Günaydın, Turčija

Lani smo se udeležili Balkanskega speleo kampa. Tokrat objavljeno obsežen potopis s fotografijami in videi.

Za ogled potopisa sledi tej povezavi:
https://storymaps.arcgis.com/stories/2ac3321a58884fcfbab6802551acbf5d

Še nekaj navodil za uporabo aplikacije: Po potopisu se sprehajate s premikanjem miškinega koleščka (ali drsite s prstom po ekranu). Nekateri deli imajo še dodatne diapozitive, ki jih najdete v zavihkih. Bodite pozorni na te puščice

Fotografije si lahko ogledate tudi celozaslonsko s klikom na ta gumb


Še posebej je to uporabno pri mobilnih napravah, kjer besedilo zakriva fotografijo.

Zapisali: Lea in Alenka
Oblikovala: Alenka

Fotografije in videi: Lea, Gregor,

Alenka, BSU organizacijski team

Mediji pišejo: K podzemnemu jezeru po vseh štirih

S fotografom, alpinistom in piscem Francijem Horvatom smo se odpravili v podzemlje grička pod cerkvijo sv. Jeronima, v jamo Veternico.

Njegov prispevek in čudovite fotografije si lahko preberete v Nedeljskem dnevniku, ki je izšel 15.1.2020.

(klik na sliko za večjo velikost)

Jamarstvo po malem

Jamarstvo po malem 16.01.2020, četrtek

Ko zmanjkuje časa, pride obdobje, ko jamarstvo postane »malo po malo«. 3.1.2020 je Filip S. šel kopat v Turkovo jamo. Vhod v jamo se nahaja ob hiši v delovni lopi. V škarpi je bila mala luknja, ki jo je lastnik pustil, da je lahko v močnem deževju skozi njo tekla voda mimo dvorišča. Ker ga je zanimalo kaj več o luknji, je našel Žiga in Filipa, ki sta kar kmalu razbila del škarpe, da sta lahko nadaljevala s kopanjem v rovu. Tako je pravzaprav bila še ena akcija pred to, na kateri je Filip sam počasi luščil kamne in sledil rovu v notranjost hriba. Šlo mu je odlično in za ovinkom je že lahko videl malo večji prostor. Tako je rekel, da bo kmalu nadaljevanje s kopanjem v Turkovi jami.

Prav na ta dan, 3.1.2020, pa smo ostali v večernih urah prisluhnili predstavitvi novih jam iz leta 2019. Dobili smo se v Domu krajanov v Topolšici in še enkrat smo skozi slike in načrte obudili spomine na nove jame, ki se jih je v letu 2019 za Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica nabralo kar 35 jam in 1.669 metrov izmerjenih novih rovov. Na predstavitev so prišli tudi člani JK Črni galeb Prebold, JK Tirski zmaj, JK Kamnik in predsednica krajevne skupnosti Topolšica Petra Lipičnik. Tako smo se še dolgo po predstavitvi pogovarjali o novih izzivih in planih že za leto 2020.

Nato sva z Leo našla čas, da smukneva v Tinčevo brezno nad Jeronimom (8.1.2020). Bila je mišljena večerna akcija. Vse je bilo super, zaščita vhoda ob gozdni vlaki je super zdržala spravilo lesa in se ni poškodovala. Le delno je bila zasuta s kamni, kar sva očistila. Ko pa sva bila v jami pred ožino, sva pa videla, da nimava svedrov. Lea se je tolažila, da imava vsaj termovko s čajem, ki ga bova lahko pred jamo spila v romantičnem vzdušju s pogledom na Spodnjo Savinjsko dolino, pa sem jo med vračanjem iz jame razbil. Tako da sva se z grenkim priokusom vrnila v dolino.

Kmalu po neuspešnem večeru je padla odločitev (11.01.2020) za v kopanje v Dihalniku Keramika. Tudi tam je bil problem z opremo oz. pomanjkanjem le-te, tako smo v rovu samo očistili kamenje od zadnjega obiska. Je pa bil zraven tudi Veles, ki se je po rovu sprehodil kar pokončno, medtem ko moramo vsi ostali po vseh štirih. Seveda je bil – kot se za jamarskega tečajnika spodobi - v polni jamarski opremi s čelado, kombinezonom, škornji in lučko.

Da ne bi bil takšen slab priokus po dveh zaporednih neuspešnih akcijah, je bilo treba popraviti vtis in kmalu smo se vrnili v Dihalnik Keramika (16.01.2020).

