Z najmlajšimi z vlakom do jame Grofova ožina

02.03.2022, sreda

Naš tečajnik Teo je nazadnje, ko smo kopali v Jamski savni, imel čudovit razgled na Savinjo in železnico, ki teče tod. Tako je dobil idejo, da bi šli enkrat z vlakom do jame. Samo še na pravi čas je bilo potrebno počakati in ko so prišle počitnice, smo se odpravili na pot do jame - z vlakom do Celja. Prvi del ekipe se je vkrcal na vlak v Florjanu, drugi pa postajo nižje. Meni je malo zaštekala geografija in sem pomešal Paško vas in Šmartno ob Paki. Najbolj je to občutil Teo, ki je moral kar pospešiti korak, da je ulovil vlak. S Teom na vlaku smo bili kompletna ekipa in že smo čuhali in puhali po Savinjski dolini proti Celju.

Na železniški postaji v Celju so nas pričakali Risto, Jožica in Uroš. Uroš je na stari grad odpeljal opremo in nekaj se jih je odločilo, da se do Celjskega gradu peljejo z njim. Drugi pa smo jo mahnili peš. Na gradu smo videli, da so tisti ta hitri že krenili peš proti jami in vzeli čisto preveč opreme s sabo. Pravi čas smo jih ustavili, da naj gredo najprej na ogled gradu in šele nato do jame. Tako so najmlajši zakorakali po sledeh Celjskih grofov in obiskali njihov dom. Spoznali so graščakovo življenje in tako tudi delček naše zgodovine.

Midva z Urošem pa sva goro opreme po gamsjih stezah vlekla do jame. Vhod smo opazili že med raziskovanjem Egejske jame pod Starim gradom. Videli smo, da se odpre, le na vhodu je vražje ozko. Pričela sva širiti in skala je bila trda ko vrag. Trudila sva se, ampak bilo je strašno ozko in ni in ni šlo. Nato je še kos opreme padel v jamo in tako sva zaključila. Nisva dolgo čakala, ko je prišla skupina iz ogleda gradu. Poročala sva, da preboj za nas, bolj močne, ni uspel, najmlajši pa verjetno ne bi imeli problema.

Kai je bil že pripravljen in smuknil skozi ožino. Sledil mu je Tilen, ki je imel malo problemov, ampak je šlo skozi. Spodaj sta prišla v širši meander, ki sta se ga lotila meriti. Sama jama gre naprej, a zaradi časovne omejitve nista šla naprej. In tudi nadaljevanje je prek kamina, kjer bi si morala vzeti čas in ga previdno splezati. Smo rekli, da drugič. Namerila sta 14 metrov. Kai je hitro smuknil skozi ožino nazaj ven, Tilen pa je malo trpel, da je smuknil skozi. Nato smo imeli le še 15 min., da ulovimo vlak. Dirka po gozdu navzdol do avta, kjer smo opremo naložili in gasa do železniške. Nato še dirka po pločniku in zadnjo minuto smo ulovili vlak. Zadihani in prepoteni smo se nasmehnili ekipi, ki je že dvomila v naš uspeh. Ampak nam je uspelo vsem, da smo našli novo jamo pod Celjskim gradom. Nato pa z vlakom po Savinjski dolini nazaj do doma.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Brezno presenečenj preseneča

26.02.2022, sobota

Teja

Lea

Kakšno jamotožje je že sedlo v srce po Breznu presenečenj. Ko me je Filip Solar klical, da je že nekajkrat obiskal vhod v zimskih razmerah in da se mu dozdeva, da je vhod zaprt z ledom, me je kar malo stiskalo z mislijo, le kdaj bo čas za obisk. Ampak ko so se temperature začele dvigovati čez dan čez 10 stopinj, smo se le opogumili, da jamo obiščemo. Zbrala se je prijetna ekipa, Bor je prihajal iz smeri Ljubljane, mi pa smo ubirali pot iz nazarske smeri. Naš del poti je bil obrnjen na osojno stran hriba in cesta je kar kmalu postala zasnežena in neprevožena. Tako smo počasi prodirali, imeli smo srečo, da mraz še ni zategnil. Parkirali smo višje kot ponavadi, saj se nismo upali spustiti po zadnjem hribu, kajti zvečer, ko se vrnemo iz jame, bi lahko cesta že zmrznila. Hitro smo se opremili in odhiteli do jame. Šli smo mimo jame Pacal barlang, gre za dihalnik, ki najverjetneje vodi v Brezno presenečenj. Je pa zanimivo, da v poletnem času se vhod težko vidi, sedaj pa kopnina okrog vhoda že od daleč naznanja svojo lokacijo. Vrv za vhodno 3-metrsko stopnjo smo pozabili, tako sem namestil Lejin prusik. Ko se pripnem, želim prižgati luč in zatipam samo svojo glavo. Ojoj, od navdušenja sem pozabil čelado v avtu. Hitro sem se vrnil ponjo in že hitel nazaj v jamo.

