Dva dni čofotanja v Brezno presenečenj

Dolgo nas je že mikalo, da bi zopet skočili na daljše raziskovanje v Breznu presenečenj. Ampak veliko manjših projektov nam je pomaknilo možnost vikend-paketa vse do začetka maja.

Dvodnevna ekipa sva bila jaz in Lea, Žiga in Filip Kuntu pa se pridružita v nedeljo zjutraj. Ves teden pred planiranim odhodom v jamo je dež skrbel, da nas v jami ne bi žejalo. V petek pa se je pošteno zlivalo in že skoraj ogrozilo našo odločitev, da gremo v jamo. Tako v soboto zjutraj nisva preveč hitela, naj se malo zlije in voda odteče. Tako sva v jamo vstopila šele okrog 14:00. Vhodni šaht z imenom Vodnjak je dobil svoj pomen. Že v vhodni vrtači je v jamo tekel slapič. V tem trenutku naju je pričel glodati črv dvoma, ali naj sploh greva notri. Tvegala sva, da se bova prehitro povsem zmočila in tako bi načrt s prenočevanjem odpadel. Ampak naju je zmotivirala misel, da bova v jami videla veliko pritokov, ki so sicer skriti, zato sva se sprijaznila, da bova pač mogoče mokra. Previdno sva spustila transportke, da jih ne bi zmočila in čimprej elegantno vstopila v jamo. Tudi vhod je torej en od občasnih pritokov, ki v suši preneha teči in v taki obliki sva ga videla prvič.

Prvi pritok iz Izvorne kamrice je stalen in tokrat je bil res bučen. Malo nižje je še en občasni pritok iz Električnega preloma. Tudi ta je bil močan. Pri Malem vijoličnem slapu se nisva mogla pogovarjati, takšen hrup je ustvarjal. Najina ušesa so se malo spočila, ko sva prišla na suho pot, po kateri prideš v Veliko dvorano. Tudi tam je občasen pritok, ki je ustvaril te lepe sigine Karamelne slapove. Potem sva počasi šla proti nestabilnemu Usranemu klancu in se spraševala, kaj naju čaka tam. Voda je špricala in tekla skozi kamne in le s težavo sva se trudila ostajati suha. Imela sva namreč tri velike transportke in še plastično škatlo, v kateri bomo lahko varno skladiščili hrano, da ne bomo spet hranili živali. Ko sva prišla do konca Usranega klanca, kjer je ožina in sanirano melišče z verigami, je tekel skozi res vodnat potok. Tu ni bilo možnosti, da ostaneva suha. Lea je prazna brez transportk smuknila skozi kolikor hitro je pač lahko, nato ji je voda skozi skale špricala v obraz, ko je sprejemala stvari. Samo upala sva, da se niso spalne vreče zmočile.

Sedaj sva vedela, da resnih izzivov z vodo odslej ni več. Le kjer se pridruži še drugi redni pritok in nato skupaj s prvim zagrizeta v ozek meander, sva vedela, da bova oglušela, saj že v normalnih razmerah je zvok tam res močan. Ko sva prerinila vse stvari skozi ožino v meandru, sva vedela, da sva rešena. Ta ožina je v Breznu presenečenj nekakšen filter. Če ti ni všeč, potem bolje, da ne nadaljuješ, ker v spodnjih delih je v obilju takih meandrov, res pa, da je trenutno ta prehod najožji. V Bivak sva prišla bolj mokra kot ponavadi. Tam sva postavila bivak in Lea je že sanjala o kratkem počitku, saj te toplota bivaka in udobje res zamaje, da bi šel kar počivat. Ampak sva rekla, da bova nadaljevala s svojim planom: to je sistematično merjenje jame.

Najbolj naju je skrbel prehod pri starem bivaku. Tista drenažna cev, ki skrbi, da je prehod kolikor toliko suh, sedaj ni bila zmožna opravljati svoje funkcije, saj je bilo vode preveč. Nič, treba se je bilo uleči v vodo in se potegniti čimprej na suho. Nato sva pričela z merjenjem. Počasi sva se pomikala do Predsedniške palače. Ta prostor je dobil ime, ker je tam iz blata prelepo oblikovana skulptura, ki izgleda, kot govorniški oder v palači kakšnega predsednika. Malo naprej je tretji redni pritok tekel s polno močjo. Do tega pritoka se trudimo priplezati, ampak smo še daleč. Čimprej sva se pobrala naprej, saj je 40-metrski slap povzročal tudi močne sunke zraka, ki so te neprijetno hladili. Napredovanje po vodi je bilo res hrupno. Ko sva zavila v fosilni stranski rov Kravje vime, sva zopet uživala v spokojnem miru jame. Kravje vime je dobilo ime po kapnikih, ki spominjajo na kravje seske. Le da so ti okameneli in dajejo lep okras temu obvozu, kjer se saj malo izognemo vodi. Nato sva bila zopet v vodi in napredovala počasi naprej.

Kmalu sva bila še pri enem obvozu, kjer ponavadi gremo po vodi kar mimo. Sedaj sva videla, da je tu še en pritok, ki ga doslej še nismo opazili. Najprej sva videla pene, ki jih prinaša pritok. Ta pritok je prinesel tudi ogromno fine mivke, ki jo opazimo prvič v jami. Nato je Lea smuknila skozi luknjo in sledila pritoku do S-ožine. Jaz pa sem se malo razgledal naokrog.

