Raziskovanje na Grmadi in Zgornji Sevškovi rupi

Petek in sobota, 19. in 20. marec 2021 

V soboto, ko smo se mi potikali po Penku, je Risto s pomočjo prijatelja lociral novo jamo na Grmadi nad Celjem. Kar kmalu za tem sva se dobila in se v petek že peljala proti Celjski koči, kjer sva parkirala in nadaljevala peš. Mahnila sva jo na Grmado.

V zgodovini je bil to pomemben hrib, ki je služil tako, da so na vrhu zakurili kres, s čimer so opozorili ljudi na vpade Turkov. Sedaj pa služi občanom Celja kot pomemben reakcijski hrib, kjer si napolnijo baterije. Jamarji še nismo zahajali sem, kar nam da vedeti, da bo ta jama prva registrirana. Verjetno se kakšna še skriva, mogoče z naslednjim obiskom. Sedaj sva se fokusirala na to jamo, ki se skriva malo nižje od poti tik pred vrhom.

Vhod se prične s 4 metre globokim breznom. Ker s sabo nisva imela pasov, samo vrv, sem se spuščal kot v starih časih - na čisto fizikalno trenje. Namreč na vrvi sediš kot na gugalnici in z rokami reguliraš hitrost. Tokrat je šlo samo za 4 metre globoko brezno, a na takšen način so se Risto in ostali junaki spuščali še v globlja brezna. Tudi v Klemenškov pekel so se tako spuščali. Zgodilo se je, da je enemu od sojamarjev opeklo kožo in da bi ga ohladili, so mu z vodo polivali kožo na riti. Zanimive zgodbe, ki si jih naša generacija z uporabo napredne tehnike težko slika v glavah.

Ko sem se spustil v brezno, ki je lepo prostorno, sem nadaljeval do konca, kjer je pod skalo rov, ki se obrača nazaj proti vhodu in zatrpano konča. Namerila sva 10 metrov in je lep začetek raziskovanj jama na tem hribu. Med plezanjem iz jame sem slišal, da je Risto dobil družbo.

Rafkovo brezno na Grmadi

Mlado dekle je radovednost potegnila s poti, kukala je v brezno in se čudila, kaj delava. Hitro sva jo vključila v del raziskovanj in jo fotofrafirala zraven vhoda. Objasnila sva ji, da bo slika romala v F zapisnik in bo na večne čase ležala v arhivu katastra v Ljubljani. Na žalost sva jo morala potolažiti, saj ji ta čast ne bo prinesla prevelike slave in denarja. Super raziskovalna akcija v Rafkovo brezno na Grmadi, kot sva ga poimenovala po najditelju.

Naslednji dan, v soboto zjutraj, pa smo se optimistično zapeljali na Golte v Kebrovo luknjo. Na cesti dober kilometer pred Alpskim vrtom pa nas je zajel pravi snežni metež. Malo smo se še hecali z avtom, ampak avto je bil pametnejši in prenehal se je premikati v hrib. Ko smo obračali na zasneženi cesti, je Žiga modro ugotovil, da tudi če pridemo gor, lahko da kasneje ne bi mogli več dol. Ko smo se vračali, se je sneg vidno oprijemal ceste. Tako smo se previdno vrnili v dolino in zavili v skladišče, kjer smo vzeli več vrvi, kajti spremenili smo plan in zavili v Zgornjo Sevškovo rupo ali nam bolj poznano pod imenom Ravbarjevo brezno. Pripeljali smo se na Polzelo, kjer o snežnem metežu ni bilo ne duha in sluha. Hitro smo se oblekli in že marširali proti breznu. Drevo, ki nam je nekdaj služilo za sidrišče, je podrto, kar nas je malo užalostilo. Tokrat smo izkoristili mlado bukev, ki pa ji tudi slabo kaže z rastjo.

V zgornji dvorani smo se zbrali in odšli proti spodnjim delom. Imeli smo namen nadaljevati s plezanjem Kamina za j. ožino. Prvo plezanje tega kamina je bilo 2017. Takrat smo izkusili težo odločitve, saj blato, ki je na debelo nalepljeno na stene, hitro izpije voljo in fizično energijo. Naslednje plezanje je bilo 1 mesec kasneje, kjer smo prišli 30 metrov višje in zmanjkalo nam je vrvi. Od takrat smo bili zaposleni s sistematičnim merjenjem jame.

Majhna žabica v spodnji dvorani

Netopirjeve kosti v ožini

Po 4 letih smo zopet viseli v kaminu. No, ne vsi. Jaz sem se med tem časom oprasetil in nisem prišel skozi ožino. Plezala sta tako Žiga in Lea, Teja pa je bila spodaj za podporo.

Najprej sta zlezla do točke, kjer so pred štirimi leti končali in na poti pobrala ven odvečne rinke. Na vrhu levo zgoraj se kamin zapira s stropnimi kotlicami. Na desni strani se nadaljuje v ozki razpoki, tako je Žiga šel naprej in napravil prečko, da lahko pogleda za ovinek.

Zgornja Sevškova rupa

Poročal je, da se kamin v smeri desno gor postopoma zoži v neprehodne dimenzije, naravnost navzgor pa je nad buhtljem strop. Tukaj torej ni perspektive. Tako sta se spustila nazaj dol, kamin pa je ostal opremljen za izmero kmalu v prihodnosti.

V spodnji dvorani smo nato še pomalicali in zasilno oprali blatno opremo, da lahko ločiš žemar od zavore, saj je vse skupaj izgledalo kot kepa blata. Nato pa smo se en za drugim odpravili nazaj proti površju. Teja je lahko ponovila nekaj manevrov za jamarski izpit, ki jih ta jama ponuja – prečka, odmik in prehod preko vozla. Šlo ji je odlično.

Ko smo prišli ven, je bil že večer in gozd je bil posut s snegom. Ravbarček, jama, ki nam vedno ponudi zavetje in nas rada vzame vase, ko jo vreme zakuha. Še se bomo vrnili. Edina perspektivna možnost, ki Leji ni dala spati in sva se odločila, da jo preizkusimo, je v oknu pod vrhom s premerom cca. 70 cm, iz katerega se vije okrogli rov strmo navzgor cca. 4-5 metrov. Na vrhu sicer vidimo, da se zoži, vendar se nakazuje tudi možnost, da bi se morda tik pod vrhom še kaj odcepilo. Do takrat bo potrebno nekaj dela – morda malce razširiti ožino, zmanjšati obloge na telesu ali pa obleci tanjši podkombinezon.

Jamarili smo: Teja, Žiga, Lea in Maks.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea in Maks