mimo lepih polj zrelega žita in sončnic. Na Dryanovem smo se pozdravili z našimi prijatelji. Zopet smo ugotovili, kako lepo je poznati ljudi širom sveta in kako se razveseliš, ko jih vidiš in zopet srečaš na takšnih jamarskih srečanjih. Nato smo se odpravili do kamping prostora, kjer nas je sprejela starejša ženica. Počasi je začela vpisovati naše podatke in jo je Valerija prehitela in ji pomagala, da smo hitro naredili registracijo. Albert se je hecal, da za nervozne in nepotrpežljive goste bi bila prava nočna mora, če bi v tem tempu čakali, da se podatki vpišejo. Kamp je bil zelo lep ob lepem potoku, kjer so v večernem času žabe prepevale svoje pesmi. Veles je izkoristil zadnje sončne žarke in se zapodil v reko, kjer smo se mu pridružili še ostali. Starejši pripadniki odprave so odšli iskati gostilno, »tamladi« pa smo rajši mir iskali ob šotorih in se hitro odpravili spat.
Naslednje jutro so se Alenka, Filip, Janko in Valerija odpravili v Andako jamo. Zraven sta bila še Bole in Mojca iz JKŽ, ki se tudi redno udeležujeta balkanskih srečanj. Gre za spodnji del jame Bacho Kiro, ampak skupaj nista povezani. Gre za 5 km labirintasto jamo, ki s svojimi rovi predstavlja pravi izziv za obisk. Sam vhod se nahaja v kanjonu reke Adake. Iz jame je bilo včasih vodno zajetje še leta 1979 in je še vidno, ker je vhodni del jame zaprt z velikimi vrati. Valerijo je jama pošteno razgibala in je priporočila tudi drugim, naj jo obiščemo. Ostali smo odšli najprej v mesto Dryanovo, kjer smo si ogledali malo prisrčno mesto. Najbolj nam je bilo všeč, da je tik ob banki prodajalna z orožjem. Zelo praktično za ropanje bank. Tilen je tam videl nože in komaj smo ga potegnili iz trgovine. Ko smo se vrnili nazaj v kamp, smo se tudi mi odločili, da si pogledamo kakšno jamo. Na izbiro smo imeli jamo Bacho Kiro, ki je turistična jama in je ves čas odprta. Ima pa ta jama dve možnosti: daljši ogled ali krajši za turiste. Risto je bil v jutranjem času na daljšem ogledu in bil je zelo zadovoljen. Ko smo prispeli do vhoda, se je ravno v daljši del jame odpravljala Poljska ekipa in so vzeli s sabo Tilena. Jama je poimenovana v čast voditelja bolgarskega narodnega preporoda učitelja in revolucionarja Bacho Kira. Jama je večnadstropni labirint. Je pa jama najbolj znana po najstarejših človeških ostankih v Bolgariji. Poleg tega so našli še veliko ledenodobnih živali, ki so razstavljene v vhodnem delu jame. Jama ponuja tudi veliko krožnih poti. Na končnem delu pa začneš hoditi po kovancih, kar je Velesa tako očaralo, da sedaj razlaga, da so Bolgarske jame sestavljene iz denarja. Denar se meče za srečo in najdeš ga v večjih plasteh na tleh in še po stenah in v vseh špranjah. Zanimiva jama, vredna ogleda. V večernem času pa je bilo še uradno odprtje Balkanskega srečanja, kjer je ozadju kuliso bogatil Sebastjan, ki je roštiljal. Bogat program z ogledom Bolgarske folklorne skupine in nagovorom župana. In tako se je tudi uradno pričelo Balkansko jamarsko srečanje 2022.
