26.05.2019, nedelja
V nedeljo smo obiskali jame, ki se nahajajo v Žlaboru. Ta kraj sicer leži v občini Nazarje, a če bi želeli obiskati vse jame v Nazarjah, bi potrebovali konkretno več časa, kot pa le eno nedeljo. En teden pred to nedeljo je bil namreč zelo ploden. V torek sva z Gregijem kopala v Škadavnici v delu z imenom Hiltijeva smrt, kjer se čuti prepih, ki nam daje upanje, da se umaknemo podorni dvorani in najdemo nove prostore. Sedaj se vidi že spodaj širši rov, samo pot do tja je še ozka. Nato sva v Ljubijskem grabnu z Leo našla novo jamo Kramarica. V njej sva namerila 22 metrov poligona. Jama ima dva vhoda. Spodnji vhod je lepo viden s ceste in je tudi razlog, da sva se povzpela do te jame.
Po vsem tem pa je prišla nedelja, ki je predstavljala lep zaključek uspešnega raziskovalnega tedna. Zbrali smo se pri pokopališču pod samostanom Nazarje in nadaljevali peš do prve jame z imenom Brezno v Dobravi. Jama leži 30 metrov od ceste. Vanj se nismo spuščali, samo določili smo koordinate in fotografirali vhod. Gre za 10-metrsko stopničasto brezno, ki se konča z ožino. Tam se čuti prepih, mogoče se ga kdaj lotimo bolje pogledat. Nato smo šli do Partizanske jame v Žlaboru, ki smo jo registrirali leta 2015. Vhod leži v grmovju. Čeprav smo že bili tam, se nam niti malo ni sanjalo, kje točno je vhod. Zaradi močnega podrastja, v katerega se je skrila Partizanska jama, grmovja in trnovja je del ekipe zbežal do ceste, kjer smo se po opravljenem pregledu jame zopet zbrali vsi skupaj in odšli do Palčkove jame. Gre za prelepo, kratko, vodoravno jamo, ki jo poznajo vsi domačini. Ime je dobila po kapniški tvorbi na koncu, ki daje domišljiji prosto pot, naj bi bil palček.
Od tam smo krenili proti jami Pekel. Eni so šli pogledati vhod jame, drugi pa smo pripravili prostor pred kočo, zakurili ogenj in se – nenavadno za jamarje – celo poigrali z žogo, ki nas je zvabila kot ribe proti mreži na igrišču. Tako smo pekli klobase, ki je priljubljena jed nas, jamarjev, za ljubitelje živali pa tudi pečeni sir ni bil slaba izbira. Potem smo pojedli še dve torti, saj sva kar dva v tem vikendu slavila rojstni dan. Nato smo se sprehodili do bližnje Jame v Žlaboru. Tam so malo nižje od vhoda uredili manjši jez, ki bo zajezil vodo v primeru dežja, saj v času večjih padavin iz jame bruha voda, ko nižji izviri ne morejo več izlivati vse vode. Vsekakor se nam skriva tu notri pester sistem.
Potem so nekateri odšli domov, drugi pa smo zavili do ribogojnice v Žlaboru, po domače Peričnik. Tam za hišo je še ostala jama, ki se je še ni nikoli izmerilo. Vhod je velik in včasih je tu tekla voda, sedaj pa izvira nižje in jo nato uporabljajo v ribogojnici. Jamo smo v preteklosti že pogledali, ko sta bila Žiga in Filip še začetnika. Takrat je Žiga prišel najdlje in mislili smo, da se na tisti točki jama tudi konča. Jaz mu takrat nisem mogel slediti, sem bil prevelik v prsnem košu. Sedaj je bil z nami Tilen, ki je taprave dimenzije, da lahko zleze v vsako mišjo luknjo. Tako je šel naprej v izvidnico, Lea pa mu je z nekaj truda sledila. Po premagani prvi ožini se prostor malenkost razširi, da lahko vstanemo, se pretegnemo in pogledamo, kje pravzaprav smo. Nakar sta zagledala pot pobočjem nov rov, še ožji od prejšnjega. Za ožino pa nova dvorana. Seveda se je bilo nujno stlačiti in preveriti, kaj sledi. Ko je Gregi videl, da je Lea premagala ožino, je tudi on sledil in si ogledal novo odkrite dele tega sveta. Na nekaterih mestih je bilo potrebno čelado snet iz glave, da si lahko napredoval. Tako smo namerili 46 metrov poligona. Po opravljenih raziskavah jame smo izsledke sporočili še gospe in gospodu z domačije, ki sta nas prijazno pogostila z domačim jabolčnikom.
Zapisal: Maks Jamski in Lea ; Foto: Lea
Ni komentarjev:
Objavite komentar