16.03.2019, sobota.
Sobota se je za nas pričela v Celju, kjer smo na firmi Hermi d.o.o. terenske delavce poučili o uporabi vrvne tehnike. Tako bodo sedaj varno opravljali svoje delo. Potem smo se odpeljali v Ljubijski graben. Namen smo imeli, da gremo do Konečke Otlice, ki je druga največja jama v tem delu. Mateja in Filip K. sta jo prvič obiskala in sta bila prijetno presenečena, kakšna jama se skriva v skalah.
Že samo velik vhod v jamo, ki ga vidiš šele, ko si tik pred njim, te navduši. V jami je še bilo nekaj netopirjev, ki pa jo bodo verjetno počasi zapustili. Pogledali smo si prelepo zasigano kamrico, ki jo najdemo na koncu, a je na žalost od ljudi, ki se jih drži pregovor »kjer osel leži, tam dlako pusti«, zelo popisana. Ko smo si pogledali vse v Konečki Otlici, smo se povzpeli nazaj po strmem melišču in ven iz jame.
Potem smo se previdno spustili po skalah do prvih dreves, ki dajejo malo večji občutek varnosti in olajšajo premikanje po teh strminah. Nato smo se odločili, da obiščemo še Dadijevo jamo. Počasi smo se premikali prečno po strmini do prve grape.
Čeprav mi je bilo čudno, da je že ta grapa prava, ki vodi do Dadijeve jame, smo začeli dobesedno gristi navzgor, počasi in vztrajno. Hitro gre tu samo dol, gor pa počasi od koreninice do koreninice, da se lažje prestavljaš.
Kar kmalu sem pred sabo zagledal gladke stene, ki mi so dale vedeti, da sem res prehitro izbral to grapo. Nič hudega, namenili smo se, da prečimo po vrhu in tako nekako prišli do Dadijeve jame. Prečiti je bilo treba manjšo grapo in takoj za njo sem opazil kozjo stezico. Po tisti stezici smo prišli do jame. A ne do Dadijeve jame, ampak nove jame!
Jamo so sicer naši člani že opazili pred časom, ampak takrat se je fokusiralo na iskanje druge jame in ta se je pozabila. No, sedaj po sreči, da smo izbrali drugo pot, smo prispeli do sem. Z Matejo sva poprijela po merilnem kompletu, Filip po fotoaparatu in smo pričeli z delom. Najprej vstopiš v nizko votlinico, v kateri najdeš stopnjo in ozek prehod, ki te popelje do naslednjega malo manjšega prostora.
Od tam nato lahko zlezeš skozi drugi vhod, ki je manjši od glavnega in lokacija je v stenah. Iz te male sobice še zlezemo v ozek prostor, ki je celo lepo zasigan. Vanj je težko zlesti, saj je zelo ozko. Tako sva namerila 22 metrov in 5 metrov sva se dvignila od glavnega vhoda. Ime ji je dala Mateja: Jama pri gugalnici.
No, gugalnice še ni tukaj, je pa zelo lepo raščeno drevo, ki daje dobro možnost za postavitev gugalnice, sama jama pa da zavetje. Potem smo opazili, da se kozja stezica še nadaljuje po stenah navzdol, kjer smo se spustili direktno pred vhod Dadijeve jame.
Prvič ko sem bil tu, je nadaljevanje zalivala voda, sedaj je pa bilo čisto suho. Zarinil sem se v ozko luknjo in obtičal. Po nekaj poskusih sem obupal in dal prednost Mateji. Malo je oklevala, nato pa se je le z veliko previdnostjo prerinila skozi. Nato sva odmaknila nekaj malega kamnov in uspelo je spraviti še moj život skozi. Znašla sva se v prelepi kapniški dvoranici. Tako sva si pasla oči, naredila nekaj posnetkov in smuknila nazaj v večje prostore te jame.
Najverjetneje sta Jama pri gugalnici in Dadijeva jama povezan, ampak z za nas neprehodnimi rovi. Ali pa sta bili povezani, saj se vidi, da je tu bil nekoč jamski sistem, ki se je porušil. Vsekakor še ta del obiščemo. Potem smo se po riti spustili po zelo dolgem gozdnem »toboganu«, ki nas je pripeljal do ceste. Sklenili smo, da se v Ljubijski graben še vrnemo.
Raziskovali: Mateja, Filip Kuntu in Maks Jamksi
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip Kuntu in Maks Jamski
Ni komentarjev:
Objavite komentar