V oči so mi padli kapniki, ki jih v tej jami ne opazimo velikokrat. Ko sem prišel bližje, sem videl, da gre za zanimive mineralne formacije steklenega izgleda in ježkaste oblike, poleg pa je tudi nekaj tankih kapnikov - helektitov, ki kljubujejo zakonom gravitacije. Poklical sem Leo, naj pride pogledat. Naredila sva nekaj slik in bila vesela, da nama je jama razkrila še košček svojih lepot. Če dolgo raziskuješ, dobiš v jami vedno neko nagrado. Nato sem še sam šel pogledat, od kod prihaja ta pritok. Ko sem zatulil v S-ožino, se je zadaj slišal odmev, ki nakazuje, da se pritočni meander poveča.

Nato sva nadaljevala po glavnem meandru naprej in kar hitro sva zopet splezala čisto pod strop meandra. Tu sva opazovala zanimiv suh prostor, ki bi bil super primeren za bivak, če bi se želeli kdaj seliti v spodnji del jame. Nato sva zlezla po zgornjem delu meandra vse do podora. Tam se je Lea spomnila, kje sta se pred leti izgubljala z Žigom, ko sta šla preopremljat do Velikega prepada. Nato sva se vrnila nazaj do vode in merila dalje. Pri slapu, ki je globok samo 3 metre, je voda že špricala vse naokoli. K sreči smo tam napravili stopničke, tako sva relativno suha prišla čez. V nadaljevanju sva raje poplezala do podora, kjer se najbolj približaš četrtemu stalnemu pritoku v jamo. Tam sva iz podornega balkončka ob razsutem karbidu in pozabljeni vrečki »Savinjska« opazovala, kako se voda se odbija od skal, ki so sicer suhe in nudijo oprijem, da lahko napreduješ globje v jamo. Tu pa sva sklenila, da je za danes dovolj, saj neoprenov pa nimamo.

Tako sva se počasi vrnila v bivak. V bivaku sva si privoščila razkošno večerjo iz SDO paketa. Temperatura v bivaku se je dvignila na prijetnih 10°C in ni bilo prepiha, ki najbolj hladi. Voda za termofor je bila pripravljena, kombinezone pa sva obesila, naj se odtečeta. Ni dolgo trajalo in že sva zaspala. Zjutraj sva se zbudila čisto suha. Lea je še spala, jaz pa sem čakal Filipa in Žiga. Bučanje vode me je nekajkrat zavedlo, da prihajata. Ob 10:00 sta le prilomastila v bivak. Voda v vhodu je še vedno curljala, tako sta prispela mokra. Prinesla sta opremljevalno transportko in 40 metrov vrvi.

Ko smo pozajtrkovali, smo šli do Kamina močnih rok. Ko smo iskali prehod v meandru, po katerem pridemo v Dvorano 3 do 12, smo občudovali Filipa Solarja, ki ni obupal in našel prehod, ko je prvi vstopil v nove dele. Saj včasih zgleda dokaj nemogoče, ampak se že nekako prerineš skozi. Nato je Filip Kuntu pričel z opremljanjem proti vodi. Z Leo pa sva se prerekala, ali je pod našimi nogami začetek Kamina močnih rok ali ne. Je rekla, da se samo spiralasto vrtimo. Žiga je modro dejal, da to je pač Brezno presenečenj – vedno preseneti. Med tem je zamenjal baterije na čeladi. Prosil sem ga, naj Leji da eno baterijo, da jo vrže skozi luknjo, ki je bila pod nami, da bo videla, kje pade. Filip pa je med tem dosegel poličko v breznu in opazil, da je do vode je še daleč in globoko, 40 metrov vrvi pa čisto premalo. Zato se je raje spustil v luknjo na zadnjem robu poličke, ki je vodila v nekakšen rov in nato se je pod njim odprlo še eno večje brezno. Ko sem prišel do njega, sem ugotovil, da ni preveč pametno metati v to brezno, saj smo pokukali ven na vrhu Kamina močnih rok. Nato je Lea zopet želela reči, da je res smešno, da smo se tako spiralasto zasukali. Zato smo višek štrika vrgli v brezno, da se bomo lažje prepričali, kje smo. Do vode, ki v slapu priteče kot tretji pritok, pa nas čaka še delanje prečke in ko bomo bližje, bomo lahko posvetili gor. Že sedaj stojimo na polički, kjer je do dna globoko 45 metrov in še vedno ne vidimo, od kod voda priteče. Če bo šlo še višje, bo v Breznu presenečenj 80-metrsko brezno, kar bi bilo res fascinantno. Bomo videli, vsekakor nas čaka še veliko presenečenj.

V bivaku smo na toplem pojedli pozno kosilo in preostalo hrano zaprli v plastično škatlo, kjer upamo, da žival ne bo imela nepotrebnega piknika. Voda je po jami že vidno upadla. Bilo je že bolj znosno se plaziti proti izhodu. Ob 00:00 sva bila z Žigom pod zadnjim vhodnim breznom, kjer sva posedela in počivala. Nisva dolgo počivala, ko sva slišala, da zadaj prihajata Lea in Filip. Lea se je čudila, da nisva šla ven javit, da prihajamo, saj nas verjetno že pogrešajo. Vedno, ko pridemo iz Brezna presenečenj, imamo kar nekaj najbližjih, ki nestrpno čakajo, da pokličemo in javimo, da smo se uspeli vrniti iz čarobnega presenečenja. Trenutna dolžina jama je 1526 metrov in globina jame 198 metrov. Jama se je obrnila stran od prelaza Lipe in trenutno obrača proti Vranskemu. Vsekakor pa bo še velikokrat zavila, preden razvozlamo vse skrivnosti.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip Kuntu, Lea

Ni komentarjev:

Objavite komentar