ŠTAJERSKI JAMARJI: Prvomajski tabor na Slomniku

30.4.-2.5.2021

Letošnji prvomajski tabor smo šotorili na Slomniku. Odločitev za Slomnik je padla, ker zadnja leta res veliko zahajamo tja in nabralo se je že kar nekaj jam, ki smo si jih pustili za raziskovanje. Lokacija je bila na idilični ravnici v gozdu in se je tabor razvil v vikend za vse generacije.

Z najmlajšimi Podlasičkami smo krenili proti Slomniku že v petek proti večeru. Lotevali so se jih pomisleki, kako bo spati v šotoru? Teo, Kai in Pia še niso prespali noči v šotoru in s pričakovanjem je prišla radovednost ter vznemirjenje. Slomnik nima medvedov in volkov, tako je vsaj ta skrb bila odveč. Ko smo se pripeljali do lokacije tabora, smo pričeli s postavljanjem šotora. Pridružili so se še Jožica, Risto in Lea. Risto je ogradil ognjišče in nato sta z Leo napela platno, pod katerim bomo lahko našli zavetje, ko bo deževalo. Zakuril je ogenj, naši najmlajši pa so aktivno sodelovali pri postavljanju naše nove hiške za ta vikend.

Naš domek

Teo in Kai sta bila v veliko pomoč

Jaz pa pojdem...

Jaz sem medtem odšel do Jame stare device, ki je samo nekaj korakov stran od našega tabora. Gre za jamo, ki smo jo opazili že leta 2016, ko smo prvič dostopali do Jamske savne. Takrat se je na prvi pogled zdela prekratka in se z njo nismo ukvarjali. Nato sva z Ristom, ko sva hodila do Brezna dveh norcev, le malo bolj potisnila nos vanjo in med prestavljenim kamnom se je pokazala možnost nadaljevanja. Tako sem pričel s kopanjem v zasutem breznu. Pridružili so se mi tudi Jožica, Veles in Kai. Tako smo udrihali po skalah in jih kotalili iz jame. Med našim delom se je pripeljal Boris, ki je ojačal moč ekipe. Tako smo kar pozno v večer kopali in se čudili, kako se zasuto brezno veča in kamni so se kotalili med podornim kamenjem neznano kam nazaj v jamo. Ampak želodec se je oglasil in napravil konec kopanju, po pozni večerji pa smo se zavlekli spat. Mlade Podlasičke so rabile nekaj časa, da so se navadile na začasno bivanje. Po dodatnem povečerku in res polnem trebuščku pa so se tudi najvztrajnejšim zaprle oči. Čeprav je Veles še sredi noči zaslišal skovikanje sove in ugotavljal, da volki danes ne spijo.

V soboto zjutraj sta se Pia in Teo zbudila tako zgodaj, kot dva izurjena upokojenca. S pomočjo Leje sta si skuhala zajtrk - čokolino kajpak, tisti, ki nam ni najbolj pisano na kožo vstajati pred sončnim vzhodom pa smo zavili glave pod spalke in drnjohali do normalne jutranje ure.

Po zajtrku smo se odpeljali do Pavričevega udora. Gre za novo jamo, ki smo jo opazili že lani proti koncu leta, 13.12.2020. Takrat se je v njo spustila Lea in že vriskala, da smo našli veliko jamo. Tako smo jo pustili za tabor kot sladico. Za opremljanje jame je bila na vrsti trojica Lea, Boris in Jaka. Jaka je bil v naših vrstah, ko je bil še mali mulc. Nato mu je zmanjkalo časa in sedaj, ko je naredil izpit za avto in že zaključuje srednjo šolo, se nam je zopet pridružil. Komajda se je vrnil, pa je že lahko ponovil elemente vrvne tehnike in se spuščal v spremstvu Leje v jamo, Boris pa je spredaj vrtal sidrišča in opremljal jamo.

Ostali smo odšli na ogled terena v bližini jame. Opazili smo kar nekaj zanimivih dihalnikov, ki najverjetneje gredo v Pavričev udor. Nato smo odšli do že znane Ocvirkove jame v Štadlerjevem gozdu. Pot nas je vodila po lepi gozdni cesti, nakar Jožica v hecu reče: “Glejte, tam je jama, ki pa je ni potrebno kopati”. Grem pogledat in že sem kričal: “Ekipa, stop, jama!”. Že sem hitel po merilni komplet in ko sem se vrnil, so že bili vsi zbrani okoli vhoda v lepo brezno, globoko 5 metrov in se da prosto preplezati. Na dnu pa smeti - kadavri. Preko njih se tokrat nismo spuščali. Videti, imajo tudi tukaj ljubitelje zasipavanja jam, kajti nasploh je veliko smeti v teh jamah. Brezno ima potencial, je pa najverjetneje nadaljevanje zasuto s smetmi. To bomo drugič poskušali ugotoviti. Brezno smo poimenovali po najditeljici: Jožefino brezno pod Slomnikom.