Vrh Kamina močnih rok

V Solatni meander

Del vhodnega brezna je bil po stenah obdan z ledom, ampak sam vhod je bil odprt. V Poševni dvorani smo tiho šli mimo večjega števila malih podkovnjakov, ki so med to dvorano in Veliko dvorano najbolj številčni. Vmes je dremal tudi kakšen velik podkovnjak. Bor je malo pokukal v del z imenom Vodna pot večne zmote. Kajti tam prideš do 7-metrske stopnje, kjer spoznaš svojo zmoto in se vrneš na pravo pot. Marsikdo le stopi na vhod v rov in nato izreče besede spoznanja: »Aja.« ter izbere pravo pot do Velike dvorane. Voda je še komaj tekla po skalah. Le pri drugem pritoku, ki priteka iz meandra Spomin na Irsko, se je malo povečal pretok. Teja je od drugega pritoka dalje prvič stopala po nadaljevanju Brezna presenečenj. Po 2 mesecih študijske pavze je bila zanjo odlična odločitev, da gre zraven, saj se bo zopet naužila jamskega sveta. Takoj jo je čakal meander, ki je filter za globlji obisk jame. Ampak tako, kot sem rekel Beniju: jamo obiščeš večkrat in ti je že vsa domača. V bivaku nas je čakala zaloga hrane. Razen datljev je vse srečno preživelo. In še pri dateljnih smo imeli srečo, da smo ravno pravi čas prišli v jamo, saj so na robovih dobivali beli posip. Po malici smo smuknili čez ožino v starem bivaku, ki vodi v drugi del jame. Od tam smo se zagnali v Kamin močnih rok. Bor ga je kot zadnji razopremil, saj smo imeli plan, da vrv prestavimo na drugo stran proti vodi. Midva z Leo sva se zbasala v meander, po katerem prideš v Dvorano 3 do 12. Ker sva nazadnje, ko sva merila v teh delih, lezla v meander nekje višje, sem imel kar problem najti pot skozi meander. Ko sem se zbral in našel prehod, sta mi že sledila Bor in Teja. Lea je čakala, da se vrnem, da ga izmeriva. Ko sem zapustil meander in vstopil v Dvorano 3 do 12, sem dobro pogledal v dele, kjer sva z Leo nazadnje prenehala meriti, ko sva zapustila Solatni meander. Hitro sem šel v Solatni meander in pod sabo videl Tejo, kako spodaj premaguje meander. Ugotovil sem, da ne gre za dva ločena vzporedna meandra, ampak za en meander, ki ga lahko prepuzaš še višje, kot smo mi hodili. Le zadnji del se loči okoli masiva in ta del naju je z Leo zavedel, da sva mislila, da meandra potekata ločeno. Nikakor ni to edini meander v tej jami, po katerem lahko iščeš pot nižje ali višje in na enih točkah se cepi in znova združuje ter daje misliti, da se gibaš po kakšnem strašno zapletenem meandru. Tako sem poklical Leo, da naj pride skozi meander, da nas je zopet jama malo potegnila za nos. Na tem mestu smo se razdelili: Bor je zlezel čez 5-metrsko stopnjo, Teji vrgel vrv in nato sta skupaj odšla do mesta, kjer se bosta spustila do vode. Midva z Leo sva merila, se premikala med podorom, opazovala in se čudila, kaj je delala tukaj voda. Teja se je zavila v astrofolijo in se predala počivanju v jamskem objemu teme, medtem ko je Bor opremljal. Malo mi je bilo čudno, zakaj tako dolgo opremlja, saj se je v mojih mislih moral spustiti samo do vode. Z Leo sva vse izmerila, pospravila vrv iz luknje, ki pripelje čisto na vrh Kamina močnih rok in čakala, ko se je zaslišalo od Bora »da sedaj ve kje je«. Lei sem takoj rekel, da danes ne bova merila po breznu dol, da rajši vidimo, kakšen bo spust. Tejo sem zbezal iz astrofolije in se za njo pričel spuščati do vode. In nato presenečenje.