Tokrat smo do Dihalnika Keramika šli Lea, Valerija in jaz. Prepih je bil odličen, kar pomeni, da so sifoni upadli v Maroltovi jami. Delo nam je šlo dobro izpod rok. Napredovali smo do naslednjega ovinka, za katerim se rov za odtenek razširi, ampak še vedno bo potrebno kopati. Naprej se vidi malo širši rov, ki nato zavija levo. Prepih je bil tokrat bolj prepričljiv, da napredujemo v pravo smer in to je v Maroltovo jamo.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Maks Jamski

Morda novi tradicionalni prvojanuarski jamarski podvig?

V novo leto z novimi jamami

Hrib Krvavica, v Posavskem hribovju, je 909 m visok triasni čok, zavarovan z območjem Nature 2000, in priljubljena izletniška točka Taborčanov ter okoliških prebivalcev. Hrib je zelo markatna točka vidna iz več delov Spodnje Savinjske doline in leži ob vzhodnem boku višje Čemšeniške planine. Z vrha Krvavice pa ob jasnem vremenu ozremo celo Triglav, druge vrhove Julijcev ter Snežnik na jugu države. Ima znamenito rdečo steno, preko katere naj bi po legendah domačinov vrgli Veroniko Deseniško. Ta pa se v mesečinah sprehaja po njegovem vrhu. Od tod je hrib dobil tudi ime. Skoraj 100 m visoke stene so poznane tudi kakšnemu športnemu plezalcu.

Okno pod Krvavico

Trenutno ima hrib tri registrirane jame. Dve vodoravni kapniški jami z imenom Lepa jama 1 in 2 ter votlino z imenom Jama na Krvavici. Že nekaj dni pred novim letom sva z Gregijem odšla na krajšo izvidnico, da preverimo lokacije in načrte obstoječih jame ter če najdemo še kakšno novo. Zagotovo je še kakšna, a je dostop pod stenami zelo zahteven.

Najprej sva se odpravila na vrh Krvavice, nato pa zavila proti znamenitim stenam. Iskala sva Jamo na Krvavici, ki naj bi bila tu nekje. Jama ima zelo konfuzen osnovni zapisnik. Koordinate kažejo na jugozahodni del hriba, medtem ko je opis lokacije za jugovzhodni del hriba. Zagotovo ni pravilno locirana. Lokacija je bila določena po stari topografski karti 1:50.000. Nekaj metrov okoli trenutnih koordinat ni bilo sledu o jami. Nekaj manjših spodmolov, a nič kaj takega. Spodaj pod temi poličkami pa tiste stometrske stene.

Jama na Krvavici

Odpravila sva se proti Oknu in Tesnemu grabnu. Po zapisniku so do jame dostopali ravno po dolini hudournika Tesen graben. Šla sva skozi Okno, znamenito naravno okno z zijalko, ki jo do sedaj ni še nihče prepoznal kot jamo. Ker sva merjenje te zijalke že imela v planu, sva se nekaj časa zadržala na tem mestu. Gre za 21 m dolgo jamo z 10 m globine. Kar pa ni zanemarljivo.

Potem pa sva zavila v vzhodni del Krvavici in preiskovala stene še na tem delu. Najprej sva našla še en večji spodmol z 7 m dolžine in še enkrat toliko širine. V naslednjem jarku pa sva našla velik vhod v zijalko, dimenzij 18 m x 17 m. Po načrtu je skoraj ustrezala Jami na Krvavici. Na načrtu so manjkali nekateri stranski deli, ki sva jih izmerila. Po stopnji do zgornjih delov nisva uspela preplezati, saj so bili zaledeneli, pa še opreme nisva imela s sabo. Torej takoj naslednjič.

Ker pa se je že temnilo, sva se odpravila proti začetni točki. Prečila sva še nekaj takšnih jarkov, ki imajo še kar nekaj takšnih temnih lis, kjer bi lahko bil kakšen spodmol ali pa celo kakšna jama. Vse to bo potrebno dobro pregledati.

Vse to nam ni dalo spati in že čez nekaj dni se nas je nabrala druščina, da vse to preverimo. Tako smo 1. januarja prišli na Krvavico. Nekaj jih je odšlo na sam vrh preveriti razgled in izkoristiti povsem pomladanske razmere, ostali pa smo se zapodili proti jugovzhodnem in vzhodnem delu hriba.