Naslednji dan je bil že petek. Na seznam se je vpisala cela slovenska ekipa tega srečanja. V jutranjem času nas je pričakal avtobus in nas odpeljal po pestri Bolgarski pokrajini proti jami Izvora ali Vodnata peshtera. V mali vasici se je avtobus ustavil in od tam smo nadaljevali peš. Pot nas je vodila skozi gozdiček in nato strmo navzdol proti reki. Tam smo prišli do večjega vhoda, iz katerega je tekel potok. Vročina tega dne je že dobivala moč, zato smo čimprej smuknili v jamarsko obleko in se postavil v vhodni del, kjer smo čakali, da se vsi naberemo. Kmalu smo jamo spoznali. Večino časa se giblješ po kanjonu in slediš prečkam. Včasih gredo prečke visoko nad kanjon, včasih pa tik nad vodo. Bili smo zelo velika skupina, zato smo se gibali kar hitro. Zelo lepi ambient. Na sredi jame smo zaostali in glavnina je pobegnila naprej. Ker smo videli že lep del jame, smo se odločili, da se vrnemo, saj bi preveč ustavili preostali del ekipe, ki je že odšel naprej. Sedaj se ni več mudilo in smo v počasnem plezanju občudovali lepote jame. Do konca so odšli Filip, Valerija, Janko, Albert, Bole in Mojca. Čakalo jih je še kar nekaj prečk. Janko pa, preden je odšel naprej, je vzel mojo transportko in ko je splezal čez stopnjo, se nisem več trudil, da bi transportko dobil nazaj. Sem pa v njej pozabil lopatko. Ko je Janko iskal fotoaparat in je v transportki videl lopatko, ni dobro vedel, zakaj jo nosi zraven. Tudi ostali so se čudili izboru opreme, ki se vzame v jamo. Ampak je Janko hitro rešil radovednost ostalih, da potrebuje lopatko, če bo šel na večjo potrebo. Mi smo se nekaj ur martinčkali pred jamo, nakar so pričeli kapljati iz jame. Najbolj smo bili veseli za Janka in Valerijo, saj sta zopet zmogla obdelati eno težjih jam. Vračanje nazaj v hrib v tej vročini je bilo kar naporno in se nam je tožilo po hladu jame. Bili smo zelo veseli, ko smo pri avtobusu našli pitno vodo. Ko smo prišli v kamp, so nas pričakali Veles, Sebastjan in Jožica, ki so ostali v kampu. Tudi oni so preživeli lep dan z obiskom mesta Dryanovo, kopanjem v reki in spanjem v viseči mreži. Večer smo zaključili z večerjo v bližnji gostilni, kjer smo se najprej mučili z bolgarsko cirilico, ampak smo kmalu ugotovili, da imajo tudi angleške menije in je naročanje postalo veliko lažje.
V soboto me je čakal občni zbor Balkanske speleološke zveze. Tam smo bili predstavniki Srbije, Grčije, Bolgarije, Romunije in Slovenije.
Ostali so šli v jame. Risto in Tilen sta odšla v Andako jamo, kjer so nekateri že mislili, da Risto peljal na ogled jame svojega vnuka. Sta pa našla blatne skulpture moškega z velikimi splovili. In nato sta le ugotovila, kaj je Valerijo tako utrudilo v tej jami. Alenka pa je s Poljsko ekipo odšla v daljši del Bacho Kiro jame, kjer je zelo uživala. So predali vabilo, da nas vabijo na Poljsko na ogled njihovih jam.
Po sestanku in ogledih jam pa nas je večina odšla v mesto Veliko Trnovo. Na poti je ravno pred nami zaneslo tovornjak in ga postavilo čez cesto ter popolnoma zaprlo prehod. Šofer je imel verjetno samo roko zlomljeno in na glavi je dobil buško, pri njem pa so bili že policaji. Problem je nastal, ker smo želeli natankati kombi na črpalki pred mestom in nismo vedeli, ali bo še dovolj goriva za obvoz, saj se je zaradi nesreče pot podaljšala za nekaj km. Filip je doktorsko mirno odpeljal in počasi smo se po obvozu umikali avtom, saj se je promet skozi ozko vaško cesto že pošteno zgostil. Imeli smo srečo, ni bilo daleč in smo našli bencinski servis ter natočili v žejni kombi do vrha. Nato smo vstopili v mesto, ki je bilo v zgodovini drugega Bolgarskega cesarstva tudi prestolnica, zato se omenja kot mesto carjev, kar že mestu da sam videz, saj so ulice