Pogled v meander

Mi se sploh nismo spustili naravnost iz tega dela po breznu do slapa, kjer je tretji pritok vode in kot smo sprva predvidevali. Spustili smo se v ogromen meander, visok najmanj 40 metrov. Kakšne dimenzije so tega tretjega pritoka. Nato sem videl, da je Bor moral kar nekaj prečnic narediti, preden se je šele spustil iz meandra v brezno nad slapom. Noro, kakšne dimenzije in nikoli jih ne bi pričakoval na Dobrovljah. Kdaj v zgodovini je toliko vode teklo v jamo, da je ustvarilo takšne prostore. Bor je ugotavljal, da je pravzaprav to glavni rov in da mi v jamo ves čas prihajamo po stranskem rovu. In da šele sedaj, ko sledimo tretjemu pritoku gorvodno, prihajamo v nek glavni del. Čisto presenečeni in veseli smo v bivaku se pogovarjali, kolikokrat smo šli tukaj mimo in niti sanjalo se nam ni, da je tu tako prostorno. Sedaj samo upamo, da naslednjič pridemo še višje in upamo, da najdemo izhod, da vidimo, kje je voda tekla v jamo. In če je ta del, kjer mi hodimo v jamo, res le en stranski del. Koliko je takšnih stranskih delov? Čaka nas še veliko zabavnega raziskovanja in komaj čakamo, da se vrnemo.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea

Kontrola pretoka v Brezno črnih hroščev

20.02.2022, nedelja

Brezno leži tik ob cesti na planino Podvežak in je jamarjem dobro znano. V njem so raziskovali belgijski jamarji, kasneje pa še velenjski jamarji. Zanimivo je, da se voda pojavi že na 40 metrih globine. Prav zaradi te vode je jama zanimiva. Pretok se vsake toliko časa izmeri. Merili so ga že naši starejši člani, velenjski jamarji, domačini… In tokrat smo ga šli izmeriti še mi. Tako smo izkoristili lep dan in se odpeljali do kmetije Planinšek, kjer je že prej Risto najavil naš prihod. Tona je že čakal na pragu domačije. Izmenjali smo nekaj besed, nato smo zmetali opremo v kombi in se odpeljali po zasneženi cesti do jame.

Namreč brez 4x4 ne bi nikamor prišli in še Tona je zelo dober voznik, zato nas je dostavil vse do vhoda. Hitro smo smuknili v kombinezone in že stali pri breznu, ki smo ga vsi prvič obiskali. Lea je hitela nameščati vrv in mi smo že nestrpno čakali, da se spustimo v jamo, kjer bo bolj toplo. Ampak smo se malo zmotili, v jami je prepih lepo hladil naša telesa. Do vode smo odšli vsi skupaj. Tam sta se najmlajši in najstarejša članica naše odprave obrnila nazaj gor, ker ju je bolj klical štrik kot pa ožine v nadaljevanju.

V jami je v zgornjih delih prehod v nadaljevanje brezna skozi okno in Kai je povedal, da Valerija na poti nazaj gor ni izbirala elegance prehoda, ampak se je kar vrgla skozi okno. Kai je to spoznal po zamolklem zvoku, ki ga je slišal pri vhodu, ko je čakal. Medtem, ko sta malo potrenirala vrvno tehniko – Kai je pri 10 letih že čisto samostojen na vrvi – pa smo Gregi, Lea in jaz še šli pokukati do prvega meandra, ki so ga Belgijci razširili. Koliko mukotrpnega dela so opravili. Čelado dol, smo si rekli. Ker nismo imeli namena iti globlje, smo pregledali pretok, ki je bil kar precejšen, mogoče tudi zardi zunanje odjuge. Ko smo izmerili pretok, smo počasi jamo zapustili. Zunaj nas je pričakal Tone z ogretim kombijem.

Kakšen luksuz, stopiš iz jame v topel kombi. Pri domačiji pa so nas že čakali Risto, Valerija in Kai, gospodarica pa je pripravila še polno mizo odličnih domačih dobrot, narezek z mohotom in izvrstnim domačim sirom. A si lahko človek zamisli še kak bolj srečen dan, kot je bil ta. Mislim, da ne in po takih lepih dnevih se najde razlog, zakaj smo jamarji in zakaj se vedno vračamo v nam tako domače podzemlje.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Risto in Maks Jamski