Tista črna lisa je dobila sliko – Rdeča votlina pod Krvavico. Našli smo novo jamo, dolžine 18 m. Prisotnost železovih oksidov ji daje rdečo barvo.

Rdeča votlina pod Krvavico

Nato pa smo odšli še do Jame na Krvavici, da preplezamo stopnje do zgornjih delov in podrobno premerimo tudi te. Ledu po skalah tokrat ni bilo, a so bile zelo spolzke. Trdi planinski čevlji ali pa škornji niso primerni za plezanje po teh skalah. Maks se je zato sezul in bos nadaljeval plezanje. S sabo pa nesel vrv, da bi uredil dostop za ostale. Drseče blato in spolzka siga v zgornjih delih sta mu delala kar nekaj preglavic. Vse to je zgledalo kot nekakšen nov prvojanuarski podvig. Boso plezanje v jami, s štrikom med zobmi in javljanjem, da se je zaplezal in da ne more dol. Morda bo kdo dobil idejo za tradicionalno jamarsko obeleževanje novega leta.

Vse se je končalo po planu. Z Gregijem sva se povzpela po vrvi za Maksom in izmerila zgornje dele, ki pa se žal končajo z zožanjem, čeprav je veliko vode in ilovice.

Ker je Maks dobil dozo adrenalina, smo končali z raziskovanjem. Malo smo še pogledali po spodnjem delu nad Tesnim grabnom. Nato pa se odpravili k drugi skupini.

Tako ima Jama na Krvavici, ki jo domačini poznajo kot Šentjursko jamo pod Krvavico, kar nekaj metrov več. Pa tudi lokacija je sedaj na pravem mestu, za skoraj 300 metrov zračne razdalje stran od prvotne.

Še vedno pa ostajajo tiste temne lise, ki jih moramo preveriti.

Uspešno novo leto in bodite čimbolj radovedni! Samo tako se človek nikdar ne stara.

Zapisala: Alenka; Foto: Maks, Gregi in Alenka

Izmerili Hiltijevo smrt

Sobota, 28.12.2019

Tik pred iztekom leta smo le našli čas, da smo se lahko obesili na vrv z našima najmlajšima tečajnikoma Tilnom in Kajem. Naredili smo si poligon pri graščini Podgrad na Vranskem. Tilen se je moral truditi z vozli, Kai pa je žemaril gor in dol po vrvi. Od zadnjega treninga je že minilo nekaj časa, tako da sta morala malo pretegniti možgane, da sta naloge pravilno izvedla. Tako smo trenirali in sonce se je dvignilo in pogrelo hladno jutro. Ko smo že nekajkrat šli gor in dol, se nam je pridružila Mateja z družino.

Skupaj smo odšli najprej do Podgrajske jame, nato smo si pogledali vhod v Veternico, zatem pa smo se odpeljali do Škadavnice. Tam sta že bila Gregi in Alenka, ki sta merila Hiltijevo smrt, kjer sva z Leo nazadnje naredila preboj v že znane dele.

Ko smo prispeli do Škadavnice, smo se najprej opremili. Vse, ki so prvič v tej jami, preseneti velikost dvorane, predvsem pa dobro skrit vhod, ki ga vidimo šele, ko smo tik pred jamo. Najprej smo odšli do Gregija in Alenke, ki sta takrat merila Žigovo past, iz katere sta kasneje nadaljevala v Hiltijevo smrt. Mi smo napredovali po obodu dvorane do Ječe. Tam sem otrokom povedal legendo o možakarju, za katerega se sklepa, da je bil zadrt gospodar ali pa protestantski duhovnik, ki so ga vaščani priklenili na steno v jami in tam pustili, da je postal okostnjak. Potem smo iskali ostanke kosila od sove, ki je nekoč živela v jami in strašila ljudi, ki so mislili, da jih preganja okostnjakov duh. Nato smo odšli do Hladilnika, kjer sta Suzi in Jernej našla škratove zaklade. Počasi smo se vrnili proti izhodu.

