20.09.2020, nedelja
Pa se je našel čas, da smuknemo na Golte, kjer raziskujemo. Tokrat v Kebrovo luknjo, da izmerimo še vse stranske rove in kamine, ki smo jih doslej raziskali, pa še niso bili dokumentirani. Predvsem pa, da izmerimo vzporedno Močvirsko brezno, ki se je opremilo lani.
Do jame so pred časom delali novo gozdno vlako. Med podiranjem je delavcem v jamo padel večji hlod in uničil leseno varovanje, ki pod vhodnim breznom zadržuje melišče in preprečuje padanje kamnov, smo se odločili, da tudi to uredimo.
Tako smo se zbrali v Mozirju in se odpeljali na planino. Bilo je precej toplo prav prijetno, da nas ogreje, ko se bomo vrnili iz hladnega brezna. Risto in Simon, ki sta šla naprej do brezna, sta že našla nekaj primernih sušic za uporabo zaščite. Tako smo lahko kar pričeli z delom, ko smo prišli še ostali do njiju. Popravili smo stopničko, da je prehod v spodnje dele zopet varen. Risto je medtem že korak naprej razmišljal o bolj trajnostni zaščiti, ki se jo bomo poslužili v prihodnosti.
Nato sva s Simonom odšla na dno v Rov 20-letnega šepetanja, kjer sva pričela z merjenjem jame. Valerija se je pri prečki obrnila in raje prisluhnila svojemu telesu, ki je reklo, da ima zadosti. Tako sta z Ristom šla nasproti Jožici in Velesu, ki sta bila zunanja ekipa. Lea je Tejo spremljala v globine. Teja je prvič premagovala tako velika brezna in šlo ji je več kot odlično.
Midva pa sva že bila v ožinah. Simon se je pred stopnjo ustavil, jaz pa sem šel na dnu preveriti, kako kaj požira blato, ki je zamašilo nadaljevanje. Naredilo je že lepo luknjico. Ker pa nikoli nismo tu poskušali kopati naprej, sem za hec malo začel odmetavati blato na stran. Potem sem brcnil v odtočno luknjo in vrnil se je zamolkli odmev. Zadaj je nekaj. Ker nisem imel orodja se še vrnemo naslednjič in preverimo, kaj je to odmevanje. Mogoče pa le na tem delu jama še ni rekla zadnje besede.
Nato sem zlezel ven in vlekla sva vizure do dvorane, kjer je pred vstopom v rov Simon nehote demonstriral padec, če ti zdrsne na spolzkem kamnu in 2 metra globoko poletiš čez skalo. Ker je bil padec kaskadersko uspešen, ni prišlo do poškodb, le v poduk, kako lahko en majhne zdrs v dvorani povzroči takšen spektakularen padec. Vode v jami danes ni bilo, le malo je kapljalo skozi zgornjo luknjo, kjer ponavadi teče razpršeni slap. Ko sva zaključevala merjenje dvorane, pa sva že slišala Tejo in Leo, da sta v zadnjem breznu. Simon je šel preveriti stanje na delovišču v Rovu novega upanja. Voda je končni del kopanja dodobra sprala. Nato je še Lea šla na delovišče in čutila prepih. Že smo bili navdušeni, da se vrnemo in nadaljujemo z kopanjem. Med vračanjem sva pred drugim sidriščem zavila še v Močvirsko brezno. Gre za lepo vzporedno brezno, ki se poveže z dvorano skozi zasigana okna. Celo brezno je posuto s karfijolami, stene so na nekaterih mestih snežno bele. Od tu sta tudi dva kamina, skozi katera še vedno po malem curlja voda. Namerila sva 47 metrov novih delov. Nato sva potegnila vrv ven in začela zapuščati jamo. Zunaj smo še ulovili sonce in se v Mozirski koči okrepili z dobro hrano.
Po novih meritvah je Kebrova luknja z vsemi kamini in stranskimi rovi ter vzporednimi brezni dolga 313 metrov, globina pa zaenkrat še ostaja 130 metrov. Na vseh deloviščih pa kaže, da mogoče tudi to spremenimo.
Bravo PODLASICE in moja podlasička Teja Šmarčan!
OdgovoriIzbriši