Kaj kmalu se je Risto že veselil druge najdbe in ko je nos porinil notri, je opazil, da je nekdo v nadaljevanje jame zmetal mrhovino. Tako smo nadaljevali do Ocvirkove jame. Eden za drugim smo zlezli v notranjost, kjer smo si ogledali kosti lisice in počasi hodili do konca jame. Jama se konča s sigastim pobočjem. Nato smo še iskali netopirje in jamo počasi zapustili.

Valerija na vhodu v Pavričev udor

Ko smo se vrnili do Pavričevega udora, sta tja prišla še Janko in Valerija. Valerija in jaz sva se opremila, ostali pa so se vrnili do tabora, kjer je Risto spekel čevapčiče za kosilo. Ko sva želela vstopiti, sva slišala Borisa, ki kriči, da naj počakava, saj zemlja leti po njem. Tako sva nekaj časa čakala, da je prišel ven. Nato sva smuknila v jamo.

Pavričev udor - dno dvorane

Stalaktiti v Pavričevem udoru

Jama skozi ozek vhod, ki se vertikalno spiralasto vije, preide v poševno veliko dvorano, ki vodi v večji rov. Tam je Valerija prevzela Jaka, ki ga je jamski hlad že ovijal, in mu pomagala iz jame. Midva z Leo pa sva se spustila skozi ožino v nadaljevanje v 8-metrsko brezno, kjer sva pričela z merjenjem. Jama se tukaj ne konča, le zoži se v ozek meander, ki ga bomo naslednjič bolje pogledali, a kamen pravi, da bi znalo kaj biti zadaj.

Stropne kotlice

Jama je sicer na nekaterih predelih lepo zasigana, zanimivi pa so predvsem vidni vplivi vodnega toka: stropne kotlice in žlebiči, prodniki… Namerila sva 63 metrov dolžine in 27 metrov globine. S tem postavljamo jamo kar za pete Petačevi jami, ki ni več osamljena večja jama na tem območju.

Lep meander

Prodniki v Pavričevem udoru

Žlebiči

Ko smo se vrnili, je v taboru postal že bolj živahno, prišli so še Stanko, Draga, Mateja, Sebastjan in kuža Jack. Ogenj je že gorel in kuhala se je odlična krompirjeva juha. Jožica je med sprehajanjem opazila še nekaj zanimivih dihalnikov, ki pa bodo počakali na naslednje tabore. S Kajem sva šla vreči nekaj borš zemlje iz Jame stare device. Potem, ko smo se najdeli, smo malo posedeli, nato pa so eni odšli proti vrhu in se ustavili pri jami Konjska smrt.

Z najmlajšimi pa smo skočili za Savinjo, ki je kar blizu - le po hribu navzdol. Proti večeru nas je z obiskom razveselil Albert. Po prijetnem kramljanju smo ob ognju zapeli še nekaj pesmi, ko se je z neba ulilo. Hitro smo se poskrili vsak v svojo luknjo. Tokrat so Podlasičke utrujene sladko zaspale in spale tudi dolgo v jutro.

Odlična juha izpod Solarjeve kuhalnice

V nedeljo smo plan, de gremo v Jamo na Slomniku, opustili, saj je vreme bilo preveč slabo kazalo. Tako smo se zadrževali bolj v bližini tabora. Eni smo odšli pod zastavo, kjer je bil opažen lep vhod v jamo. Ko smo prišli tja, pa smo ugotovili, da je prekratka. Kuža Jack je opravil super nalogo, ko je preveril, da ni notri kakšna žival, saj je jama bila idealna za kakšen brlog. Ko smo se vrnili, smo šli pogledat, kako jim gre s kopanjem v Breznu dveh norcev. Šlo jim je, le tista dva norca so pogrešali, ki bi kopala.

Zraslo je še več hišk

Moker poljubček

Nato sva s Kajem imela učno uro merjenja v Jami stare device. Trenutno sva namerila 7 metrov brezna, a nisva zajela dela, kjer se trenutno koplje, saj ga bomo naslednjič, ko vidimo če so bo kaj odprlo. Ravno sva zaključevala z merjenjem, ko se je ekipa iz Brezna dveh norcev premaknila v to jamo. So rekli, da jim tam zgleda dokaj neperspektivno, saj je dno res močno zasuto. Tako smo tukaj nadaljevali z delom, dokler nas dež ni pregnal h kosilu.

Po kosilu smo izkoristili trenutek vedrega vremena in pospravili tabor. Uspešni tabor, ki ga bo vredno še ponoviti. Hvala lastnikom gozda za dovoljenje taborjenja.