Tam smo se poslovili, saj je Mateja z družino odšla še na Menino planino. Mi pa smo zlezli nazaj v jamo do Hiltijeve smrti. Tam sta Tilen in Kai imela izziv. Sama preplezati skozi Hiltijevo smrt in nazaj v dvorano na drugi strani. Jaz sem ju šel čakati na drugo stran. Lahko sem poslušal, kako se počasi premikata in iščeta pravo pot. Da ju ne bi jih pustil v občutku, da sta čisto sama, sem ju vsake toliko poklical. Čez nekaj časa sem zagledal Tilnovo luč. Uspešno sta prilezla ven. Kai je rekel, da je bilo ful adrenalinsko in če ne bi slišala mojega glasu, bi se izgubila. Tilen, ki je že več kot eno leto jamar, je bil bolj samozavesten in je rekel, da je bila mala malica. Nato smo se pred vhodom naužili sončnih žarkov in nato odšli do graščine pospraviti vrvi. Dan smo končali v piceriji, kjer sta se nama kasneje pridružila Alenka in Gregi. Alenka je povedala, da sta namerila 120 metrov poligona v Hiltijevi smrti in Žigovi pasti. Ko so bili trebuhi polni, je Tilen zaključil dan z vtisom, da je jamar biti res fajn.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Kopanje v Epruveti

07.12.2019, sobota

Na hitro se je nabrala ekipa, ki je nadaljevala s kopanjem v Mlinarjevem rovu v Nazarjah. Najprej smo bili tam Simon, Tilen in jaz. Kot vsakokrat do sedaj nas je prišel pozdraviti gospodar Vanč. Potem smo smuknili v jamo. S Simonom sva se najprej lotila širjenja ožine, da bo prehod naprej lažji. Tilen je med tem odkopal rov, kamor voda odteka, saj gre za lep okrogel rov, ki se nadaljuje neznano kam. Ko smo ožino prilagodili našim telesom, sem šel naprej in začel kopati zemljo na koncu rova. Med tem je v jamo prišel Žiga in bilo nas je zadosti, da smo transportirali odkopani material v širši del jame. Tilen je sedel pred ožino in se trudil spraviti transportko mimo sebe. Tudi pri meni je bilo zelo ozko in s težavo sem nalagal zemljo v transportko. Je rekel Tilen, da sva kot v epruveti in od tod tudi poimenovanje tega delovišča. Prepiha je bilo zelo malo in zelo vroče je bilo v jami. Kmalu smo začutili Saharo v ustih in odplazili smo se ven, da se odžejamo in nadihamo svežega mrzlega zraka. Ker smo se notri med kopanjem oznojili, se nam je hitro začelo tožiti po topli jami. Med tem je Simona zamenjal Filip in že smo bili nazaj na delovišču.

Zemlje kar ni bilo konec, ko smo prej odkopali stožec, ki se je končal v zgornjem rovu, smo z nadaljnjim kopanjem zopet dobili enak stožec iz tistega rova. Tilnu smo predlagali, naj se rajši uleže in si transportko prenese čez telo, kot pa da sede kobaca sem in tja. Posledica takšnega udobnega položaja je bila, da je med delom večkrat zadremal. Kopanje je postajalo lažje, saj se je dalo že postaviti za silo na vse štiri. Iz zgornjega rova se je prenehal usipati material, tako da smo lahko poglabljali rov. Kmalu se je odprl mali rovček, iz katerega se je začutil prepih. Ker pa smo v jami bili že 8 ur, smo končali s kopanjem za ta dan. S Filipom sva jamo še izmerila. Namerila sva 25 metrov poligona. Jama se obrača proti Palčkovi jami, a do tja nas še čaka nekaj kopanja. Naslednjič se verjetno še bolj odpre rovček, iz katerega piha in bomo lahko nadaljevali po jami naprej.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Reševanje vprašajev

16 – 17.11.2019, vikend

Ta vikend je na Vranskem potekal festival rož, narejenih iz krep papirja. Na tem festivalu smo sodelovala tudi lokalna društva z dodatnimi aktivnosti, tako je Center jamskih doživetij obiskovalcem v soboto ponudil možnost ogleda jame Škadavnice. Kislo vreme pa ni bilo naklonjeno aktivnostim v naravi in obiskovalci so se raje zadrževali v zaprtih prostorih. Ker pa naju z Leo rahlo pršenje ni prav nič motilo, sva se vseeno odpravila proti Škadavnici, z drobno mislijo, da se pa morda kdo le opogumi in pride naokoli. Ker ni bilo nikogar sva pričela s kopanjem v rovu Hiltijeva smrt.