res lepe in tudi mogočna trdnjava, ki se je odprla pred nami, je bila res imenitna. Sedaj je pomembno upravno, gospodarsko, izobraževalno in kulturno središče severne Bolgarije. Pod trdnjavo smo parkirali in se ob močni pripeki odpravili v središče mesta. Trdnjave si nismo pogledali, saj je bila vročina premočna. Smo šli pogledati rajši stare ulice. Pot nas je vodila do reke, kjer si je Filip nagledal bližnjico. Jamarske bližnjice so pogosto najdaljša in najtežavnejša pot od točke A do B. Če niste jamarji in niste navajeni brezpotja, nikoli, res nikoli ne pojdite zraven jamarja, ki vam bo rekel, da je to bližnjica. Če pa ste jamarji, pa seveda greste. In ne samo enkrat, ampak vedno, ko nekdo omeni, da je tam bližnjica. Imamo že veliko zgodb o jamarskih bližnjicah in vse so zanimive in neponovljive. Tokrat je Filip izbral bližnjico in smo mu zelo hvaležni, da imamo novo zgodbo, ki jih bomo nekoč lahko izdali v knjigi jamarskih bližnjic. Tokrat smo pot pričeli po dokaj uhojeni poti, ki nas je pripeljala do grmovja in metrskih kopriv. Bližnjica se tu ni končala, ampak šele začela. Kljub temu, da smo imeli obute opanke ali teniske, smo pot nadaljevali. Kajti jamar se nikoli ne ustavi zaradi malenkosti, kot je obutev. Prišli smo v nekakšno rečno džunglo. Vsaj tako jo je Veles poimenoval, ki je na mojih ramah sedel in res užival. Doma je že rekel, da bi rad šel v džunglo in sedaj jo je doživel v Bolgariji. Ko pa je pred mojimi nogami v vodo smuknila metrska kača, je še toliko bolj užival, saj v vsaki džungli so tudi kače. Tudi Jožica je bila vesela, le da zato, ker je ni videla, sicer bi kričala, da bi jo slišali do Romunije, je rekla. Ko smo pohodili že vse koprive in vse odplake, ki se izlivajo iz mesta v reko, smo prišli pod stene. Tam je Filip ugotovil, da se džungla konča in začne alpinizem. Ker nismo alpinisti, smo se obrnili in potacali še nekaj metrskih kopriv do mosta, kjer smo našli prehod do ceste. Tam smo prečkali tunel in nato tirnice in našli delno zaraščene stopnice, ki so nas pripeljale v tiste stare ulice. Tam smo našli vodo, kjer smo se osvežili in že smo se smejali naši novi bližnjici. Nato smo se razdelili. Eni smo šli iskati nekaj za pod zob, drugi pa še gledati znamenitosti tega mesta. Res lepo mesto, ki ga bo potrebno še obiskati, saj en dan je res malo za tako čudovit kraj. Na poti nazaj smo pobrali Alenko in Tilena, ki sta štopala do Dryanovega. No, Alenka je štopala, Tilen je pa potem prišel izza grma poleg v avto. Osvežili smo se z limonado in odšli proti taboru, kjer smo našli res odlično mesto za kopanje. Tam nam je Sebastjan pokazal, kako elegantno v vodo lahko skoči morski slon. V večernem času smo se udeležili še pogostitve in se počasi poslovili od naših prijateljev. Čas je minil hitreje, kot bi želeli in že smo bili na cesti na dolgi poti proti domu. Na poti nazaj se je Sebastjanov kombi odločil, da se bo pokvaril avtomatski menjalnik. Tako smo se do meje vozili največ 60 km/h in vmes delali postanke, da se je zopet resetiral računalnik in počasi lezli naprej. V Srbiji na prvi črpalki smo imeli dolgo pavzo in ko smo zavili nazaj na cesto, Solarjev kombi še kar ni šel, kot bi moral. Tako so poklicali vlečno službo, mi pa smo se odpeljali naprej proti domu. Vse se je dobro izteklo in veseli smo bili, da smo se srečali s prijatelji. Zopet imamo v glavi dobre spomine, sproščeni smo zakorakali v vsakdanje življenje in že strmimo, kdaj se zopet srečamo, kdaj izginemo pod zemljo, kjer zaživi drugi svet.
Ada Ciaganlja
Bojanska cerkev
Dryanovo
Adaka cave
Most v Dryanovem
Bacho Kiro
Otvoritev campa
Proti Vodnati peshteri
Izvorata
Občni zbor BSU
Bacho Kiro
Veliko Trnovo
Ni komentarjev:
Objavite komentar