Vhod v Hiltijevo smrt

Ta rov je prvič ugledal Gregi 3.3.2017, kjer smo se odločili, da poskusimo s kopanjem. Tako smo naslednjič obiskali ta del 24.3.2017 in pričeli s širjenjem rova. Med tem je Žiga zlezel ob strani v drugi rov in odkril del, ki smo ga poimenovali Žigova past. Potem smo v Hiltijevo smrt odšli še enkrat v letu 2017, ko pa ni bila preveč uspešna akcija. Zatem smo nadaljevali s širjenjem leta 2018 najprej z Žigom, ko sva napredovala za 1,5 metra in vseskozi je bil dober prepih. 18.5.2018 smo se širjenja lotili Filip Kuntu, Risto in jaz. Na tej akciji se je naš stari vrtalnik Hilti dokončno poslovil in po tem dogodku je dobil ta del tudi ime. 23.11.2018 smo širili Gregi, Tilen in jaz. Na tej akciji smo prebili rov in se znašli v mali kamrici, ki preko ozke, neprehodne razpoke, presekane s kapniškimi stebri, poveže z Žigovo pastjo. Smo pa locirali možno nadaljevanje pod skalami, izpod katerih je močno pihalo. Tu nas je malo zaskrbelo, da prepiha ne povzroča le kroženje zraka po podoru. Nadaljevali smo s kopanjem tudi v tem letu, maja smo Blaž in Tilen Podkrižnik ter jaz odmetali nekaj kamnov. Potem sva kar veliko odkopala z Gregijem konec maja, kjer se je zagledal spodaj prostor, ki je deloval kot nekakšen rov.

Nadaljevanje v Hiltijevi smrti

Močvirsko brezno

Na tokratni akciji sva z Leo nadaljevala na tem mestu. Zmetala sva ven kar nekaj kamnov in Lea se je že stlačila skozi. Jaz sem si medtem rajši še odmaknil nekaj kamnov, med tem pa je Lea spodaj kopala naprej. Kmalu se ji je odprl lep rov, ki pa je na dnu zavil levo v podor. Ko sem lahko še jaz zlezel notri, sem sledil Lei v podor. Tam sem zlezel po kamnih višje in višje in naposled prišel v dvorano. Tako se je uresničil scenarij, da prepih izvira le od podora in na koncu rov zavija nazaj v dvorano. Hiltijeva smrt je jami doprinesla približno 30 metrov poligona. Tako sva rešila vprašaj, sicer ne tako, kot smo si želeli, torej da bi prodrli naprej. Sedaj imamo en del te dvorane pregledan. Čaka pa še nekaj delov, kamor moremo potisniti nos.

Naslednji dan pa smo odšli v Kebrovo luknjo, kjer smo se razdelili v 3 ekipe. Bor mi je predstavil merjenje jame z nadgradnjo merilnika Disto. Teo in Ester sta obiskala živali v Rekordni dvorani. Lea pa je opremljala vzporedno brezno. Jama je bila mokra kot je bilo pričakovano, saj je deževje bilo res obilno zadnjih nekaj dni. Tako je merjenje bilo zelo zahtevno, saj naju je potresavalo od mraza. Ko sva prišla do Leje, ki je opremljala vzporedno brezno zadnjega brezna pred dvorano, naju je že pošteno namočilo in zmrazilo. Ko sva prišla v dvorano sta Teo in Ester že zaključila in našla kar nekaj živalic, ki jih mi redkokdaj sploh opazimo. Da ne bi trpela mraza, sta švignila ven v toplo Mozirsko kočo.

Z Borom sva nato izmerila še dvorano. Jaz sem vseskozi pogledoval gor, kje bo Lea pogledala na plano. Ampak lučke nisem videl in tudi nobenega kamina ni bilo. Ko sva stala na sredini dvorane in končala z merjenjem, sva gledala proti zadnjemu breznu, kjer naj bi se vzporedno Lea spustila dol, vsaj tako smo mislili. Ampak je čisto na drugi strani dvorane pokukala iz prelepih lukenj, ki so oblite z jamskim mlekom. Čisto presenečenje, da pravzaprav sploh ne gre za vzporedno brezno, ampak samostojno brezno, ki poteka nad vso dvorano in se na koncu priključi v njo. Poimenovala ga je Močvirsko brezno po deževnem dnevu, mokroti jame in obisku jamarjev iz Ljubljane. Za merjenje nisva imela več motivacije. Na vrvi smo se vsaj malo ogreli. Tako smo rešili vprašaj tistih lukenj v stropu, ki smo jih večkrat opazovali. Lea je ocenila nove dele na 30 metrov. Ta vikend smo rešili dva vprašaja in pridobili nekaj novih metrov. Nove dele pa bomo izmerili v Kebrovi luknji raje v takem času, ko bo jama bolj suha.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea in Maks Jamski